Potrebe in pričakovanja

dodano: 30.11.2007

Sanja Lončar

Trgovci mesec, ki prihaja, imenujejo »čas veselega pričakovanja«. »Veselo pričakovanje« pa se v resnici konca z velikim številom samomorov, depresijami, prvo-januarskim glavobolom in mačkom, poslabšanjem zdravstvenega stanja ter neštetimi razočaranji.
Česa vse ne pričakujemo! In to le zato, ker sta pred nami božič in novo leto. Koliko svojih upov polagamo v določene datume in pričakujemo, da se nam bo kaj lepega zgodilo samo zato, ker se piše ta ali oni dan ali leto!

Se me bo spomnila sestra iz Avstralije? Koliko voščilnic bomo dobili? Naju bodo otroci presenetili s povabilom na skupno praznovanje (ali nama bodo le pripeljali vnuke v varstvo)? Bo sosed, ki je skregan z mano, prišel, da nazdraviva in pozabiva na stare zamere? Bo direktor končno dojel, kako garam in celoletne krivice popravil s trinajsto plačo? Bom do »najbolj nore noči« izgubila teh odvečnih  6 kilogramov, da se bom lahko spravila v svečano obleko? Bom na dragem novoletnem popotovanju končno spoznal pravega partnerja?
Otroci tako rekoč od trenutka, ko spregovorijo, naštevajo Dedku Mrazu in Božičku svoje želje.

Tisoče pričakovanj za sabo vleče tisoče strahov. Kaj, če se pričakovanje ne izpolni? Lahko vam prihranimo trpljenje in vam že zdaj povemo, da se vaše pričakovanje skoraj gotovo tudi letos ne bo izpolnilo.

Namesto pogrezanja v pričakovanja se raje vprašajte, kaj zares potrebujete.  Naše potrebe so že tisočletja enake in vselej skromne. Sami veste, da ne potrebujete še četrtega para čevljev, nove okrasne figure na polici, desetega puloverja, pete verižice, tretje stekleničke parfuma, buteljke vina letnik 1975 ali najnovejšega modela mobilnega telefona s »sto triintridesetimi« novimi funkcijami, ki jih nikoli ne boste uporabili.
Dejansko bi prav vsi vse to takoj zamenjali za brezpogojno ljubezen, po kateri hrepenimo, za zdravje in notranji mir. Da telo ni lačno in da nas ne zebe, potrebujemo zelo malo. Težava je v drugi vrsti lakote, ki je s hrano ne moremo potešiti, in notranjem mrazu, ki ga nobena oblačila ne preženejo.

Vsi smo na tem planetu le z enim razlogom: da se naučimo ljubezen dajati in sprejemati; brezpogojno ljubiti sebe in vse, kar nas obkroža.
Če ovržemo vso kramo porabniške družbe, se dokopljemo do izvirnega sporočila, zapisanega tudi v naravi in dogodkih, vtisnjenih v ta čas. Narava nas uči minljivosti življenja. Listje je že na tleh, sadovi pobrani ali so zgnili, mraz je zamenjal toploto, tema svetlobo. Ta čas je namenjen krepitvi osnove novega življenjskega kroga. Tako kot se drevesa pozimi zazrejo vase, umirijo, imamo tudi mi možnost poglobiti svojo prisotnost. Ozreti se za časom, ki smo ga prehodili, iz nabranih izkušenj pridobiti življenjsko modrost, še enkrat naravnati svojo smer in nabrati moči za nov zacetek.

V krščanskem svetu nam to sporočilo oznanja tudi rojstvo Jezusa Kristusa, ki nas je prišel spomnit na moč brezpogojne ljubezni in odpuščanja. (Govorimo o izvirnem sporočilu in ne o današnjih cerkvenih institucijah, ki pogosto izgubljajo stik s tem sporočilom).

Zato ne čakajte na veselo oznanilo, bodite veselo oznanilo! Ne čakajte na dokaze ljubezni, bodite ljubezen! Ne čakajte, da se vam zgodi, prevzemite odgovornost in naredite to, kar želite, zdaj. Tako ravnajte sleherni dan, ki ga imate na voljo.
Srečno leto ustvarjamo sami, če prevzamemo odgovornost za vseh svojih 365 dni.