INTERVJU Z INO MAY GASKIN

dodano: 27.11.2007

Dnevnik - Sobotna priloga

Nekoč se zgodi, kar se v taki markantni biografiji mora zgoditi - pomaga ženski, ki jo porodni popadki presenetijo med potovanjem. Po tem dogodku je, kot pravi sama, nekaj dni popolnoma prevzeta. In babica je rojena. S pridobivanjem izkušenj ob pomoči posameznim ženskam in z učenjem iz različnih pisnih in ustnih virov kot čuječa, empatična, inteligentna bralka govorice telesa razvija edinstveno prakso porodne pomoči. Ob tem so njeni zapiski natančna dokumentacija dogajanja vse od prvega poroda naprej. Rezultati so primer odličnosti v svetovnem merilu. Ina May Gaskin, predirnih modrih oči, iskrečih se v navihanosti in zasenčenih z jezo, ko se dotakneva medicinskih zlorab.

Kdo je pravzaprav babica?
Babica je ženska, ki dobro pozna fiziologijo rojstva in ki z ljubeznijo opazuje razcvetanje poroda, ko se ženska odpira kot še nikoli v življenju. Pomaga ženski v nosečnosti, skrbi zanjo in za otroka med porodom in po njem. S pomočjo znanja in spretnosti, včasih pa zgolj z navzočnostjo posameznici pomaga, da je sproščena in se lahko prepusti porodni ekstazi, kjer občuti oboje, napor in evforijo porodne izkušnje. Nikakor ni pomočnica zdravniku, še manj izvrševalka njegovih navodil ali ukazov, čeprav so nekatere babice prisiljene v tako vlogo, kar je obžalovanja vredna degradacija babiškega poklica, ki ne koristi ne njim ne materam.

Kakšne vrste babica ste?
Precej samorastniška… Babištva sem se začela učiti šele s tridesetimi leti, ko sem ugotovila, da lahko pomagam ženskam pri porodu, ki jih bo notranje okrepil in pri katerem bom spoštovala celovitost porodnega dogodka. V Tennesseeju smo v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja ustanovili skupnost, imenovano Farma, ki jo danes zaradi svoje naravnanosti k sožitju ljudi in narave in spoštovanja temeljnih načel mirovništva, ekologije, permakulture in različnih duhovnih praks mnogi uvrščajo med ameriško "antikulturo". Tam živim in delam kot babica, kadar ne potujem, in vodim Babiški center. Moje delo temelji na oživljeni babiški tradiciji, dopolnjeni s sodobnimi dognanji, na ohranjanju in razvoju babiških spretnosti…
…in posebni etiki, ki se bistveno razlikuje od prevladujoče v sodobnem porodništvu.
Porodna skrb v Ameriki je zelo problematična, ker je medikalizirana, utemeljena na prepričanju, da se porod brez posegov in zdravil ne more končati brez poškodb matere ali otroka ali obeh. Za rojstvo prvega otroka nisem našla nikogar, ki bi razmišljal drugače, in rezultat je bil porodna izkušnja, ki me je težila še mnogo let, prav gotovo pa tudi mojo hčer, saj je bila rojena s porodnimi kleščami, prvih štiriindvajset ur pa sva preživeli ločeno. Pri porodu nisem sodelovala, ker sem dobila spinalno anestezijo, ne da bi me prej kdorkoli kaj vprašal. Ko so mi hčerko končno prinesli, me niso preplavila čustva, ki sem jih pričakovala in ki jih opisujejo ženske po porodu, kjer so same v središču dogajanja in odločanja.
Če izhajam iz svojega poroda in njegovih posledic - kako se ni skladal z mojo predstavo o materinstvu - lahko rečem, da je bil razkorak ogromen in da sem imela težave, ko sem ga hotela premostiti v skladu z mislijo znane feministične avtorice Barbare Katz Rothman: "Porod ni le rojstvo otroka, je tudi rojstvo matere." Rojstvo prvega otroka me je poučilo o nekaterih popolnoma nesprejemljivih prepričanjih zdravstvenega osebja in pogosto krutih praksah, ki so se uveljavile v bolnišnicah, v katerih rodi večina žensk zahodnega sveta.

Ste odločni vodja samostojnega babiškega centra na Farmi v Tennesseeju - kakšne so vaše izkušnje?
Uveljavljene porodne prakse v modernem svetu so povezane s skorajda popolnim izbrisom resnične vloge babic, do katerega je v ZDA prišlo nekje na začetku dvajsetega stoletja. S to izgubo pa se je začela širiti nevednost, kajti babice in ženske med seboj niso več govorile o različnih spretnostih in znanjih, povezanih s porodno pomočjo, prekinil se je tudi prenos tradicionalnega znanja o nosečnosti in porodu na mlajše generacije. Posledica tega molka je tudi izjemen strah pred porodom, ki je veliko močnejši, kot je bil v času, ko so ženske še rojevale doma s sposobnimi, izkušenimi in modrimi babicami.
Ko sem postajala babica, v ZDA ni bilo nobenih formalnih možnosti za pridobitev babiške izobrazbe, zato sem morala svoje usposabljanje sama organizirati. V naši skupnosti smo bile odvisne zgolj od nas samih. Učile smo se, kako pomagati pri porodu in kako negovati porodnice na načine, ki so jih ljudje uporabljali pred uvedbo različnih vrst sodobne tehnologije, ki jo lahko uporabljaš v prid porodnice in njenega otroka ali pa jo zlorabljaš - in vemo, da se danes dogaja oboje. Svoje mlajše tri otroke sem rodila doma ob pomoči tistih, ki sem jih sama pomagala izobraziti.
Od leta 1970 smo s sodelavkami pomagale pri okoli 2500 porodih. Med njimi je bilo veliko medeničnih vstav in dvojčkov, pri čemer so se vsi dvojčki rodili vaginalno. Reči moram, da so naše uporabnice zelo zadovoljne. Naša statistika je odlična - to nam priznavajo vsi, od zdravnikov do raziskovalcev. Stopnja carskih rezov v našem centru je manj kot dva odstotka, medtem ko je v ZDA skoraj 25-odstotna. Ob tem je maternalna umrljivost v ZDA problem, ki žal ni deležen dovolj pozornosti.

Tudi v Sloveniji je ta umrljivost podcenjen problem; a če ostaneva pri carskem rezu - po ocenah strokovnjakov SZO naj bi bila upravičena stopnja carskih rezov med 10 do 15 odstotki. Zakaj tako visoki odstotki v ZDA?
V ZDA se tako bojimo poroda - govorim o zdravnikih, ženskah in celo o nekaterih babicah - da smo dosegli stopnjo carskih rezov, ki je nevarna za ženske. Previsoko število kirurških posegov dokazano zvišuje odstotek žensk, ki trpijo zaradi posledic, povezanih z operacijo, nekatere celo umrejo zaradi operativnih zapletov. Danes se carski rez uporablja tudi v primerih, ki bi jih lahko rešili z drugimi, blažjimi postopki ali posegi. Zdravniki tako izgubijo možnost za učenje in utrjevanje pomembnih spretnosti za pomoč pri vaginalnem porodu, kar v položajih, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje, pomeni hudo pomanjkljivost zdravstvenih strokovnjakov.

Kakšen pomen imajo porodi zunaj porodnišnic? V Sloveniji je ta trenutek uradno nemogoče dobiti porodno pomoč za porod zunaj bolnišnice…
S tem, ko skorajda vse ženske rodijo v bolnišnicah, izgubimo velik del prednosti, ki jih ženskam in otrokom prinaša fiziološki porod. Izguba je povezana z bolnišničnimi pravili in rutinskimi postopki, ki pogosto preprečujejo njegov normalen potek. Številne ženske v porodnišnicah rojevajo v nenaravnih položajih, zaradi rutinske rabe elektronskega fetalnega monitorja jih ure in ure prisilijo ležati. Porod bi bil bolj učinkovit, če bi se lahko porodnica prosto gibala, pa še veliko udobneje bi ji bilo, pri tem pa je dokazano, da rutinska raba te naprave ne prinaša koristi za zdravje žensk ali otrok.
Za porode zunaj porodnišnic je običajno značilno manj posegov, uporaba zdravil je pogosto minimalna, svoboda ženske pa večja. Tako je več možnosti za oživitev modrosti ženskega telesa, ki ve, kako roditi, tako kot vemo, kako se ljubiti. Če ima ženska ob sebi dobro babico in morebiti še doulo, izkušeno porodno pomočnico, ki sta ji ves čas na voljo, če je babica skrbela zanjo že v nosečnosti, potem se ženska lahko prepusti porodnem procesu.
Danes je znanstveno dokazana varnost poroda zunaj bolnišnic - babiško znanje poleg drugega vključuje poglobljeno poznavanje fiziologije poroda, hkrati pa vednost, kdaj je nujna medicinska pomoč, ko je pomembno dobro sodelovanje z zdravniškim osebjem. Tudi na Farmi od samega začetka sodelujemo z zdravniki, se z njimi posvetujemo, ob sicer redkih zapletih so njihovo znanje in spretnosti zelo dobrodošli. Če pa se zdravniki s svojim pristopom vmešavajo v normalni porodni proces, ga z nepotrebnimi posegi in zdravili motijo ali celo povzročijo nepotrebne zaplete.
Ljudje smo daleč od vsakodnevnega stika z življenjskimi procesi, ki najbolje potekajo, če se vanje čim manj vmešavamo, malo izkušenj imamo z živalskimi porodi in le redki otroci so priče, ko psička ali muca koti mladičke. Precejšnje število ljudi je prepričanih, da je porod posebna oblika mučenja, ki bi se mu morali na vsak način izogniti. Ko skupina žensk začne govoriti o svojih izkušnjah naravnega poroda, pogosto izoblikujejo zelo praktične in modre nasvete, kaj storiti, da bo porod bolj radosten, na primer: "Pomaga stokanje z globokim glasom, bolje pa je, da ne cviliš." Takšno znanje o umetnosti rojevanja, ki ga je posamezna kultura že pozabila, lahko celo zmanjša strah pred porodom v širši družbi.

Danes imamo vendar napredno tehnologijo, med drugim tudi epiduralno analgezijo. Ali ni problematično povezovati žensk z naravo?
Običajno ženske pri porodu čutijo bolečine, nekatere več, druge manj. Morda tiste, ki še niso nikoli rodile, ne vedo, da kljub temu, da so porodni popadki boleči, bolečina mine, pride in gre, medtem pa se počutite normalno. Strah krepi bolečino, po drugi strani pa bolečina postane znosna v navzočnosti izkušene babice in doule.
Mislim, da morajo ženske, ki želijo zdravila proti bolečinam, ta tudi dobiti. Treba pa je poudariti - če žensk ne silimo, da med porodom ležijo, če imajo na voljo enostavne pripomočke, kot so vrv, na katero se lahko obesijo s svojo težo, žogo, na kateri lahko sedijo in gibajo z medenico, kad, polno prijetno tople vode, kamor se lahko potopijo, bo število tistih, ki bodo potrebovale zdravila proti bolečinam, manjše. Tako se izognemo potencialno negativnim stranskim učinkom sredstev proti bolečinam, ki niso zanemarljivi.
Razvili ste nekaj priročnih konceptov, s katerimi razlagate porodno dogajanje, med drugim omenjate zakon sfinkterjev - zveni precej smešno.
Z zakonom sfinkterjev je mogoče razložiti vedenje ženske pri porodu. Nekateri organi, kot so na primer mehur, danka in maternica, imajo odprtine, ki jih imenujemo sfinkterji. To so krožne mišice, ki so običajno zaprte, občasno pa se lahko odprejo, da bi nečemu omogočile prehod. Tem mišicam ne moremo ukazovati: odprite se! Prav tako od njih me moremo zahtevati: sprostite se že enkrat! - to je zelo znano ženskam, ki so rodile v porodnišnicah, kjer so podobni ukazi pogosto v rabi. Mišice sfinkterjev najbolje delujejo v zamračenem, tihem prostoru, v intimnem vzdušju, ker so nekoliko sramežljive. Rade imajo, da jih hvalimo in smo do njih nežni in potrpežljivi. Če predstava o delovanju sfinkterjev deluje smešno, toliko bolje - če se lastnica sfinkterjev smeji, se odprejo bolj kot običajno.

Porodnici radi svetujete: Dovolite, da to stori vaša mala opica. Kakšna "mala opica"?
Vsaka izmed nas ima v sebi malo opico, ki lahko med porodom pride do besede - ima podobne sposobnosti rojevanja, kot jih imajo gorile, šimpanzinje in orangutanke. To je malce divja opica, ki ji ni prav dosti mar, koliko časa je že preteklo od začetka poroda, ne meni se za spodobnost položaja, ki ji ustreza, v njem se v tistem trenutku preprosto dobro počuti. Človeška navada, ko hočemo kar naprej misliti, četudi posamezna telesna dejavnost poteka bolje brez tega, je lahko zelo moteča. Ženski, ki si želi čim bolj enostaven porod, svetujem, da med rojevanjem razmišljanje in nadzor potisne malo na stran. Če med porodom čuti nujo po plesu, naj pleše!

Vaša prva knjiga, Spiritual Midwifery (Duhovno babištvo), danes velja za prelomnico.
Duhovno babištvo se je spočelo leta 1973, ko so nekatere prijateljice zapisale svoje porodne zgodbe. Ne samo, da je njihovo pisanje odlično, v njih je polno uporabnih nasvetov, ki so lahko vir navdiha drugim ženskam. Ko sem bila prvič noseča, nisem našla knjige, ki sem jo želela - to bi bila knjiga številnih različnih in pozitivnih porodnih zgodb, ki bi mi povedale, kaj se med porodom lahko zgodi To je eden najboljših načinov psihične priprave.
Moja druga knjiga Modrost rojevanja je porodni vodnik, namenjen sedanji generaciji žensk, ki goji precej višjo stopnjo strahu pred porodom kot njihove matere. Nagovarjam ta strah, zelo podrobno razlagam porodni proces in ponujam kar nekaj postopkov, korakov in oprimkov, ki naj pomagajo pri navigaciji skozi porodno potovanje; veseli me, da je ta knjiga pravkar izšla tudi v slovenščini.

Kakšen je pomen ljubezni za nosečnico in porodnico? Res obstaja orgazmičen porod? Ženske s travmatičnimi porodnimi izkušnjami se bodo ob tem grenko nasmehnile.
Ljubeč dotik pomaga ženski, da se odpre in da svojo porodno aktivnost učinkovito izpelje. Seksualnost je nujni del porodnega procesa - prav presenetljivo je, kako dolgo so medicinski in celo babiški učbeniki zanemarjali to očitno dejstvo. Znano je, da se pri nekaterih visoko nosečih ženskah proces rojevanja začne kmalu po spolnem odnosu. V semenski tekočini so prostaglandini, naravni hormoni, ki pomagajo pri pripravi materničnega vratu, da se bo začel odpirati. Babice s Farme vemo tudi, da je dober poljub odlično sredstvo proti porodnim bolečinam, sprošča in spodbuja izločanje hormonov ugodja.
Največja skrivnost v naši kulturi, povezana s porodom, pa je, da nekatere ženske med porodom doživijo orgazem. Tega vam nihče ne more obljubiti - a fiziološko je mogoče. Nekatere babice o tem pojavu ne želijo govoriti, češ da tega ženski ne moreš zagotoviti. Res je, med porodom ji orgazma ne moreš zagotoviti, pa saj ji ga tudi moški med seksom ne more. Presenečena sem bila, da ga je doživela več kot petina žensk, ki sem jih o tem izprašala. O teh izkušnjah so napisale nekaj zanimivih komentarjev, ki sem jih vključila v Modrost rojevanja - prepričana sem, da je takšno branje za nosečnice pomirjujoče in navdihujoče hkrati.

Kaj pa navzočnost drugih pri porodu?
Zgodilo se je, da smo s sodelavkami zaprosile koga od navzočih, da zapusti prostor, če smo ugotovile, da zaviralno vpliva na žensko, da se ni mogla dovolj sprostiti in odpreti svojega telesa tako, kot je za prehod otroka na svet nujno. Vem, da imajo nekatere ženske hude porodne izkušnje - prepričana sem, da je precejšen del teh mogoče pripisati neustreznemu okolju in pomanjkljivi podpori med porodom, pa tudi včasih neverjetnemu pomanjkanju poglobljenega znanja o fiziologiji porodnega procesa med babicami in zdravniki.
Ženska telesa v velikem številu bolnišnic ne delujejo tako dobro, kot zmorejo, ker je pogosto odnos do njih v popolnem nasprotju s tem, kar potrebujejo. Neštetokrat sem slišala pričevanja o grobem odnosu, šibki podpori, neprijetnem nadzoru in kritičnem opazovanju, celo o zlorabah moči in položaja. Predstavljajte si skupino moških, ki bi jim ukazali, naj ležejo, razširijo noge, nato pa naj dobijo erekcijo. Le redkim pa bi uspelo kaj takega pred skupino žensk, ki bi zviška ocenjevale napredek, pri tem pa bi morebiti še komentirale velikost organa.
Babice skušamo žensko v rojevanju postaviti v središče dogajanja in ji ponuditi tisto, kar potrebuje, da bo njen porod izkušnja, ki jo bo okrepila in h kateri se bo vračala po navdih in pogum. So dogodki, ki nas neposredno in globoko določijo in zaznamujejo, in eden takih je porod.

Za sodobna ušesa govorite precej nenavadne stvari…
Dejstvo je, da so ženskam porod ukradli, odtujene so od lastnih teles. Komajda se zavedamo, kakšno škodo si delamo. Opažam pa, da vedno več žensk spoznava, da je babiška skrb v času, ko postajajo matere, njihova pravica, za katero se je vredno boriti. Morda bodo naši vnuki in vnukinje dovolj pametni, da bodo bolj upoštevali starodavno modrost porojevajočega telesa.
Danes, po dolgoletnih izkušnjah in poznavanju porodnih praks najrazličnejših koncev sveta sem prepričana, da se bo porodna skrb preoblikovala tako, da se bo približala mojemu pogledu na porod in ne obrnjeno. Zagotovo nisem običajna babica - in nekaj mi pravi, da se bo izkazalo, kako sem celo malce pred časom.