Ampak v vojni nismo samo v Afganistanu. V vojni smo zdaj tudi doma, na demokratičnem zahodu. Kar delamo drugim, se nam vrača. Desetletja smo tako imenovanemu tretjemu svetu vsiljevali varčevanje in strukturne reforme, zdaj jih vsiljujejo nam. Stoletja smo v svet onstran naših bolj ali manj namišljenih meja izvažali vojno, zdaj se začenja med nami. Kant je nekoč napovedal, prosto povzeto, da bodo ognji zatiranja in ropanja, ki jih je evropski kolonializem netil po svetu, naposled zagoreli pri nas doma.

Vojna, ki se začenja med nami, je državljanska vojna med 1 odstotkom in 99 odstotki. To zaenkrat ni čisto takšna vojna kot druge. Že Daniel Defoe je opozarjal, da se bije z nekonvencionalnim orožjem. Naj ga citiram še enkrat. Finančni špekulatorji, je zapisal, bijejo proti lastni družbi vojno "z orožjem, ki je hujše od mečev in mušket. Bombe lahko zažgejo naša mesta in čete nas lahko preplavijo in izropajo. Ti ljudje pa lahko uničijo človeka na tiho, spodkopajo in obubožajo z nedoumljivo zvijačo, tako kot strup, ki učinkuje od daleč, ljudi lahko pripravijo do tega, da se uničijo, in jih osleparijo za njihov denar z iznajdbami, za katere še nismo slišali, kakršne so obresti, popusti, prenosi, izračuni, certifikati, delnice, projekti in sam vrag in vse številke in težka imena." Ta vojna se vojskuje proti nam že nekaj časa in dokler je ostajalo pri finančnih instrumentih, je bilo mogoče reči, da je šlo za vojno v metaforičnem pomenu. Zdaj začenjamo izstopati iz metaforike.

Prejšnji teden smo bili priče - eni pa tudi žrtve - globalnega napada na gibanje za zasedbo Wall Streeta in vseh drugih zasedb. Ni manjkalo posnetkov policajev v težki opremi, ki ali mahajo po praviloma nenasilnih civilistih ali jih, vsaj po trije na enega, grabijo ali klečijo na tistih, ki so jih podrli, in tiščijo njihove glave v asfalt, pa policajev, ki škropijo bojne pline po demonstrantih, če se da, od blizu in naravnost v obraze, ali uničujejo njihovo zasebno lastnino (v čemer seveda ni mogoče spregledati bridke ironije). Na drugi strani so bile podobe okrvavljenih glav, starih gospa, objokanih od solzivca, ljudi, ki se opotekajo in lovijo sapo. Glede na osebni okus smo lahko poiskali bolj ali manj estetizirane ali odkrito brutalne posnetke.

Tovrstno nasilje seveda ni novo. Malenkost neobičajno je, kako nediskriminatorno je uporabljeno: proti starim in mladim, ženskam in moškim, ne glede na polt, poklic ali socialno ozadje, tako kot se spodobi za demokratično in liberalno družbo. Nekoliko presenetljivo je

tudi, kako hladnokrvno in precizno deluje represivni aparat. Posnetki tistega policaja s kalifornijske univerze v Davisu, ki je s solzivcem škropil na tleh sedeče študente, so šokantni. Tako, brez vidne jeze in sovraštva, se vrtnar sprehodi ob gredici, ko zaliva rože. (Meni so posnetki priklicali v spomin podobe japonske okupacije Kitajske ali nacistične okupacije Poljske. Ne dejanja sama - tam so ubijali - marveč zadržanje izvrševalcev represije do žrtev: naravnanje glave v pravilno pozicijo, preden se v tilnik pošlje kroglo, poravnanje vrste, ki kleči pred sveže izkopanim jarkom... Ordnung muss sein!)

Na drugi vidik preciznosti je opozoril Robert Hass. Gospod je ameriški poeta laureatus in profesor na kalifornijski univerzi v Berkeleyju, zdaj star sedemdeset let. Ko je izvedel, da se policija pripravlja na napad na študentsko gibanje za zasedbo, je hotel biti s študenti, pa so policaji pretepli tudi njega in njegovo ženo. V njegovem opisu policijske akcije se mi zdita zanimivi predvsem dve stvari. Prvič, policija demonstrantov ni pozvala, naj se razidejo, in je napadla brez opozorila. Če so se demonstranti poskušali umakniti, so jih tolkli po rebrih. Če so hoteli zbežati, so udarci padali po hrbtenicah. Zdi se, da so policaji prišli tepst, ne delat red. Drugič, udarci so bili dobro odmerjeni: na prave točke s pravo močjo. Hass je omenil, da so njegovemu kolegu Geoffreyju O'Brienu sicer zlomili rebro, udarci, ki jih je dobil sam, pa so začeli zares boleti šele naslednji dan, dramatičnih modric pa niso pustili. Spraševal se je, ali so policaji izšolani za zadajanje hude bolečine brez vidnih znakov. Morda v vsem tem res ni treba videti več od tehnološkega napredka represivnega stroja. A tudi če gre le za to, lahko imamo temne slutnje. Če ta stroj deluje tako v nizki prestavi, kako bo deloval v višji?

Novo pri tem nasilju je bilo nekaj drugega. Njegova koordinacija. V ZDA je bil protinapad na gibanje očitno usklajen nacionalno, na ravni cele države. Resneje od tega je, da obstajajo indici, da je bil protinapad koordiniran tudi mednarodno. Na to so opozorili, denimo, demonstranti v Frankfurtu, ki so prišli pod udar policije isti čas, ko je krenila v akcijo ameriška policija. Globalno gibanje proti globalnemu problemu je hitro priklicalo proti sebi globalno reakcijo.

Psihološko vojno proti gibanju za zasedbo zdaj eskalira bančniški lobi. V javnost je prišla novica, da je znana washingtonska lobistična firma izdelala načrt, težek malo manj od milijona dolarjev, za diskreditacijo gibanja. Med drugim naj bi se ukvarjali z "raziskovanjem opozicije", katerega cilj je lansirati "negativne zgodbe" o protestnikih in politikih, ki jih podpirajo. Bolj diskretno naj bi bili na delu Karl Rove in brata Koch. V tej smeri sta se že poizkusila, denimo, župan v New Yorku in županja v Oaklandu. Očitno se zdaj začenja sistematična kampanja, ki uporablja prijeme, kakršni so dobro delovali pri mazanju in diskreditiranju poskusov ukrepanja proti nadaljnjemu pregrevanju ozračja. Kako dolgo bo trajalo, da bo ta

kampanja pljusknila tudi v naše kraje?