Da mora danes vsakdo med nami najti razloge za odpor proti politiki, ki vodi svet v napačno smer, je lani v eseju Dvignite se! zapisal Stephane Hessel, 95-letni borec za človekove pravice, francoski partizan, diplomat, publicist, stari mož, ki je zgrožen nad tem, kako se oligarhi rešujejo iz te krize. Prejšnji teden je v obliki manifesta o reševanju Grčije, ki ga je sestavila skupina uglednih intelektualcev, iz Francije prišel nov poziv k odločnemu odporu proti tistim, ki nas rešujejo iz krize. Ne gre le za obrambo grškega ljudstva, zdaj gre za mnogo več: za prihodnost demokracije in usodo evropskih narodov, pravi eminentni francoski filozof Alain Badiou, ki je pozval vse intelektualce, da povzdignejo svoj glas proti obstoječi politiki in se pridružijo evropskemu komiteju.

  

Da bi se izognili grški usodi, nam povsod vsiljujejo "nujnost bolečega varčevanja", v resnici "pa nas vodijo naravnost tja". Nov družbeni model, zasnovan na neoliberalnem fundamentalizmu, s katerim zdaj posiljujejo grško družbo, je model, ki je namenjen vsej Evropi. V tem je bistvo problema, nas uči Badiou. "In pred tem napadom, uperjenim proti naši družbi, pred uničenjem zadnjih ostankov demokracije, pozivamo vse sodržavljane, naše francoske in evropske prijatelje, da povzdignejo glas. Ne smemo dovoliti monopolizacije govora strokovnjakom in politikom."

  

Ali smo lahko ravnodušni ob dejstvu, da so po nalogu nemških in francoskih voditeljev v Grčiji prepovedane volitve, sprašuje Badiou. Ali stigmatizacija in ponižanje nekega evropskega ljudstva ne zaslužita nikakršnega odgovora? Je mar mogoče ne dvigniti glasu proti institucionaliziranemu umoru grškega ljudstva? In ali lahko ostanemo nemi pred vsiljeno močjo sistema, ki ima za nezakonito že samo idejo družbene solidarnosti?

  

Smo na točki, od koder vrnitev ni mogoča. Nujno moramo v boj s številkami in v vojno z besedami proti ultraliberalni retoriki strahu in dezinformacij. Nujno je treba dekonstruirati moralne lekcije, ki skrivajo tisto, kar se v resnici dogaja v družbi. Več kot nujno je demistificirati rasistično vztrajanje pri "lastnostih Grkov", ki naj bi opredeljevale nacionalni značaj naroda (lenost in zvijačnost), ta pa naj bi bil vzrok krize v svetovni realnosti. Kar je danes bistveno, niso posebnosti, realne ali imaginarne, ampak tisto, kar je skupno: usoda nekega ljudstva, ki bo vplivala na vse druge.

  

V trenutku, ko sta dva od treh Grkov brezposelna, ko 25.000 brezdomcev kolovrati po ulicah Aten, ko 30 odstotkov prebivalcev živi pod pragom revščine, ko so mnoge družine prisiljene svoje otroke prepustiti ustanovam, da ne bi umrli od lakote in mraza, ko se begunci in novi revni državljani bojujejo za odpadke iz smetnjakov, "rešitelji" Grčije pod pretvezo, da "se Grki ne trudijo dovolj", vsiljujejo nov načrt pomoči, ki podvaja že zadano smrtno dozo. Načrt, ki razveljavlja delovno zakonodajo in že tako revne ljudi obsoja na skrajno revščino, medtem ko izginja srednji razred.

  

Nikakršnih možnosti ni, da bi ta zamisel "rešila" Grčijo - s tem soglašajo vsi ekonomisti. Namen je kupiti čas za rešitev upnikov, medtem pa državo peljejo v zanesljiv bankrot. Glavni namen je iz Grčije ustvariti laboratorij za testiranje modela družbene preobrazbe, ki bo pozneje uporabljen v vsej Evropi. Model, ki ga preizkušajo v Grčiji, je model družbe brez javnih služb, kjer šole, bolnišnice in zdravstvene ustanove razpadajo in zdravje postaja privilegij bogatih, kjer je ogroženo prebivalstvo obsojeno na načrtno iztrebljanje, medtem ko so tisti, ki še imajo delo, prisiljeni delati v izjemni negotovosti in ekonomski bedi. Da bi ta ofenziva neoliberalnega kapitalizma uspela, je treba vzpostaviti sistem, v katerem je mogoče v imenu ekonomije odpraviti temeljne demokratične pravice. Pod pretvezo reševanja vidimo v Evropi vzpostavljanje tehnokratskih vlad, ki se ne zmenijo za suverenost ljudstva.

  

To je preobrat v parlamentarnih sistemih, v katerih "predstavniki" ljudstva dajejo proste roke strokovnjakom in bankirjem. To je nekakšen parlamentarni puč, ki spominja na represivni arzenal proti protestom ljudi. Kadar člani parlamenta ratificirajo odločitve v nasprotju s podeljenim jim mandatom in po nareku Trojke (Evropska unija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad), gre za moč brez demokratične legitimnosti, ki odloča o usodi države za naslednjih 30 ali 40 let.

  

"Priča smo vsesplošni kraji, odliki finančnega kapitalizma, ki v tem primeru omogoča sebi institucionalno zaščito. Dokler prodajalci in kupci sedijo na isti strani mize, ni dvoma, da je privatizacijski projekt prava gostija za kupce. Vsi dosedanji ukrepi so samo poglobili grški dolg, ki je s pomočjo rešiteljev s posojanjem po nesramnih obrestih dobesedno eksplodiral in zdaj znaša 170 odstotkov BDP. Zdi se, da načrt reševanja, ki je vsakič predstavljen kot 'ultimativen', ni imel nobenega drugega namena, kot da še bolj oslabi položaj Grčije, ki bi bila - brez možnosti, da sama predloži načrt prestrukturiranja - prisiljena privoliti v pravila, kakršna ji vsiljujejo upniki po formuli katastrofa ali varčevanje."

  

Umetno in vsiljeno poslabšanje dolžniškega problema je bilo uporabljeno kot vojaški poligon za zavzetje celotne družbe. Zato je smiselno uporabiti vojaške izraze: v resnici gre za vojno, vodeno z ekonomskimi, političnimi in pravnimi sredstvi, za razredno vojno proti celotni družbi. Plen, ki ga hočejo finančniki iztrgati "sovražniku", so že doseženi socialni sporazumi in demokratične pravice, na koncu pa kar življenja sama. Posameznik, ki ne proizvaja in ne zapravi dovolj, v očeh strategov maksimiziranja dobička sploh ni vreden, da bi ga ohranili pri življenju.

  

Zdaj ko so nas postavili pred tehnično dilemo ali propad družbe ali bankrot, je po Badiouju treba dati na mizo vse, kar bi nam lahko pomagalo pri razmišljanju o ustvarjanju drugačne Evrope. Najprej pa moramo obvestiti javnost o zločinu, seznaniti jo moramo s položajem, v katerem je grško ljudstvo v imenu "načrta pomoči", ki je ukrojen po meri špekulantov in upnikov.