Aktualne novice

Sam svoj Mesija

dodano: 23.3.2011

Primož Kališnik, urednik Poleta

Pravzaprav se ni zgodilo nič takega, česar nismo pričakovali: po vsem, kar v zadnjem stoletju pritiče sodobni civilizaciji, je apokalipsa na Japonskem nekaj, kar je bilo pravzaprav pričakovano.

Civilizacijo čakajo čedalje težje preizkušnje in verjetno bo tako, da ta, ki se je zgodila, ni najtežja in, kar je tudi gotovo, je vse prej kot zadnja.

Nekje v podzavesti to vsi vemo, le spoznati tega nočemo, eni zato, ker nas je tega strah, drugi zato, ker si nočemo priznati, da je intuicija vsaj tako naravna zadeva kakor vsi dosežki sodobne znanosti.

Le da ima človekova intuicija verjetno nekaj več zgodovine.
Pride val in te vzame, odplakne te in za tabo ne ostane nič, pomisliš, ko zreš v tisto, kar je oziroma ni ostalo na obalah dežele vzhajajočega sonca.

Pa je res tako?
Človek ostane v spominu drugih po tistem, kar je storil. A spomini so največkrat nerealni, človek se spominja lepega in pozablja slabo. Naravno, a nerealno in po svoje nepošteno.
Nič manj pošteno ne bi bilo, če bi v spominu ostalo tudi tisto, kar bi človek lahko storil, a ni.

Zakaj ni?
Po vsaki hudi življenjski preizkušnji si ljudje obljubimo, da bomo odslej drugačni. Da bomo nekaj spremenili. Da tako ne gre več naprej. Poenostavljeno: kot dan po preveseljačeni noči, ko se človek zbudi tak, da si želi, da se ne bi nikoli rodil. In potem si reče, da se mu to ne bo več zgodilo. Pa se ...

Poznam ljudi, ki so preboleli raka, a se iz tega niso nič naučili. Poznam ljudi, ki so imeli hude nesreče, a so ostali takšni bedaki, kot so bili. Poznam ljudi, ki so naredili zelo slabe stvari, ko so jih zalotili, pa so v joku prisegali, da se to ne bo nikoli več zgodilo. A se jim spet zgodi.
Jasno, da sem sam tudi tak.

Morda sem v pripovedi malo zgrešil. Morda se zdaj zdi, da se mi zdi pomembno, kaj si bodo potem, ko nas ne bo več, o nas mislili drugi.
To je res vrhunska bedarija: ljudje se vse življenje borimo, da bi bilo dobro predvsem nam samim, da bi nam bilo bolje kakor drugim, in ko nam gre dobro, pozabljamo, kako slabo gre drugim – in potem naj bi nas skrbelo, kaj si bodo o nas mislili drugi, za katere nam morda sploh ni bilo mar, potem ko nas ne bo več?

To se mi zdi ena ključnih točk obrata naše civilizacije. Da začnemo nekaj početi prav in dobro zato, ker si zaradi samospoštovanja ne moremo privoščiti, da bi se vedli pritlehno. Da nam je, kadar zavozimo, nerodno zaradi nas samih, ker razočaramo sebe, in ne zato, ker se v slabi luči pokažemo pred drugimi.

Utopija? Jasno, kako ne. Še zlasti ker živimo v družbi, kjer tistim, ki počnejo največje svinjarije, ni nerodno niti pred drugimi.

A tudi to se bo počasi spremenilo. Včasih sicer verjamem, da smo ljudje v osnovi neumni, ne verjamem pa, da smo narejeni kot slabi. Zalomi se nam, ko hočemo čez tisto, kar nam je prisodila narava. Ko hočemo čez svoje sposobnosti, čez svojo inteligenco, čez svoja čustva in tako tudi pri drugih ljudeh. Ko mislimo, da je naša pravica večja od pravice drugih ljudi. Ko smo preobjestni.

Takrat se nam zalomi.

Ne vem, ali je to, da so jedrske elektrane postavljene tam, kjer je velika možnost potresov, predrznost. Gotovo to tudi slab namen ni, a težko me bo kdo prepričal, da to ni zelo neumno.
Najbolj neumno je vztrajati v neumnosti. To je, kot bi podpisal, da se boš vedno trudil, da se ne boš nikoli nič naučil. Hvalabogu je bilo v zgodovini vedno nekaj ljudi, ki so bili drugačni, nekaj borcev proti neumnosti.

Neumnost je danes prevladujoča človeška lastnost.

Neumnega človeka hitro opazimo, manjšo skupino neumnih še tudi, večjo skupino neumnih že teže, čeprav se neumnost samo povečuje. Danes je neumnost lastnost cele civilizacije, a se tega sploh ne zavedamo.

Mnogi pričakujejo prihod novega Mesije. Ali več mesij. Nekoga, ki nas bo popeljal v boljši svet. Da bomo kar šli za njim in se znašli v boljšem svetu.
Po moje ne bo tako. Boljši svet je tako blizu, da bliže ne more biti. Boljši svet je v nas samih. Mesija je v nas samih.
V trenutku, ko se človek odloči, da se preveč ceni, da bi si dovolil biti neumen, je sam svoj mesija.
Že dva, ki se rešita neumnosti, sta močan par. Deset neneumnih lahko že precej doseže, tisoč ogromno, milijon pa nepredstavljivo.

Najbolj neumno bi bilo, če bi japonsko apokalipso gledali kot film, kot dejstvo, da je apokalipsa doma na televiziji, in ne, da je nepovabljen gost civilizacije. Človeštva. Apokalipsa ima žal grdo lastnost, da se giblje okoli sveta. Da vsaj enkrat v življenju pride na obisk k vsakemu od nas. Lahko kot majhen, tragičen dogodek, ki nam spremeni življenje, lahko kot val, ki odnese čas, ki smo ga živeli.

In ta čas, ki ga živimo, je pomemben.
Da ga živimo polno, polno zase in polno za druge. Da nam ni vseeno zase in da nam ni vseeno za druge.

Modri ljudje vedo, da življenje, vredno človeka na dobrem glasu, ni nekaj, kar nam je kar dano v uporabo, da ni široko tlakovana pot.

Vsak dan je nov korak, vsak dan znova, vsak dan je nov začetek. Tudi če si včeraj naredil najboljše, danes to ne velja nič. Od začetka je treba, vedno znova.
In če človek to počne tako, je to smrt za neumnost, za temo ...

Potem pride luč. Ko je vse jasno in se vse vidi.



<< Nazaj

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine:

Bi radi brali novice v tiskani obliki?

Finančna sredstva nam ne omogočajo pokrivanja stroškov pošiljanja na individualne naslove. Če bi želeli naše novice prejemati na dom, prosimo za prispevek, ki ga nakažete na:
TRR: 0201 1025 5748 080
IBAN: SI 56 0201 1025 5748 080
BIC BANKE: LJBASI2X
KODA NAMENA: OTHR

Prejemnik: Društvo Ognjič, Planina na Pohorju 44, 3214 Zreče
Namen plačila: Prispevek za obveščanje
Sklic: SI 00 in datum plačila (npr.: 23092019)
 
Priporočamo se za 7 EUR (letna naročnina, 9 številk) ali več. Vsak prispevek (tudi manjši) nam pride prav, da lahko še naprej širimo mrežo vrtcev, šol, novinarjev, zdravstvenih ustanov in drugih, ki jim pošiljamo naše novice. Prispevke lahko pošljete tudi v obliki poštnih znamk A.

Prispevek za obveščanje lahko uredite tudi s pomočjo e-nakazila na strani shop.zazdravje.net.
 
POMEMBNO:
Vaš naslov je razviden ob izvedenem nakazilu prispevka, zato ga ni potrebno pošiljati po elektronski pošti, javiti po telefonu ali nam pošiljati kopije položnic po pošti. 

To pa boste kljub vsemu morali storiti, če:
 plačnik ne bo tudi prejemnik novic (kjer bo plačano za več prejemnikov ali če plačnik plača znesek za drugega prejemnika novic),
 ima plačnik v naslovu šumnike (ti se na izpisku ne izpišejo). 

V tem primeru nam točne podatke, komu in kam naj pošljemo novice, sporočite po pošti na naslov društva ali po elektronski pošti na posljite.novice@gmail.com ali nas pokličite ob delovnikih med 9. in 13. uro na 041 770 120.
 
Prispevke, za katere ne bomo dobili nobenih dodatnih napotkov, bomo obravnavali kot donacije.