Ste že slišali, da boste umrli?

dodano: 27.10.2007

Dobro Jutro, 27.03.2004

Od tukaj izvira občutek, da je smrt le nekaj, kar se dogaja drugim. Zato tudi vse, kar o smrti slišimo, naj je še tako premetena metafora resnice, zveni neverjetno. Prah si in v prah se povrneš. Oprostite, ampak prah je nekaj, kar draži mojo sluznico in zaposluje moj sesalnik. Nekatere trditve pa so tudi samo preprosto bedaste. Spal bo večno spanje. Že sam proces spanja je dovolj misteriozen, kaj šele če mu prilepimo pojem večnosti, ki je tako velik, da ga nikjer ni mogoče prav prijeti. Odhaja na zadnjo pot. Kam je šel, če je tukaj v krsti? K sreči za razreševanje vprašanja realnosti smrti je neminovno, da nam prej ali slej umre nekdo, ki nam je bil zares blizu. Brat, prijatelj, oče. Razen ob koncu zadnjega diha nikoli nismo tako blizu doumevanja resničnosti tega, da bomo tudi sami in sploh ne tako daleč proč od zdaj umrli.

Vse religije kapitalizirajo na sanaciji tega spoznanja. In le škodijo, če ne razumemo, da je duhovnost in ne prava religija to, kar zares iščemo. Iščete tolažbo ali iščete rešitev? Vsaka religija ni nič drugega kot že prehojena pot. Vse poti pa vodijo do goščave, ki jo moramo razredčiti sami. Morda je lažje kot v vstajenje verjeti, da je življenje veliko kolo ponovnih rojstev, na katerem je tudi smrt le ena od postaj. Ampak to, kar nas zares zanima, je, kako vstati ali kako preseči to prestopanje s postaje na postajo. Kot vse resnice, tudi te ni mogoče slišati s pokritimi ušesi.
Zavedanje smrti je najresnejša preizkušnja občutka za realnost. Smrt bližnjega je alarm, ki se sproži na budilki lastnega življenja. Če bi lahko govoril, namesto da kriči bolečino, bi rekel, verjemite, da čas teče. Vsem. In vsemu. Naj se zdi še tako neverjetno, umrete lahko že danes. Kaj boste naredili v naslednji uri? In zakaj čakate?