Biti ali ne biti

dodano: 27.10.2007

Sanja Lončar in Rajko Škarič

Če želimo v koledarju poiskati pomen praznika, ugotovimo, da izvira iz enega največjih keltskih praznikov SAMHAIN, ki je predstavljal konec enega obdobja in duhovni začetek novega.
Če pa želimo pomen praznikov razumeti skozi izročilo katoliške cerkve, lahko citiramo:  »Na praznik vseh svetih se spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal.
Morda so živeli med nami, pa nismo vedeli, kaj je v njih ustvarila Božja milost. Ti so namreč znali z Božjo pomočjo tisto posvečenje, ki so ga pri krstu prejeli, v življenju ohranjati in izpolnjevati.«

Sicer je bil ta praznik v preteklosti meseca maja (in ga pravoslavci še vedno proslavljajo takrat pod imenom Duhovi). Papež Gregor IV. pa ga je leta 835 ukazal prestaviti na 1. november in tako »prekriti« in s »sveto vodico poškropiti« že omenjeni poganski praznik, ki ga cerkev nikakor ni uspela izkoreniniti.

Kelti so na ta čas gledali kot na vmesni čas, v katerem se svetova živih in mrtvih približata in omogočata prehod. Takrat naj bi imeli stik z modrimi dušami, tistim »izgubljenim« pa pokazali pravo pot.

Kljub razlikam je bistvo obeh sporočil enako: v tem času naj bi se spomnili na nesmrtno v sebi in naj bi svoje življenje naravnali na vrednote, na katere so nas s svojim zgledom opominjali vsi veliki učitelji, ne glede na čas in prostor njihovega bivanja.

Bivanje je dimenzija brezpogojne ljubezni, popolne harmonije, večnosti in vsemogočne univerzalnosti, ki jo zelo pogosto prekrijemo z življenjskimi pričakovanji in ji naredimo senco. Bivanje je osnova življenju in ne obratno. Ko pa življenje poskuša podrediti bivanje, nas privije k tlom, k materialnemu svetu in nas venomer vabi v svoje mreže pričakovanj. Če se temu odzovemo, zaradi lastnih ali tujih interesov, pozabimo, kdo smo, tavamo v svojih ali tujih pričakovanjih, bolehamo, resno zbolimo in se pocutimo razcepljeni.

Temu pravimo odsotnost! Kaj je potem prisotnost? Prisotnost je zavedanje bivanja in življenja hkrati, je ravnovesje med bivanjskim poslanstvom in življenjsko dolžnostjo. Pri tem ima poglavitno mesto zavedanje o minljivosti, ko sprejmemo materialno minljivost vsega v življenju. Takrat smo sposobni sprejemati življenje kot dolžnost z vsemi trenutno aktivnimi situacijami, ki si sledijo. Bolj ko smo prisotni, bolj nam življenje teče v smeri bivanjskega poslanstva –  sprejmemo, da ima prav vse, kar se nam dogaja, svoj smisel!