Noč čarovnic – spomin na žrtve cerkve ali žur?

dodano: 26.10.2007

prispevek Maje Fišer iz Turjaka

Na zadnji oktobrski dan tudi v Sloveniji nekateri praznujejo noč čarovnic. V določenih slovenskih krajih ta dan še posebej bučno obeležijo. Najbolj znana prireditev je čarovniški dan v občini Grad, ki jo organizatorji obogatijo z domačo goriško kulinariko, prikazom srednjeveškega življenja, sojenjem in sežigom čarovnice na grmadi ter veselim druženjem ob dobri glasbi. Sprašujem se kaj je namen teh prireditev, ko simbolično na grmadi zažgejo čarovnico, obiskovalci pa se ob tem zabavajo? Ali morda nekdo ponovno želi oživeti eno najbolj srhljivih poglavij v človeški zgodovini, ko so na grmadi zažgali več sto tisoč žensk. Vse to v režiji katoliške cerkve. Ali obiskovalci sploh vedo kaj se je dogajalo v temačnem srednjem veku? Če vedo, ali ni veselo rajanje ob simboličnem sežiganju čarovnic norčevanje iz žensk? Še bolj nenavadno je, da se na takšnih prireditvah zabavajo tudi ženske.
Morda ti obiskovalci ne vedo, da so tudi na slovenskem območju potekali čarovniški procesi, v katerih so zažgali ali kako drugače ubili več sto oseb, predvsem žensk. V Ljutomerju, torej v bližini občine Grad, so leta 1690 obsodili čarovništva osem kmetic, šest tržank iz Ljutomera in sedem iz Veržeja ter tržana iz Ljutomera. Sedem od teh se je zgrudilo na mučilnih napravah in so na njih tudi izdihnile. Decembra istega leta so dve ženski sežgali. Dve leti kasneje so v istem mestu usmrtili Marijo Zimmer, vdovo ljutomerskega zdravnika. Že leta 1673 pa so v Ljutomeru sežgali šest žensk, nekega moškega pa so obesili. Tri ženske, ki kljub mučenju na čarovniškem stolu niso priznale, da čarajo, so prebičali in izgnali iz dežele. 1669 so v Gornji Radgoni blizu Gradu sežgali dojiljo Urše Murkovič. 1685 so v istem mestu zaradi čarovništva sodili najmanj 15-im podložnikom, eno žensko so v tem času živo sežgali. Dve leti kasneje so sežgali Jero Jedlinico. To mesto je bilo usodno še za pet žensk, ki so jim na grmadi milostno obesili okrog vratu vrečke s smodnikom, da so hitreje umrle. Vir: Čarovnice, avtorja Marjeta Tratnik Volasko in Matevž Košir.
To je samo nekaj žrtev čarovniških procesov v bližini občine Grad, kjer se ob dnevu čarovnic zabavajo s kurjenjem žensk na grmadah.
Procesi zoper čarovnice so na Slovenskem trajali približno 250 let. Do čarovniških procesov na slovenskem je prišlo, kakor drugod po Evropi, predvsem zaradi praznoverja ljudi in njihovega strahu pred hudičem. Poleg tega so na njihovo množičnost vplivali različni zunanji dejavniki, ki so jih ljudje pod vplivom cerkve pripisovali hudiču in njegovim pripadnikom na zemlji, to je čarovnikom in čarovnicam. Ugodna tla za pravcati izbruh preganjanja »čarovnic« v drugi polovici 17. stoletja so naredile velike poplave, ki so prizadele Štajersko v letih 1675 in 1684, temu so se pridružile še slabe letine, nadalje kobilice, ki so uničile pridelke, ter najhujše zlo tistega časa-kuga. Pogostost in nerazumljivost teh nesreč sta preprosto ljudstvo zelo preplašile in zaradi nevednosti so vzroke zanje iskali v delu temnih sil - čarovnic. Tudi zato so bili procesi proti njim tako surovi in krvavi, kajti marsikdaj so ljudje s tem zmanjševali lasten strah pred prihodnostjo. Čutili so zadoščenje, ko je bil »krivec« za njihovo nesrečo kaznovan. Znani so celo primeri, da so moški, ki so se zaljubili v lepo dekle in jih ta ni uslišala, lepotico razglasili za čarovnico. Bili so prepričani, da jih je dekle začaralo. Celo politiki, ki so hoteli doseči kakšen političen cilj, so svojim nasprotnikom naprtili obtožbe čarovništva. Vir: Katja Franc, Čarovništvo, projektna naloga.

Čarovniški procesi po celem svetu so bili del cerkvene inkvizicije, v kateri je izgubilo življenje na milijone ljudi. V knjigah Inkvizicija in Kristusovi namestniki avtorji zelo podrobno opisujejo strahovlado prokatoliških vlad v deželah »svetega rimskega cesarstva«, iz česar izhaja, da je cerkev v tedanjem času, tudi direktno preko svetnih plemičev, škofov, imela absolutni vpliv na politično in družbeno dogajanje. Še več, ona je vladala preko njih, tako da se tudi zločini iz teh dežel in obdobja, morajo direktno pripisati papeštvu in cerkvi.

Leta 1986 je svetovno priznan in večkrat nagrajen pisatelj in znanstvenik Karlheinz Deschner v svoji knjigi »Die beleidigte Kirche oder: Wer stoert den oeffentlichen Frieden?« (Užaljena cerkev ali: Kdo moti javni mir?) zapisal: »Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem veku in novem času, vključno in posebno v 20. stoletju, nobene organizacije na svetu, ki je obenem tako dolgo, neprekinjeno, tako strahotno obremenjena z zločini kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko katoliška cerkev.« (str. 42/43)