Brezpogojna ljubezen kot ključ do zmage

dodano: 10.1.2008

januarske novice Skupaj za zdravje človeka in narave

Pred nekaj meseci smo dobili e-pošto z naslednjo vsebino: »Vse, o čemer pišete, sem na lastnem telesu dokazala, da drži! Nihče več me ne more prepričati, da prehrana nima velikega vpliva na naše zdravje. Prebolela sem raka, veliko sem videla in veliko vem… Simona Šket«

Na Simonini spletni strani smo prebrali zgodbo o njenih šestindvajsetih letih boja proti hudi bolezni in trinajstih operacijah, ki so se začele že pri rosnih štirih letih. Upamo, da ne bo usoda prav nikomur izmed vas namenila takšne trnove poti. Hvaležni smo, da lahko objavimo nekaj Simoninih razmišljanj.

»Diagnoza ni več sinonim za smrt, saj jih veliko preživi. Tisti trenutek, ko izveš, kaj se pravzaprav s tabo dogaja, se najprej postaviš v vlogo žrtve, ki čaka, kdaj bo nehalo biti srce. Ko preživiš zdravljenje in ugotoviš, da še vedno dihaš, se pričneš zavedati pomena enkratnega življenja. Pravi boj se začne šele takrat, ko je uradnega zdravljenja konec. Spet si prepuščen samemu sebi in točno veš, da moraš spremeniti stare vzorce svojega življenja. Koliko dobro ti to uspe, toliko več možnosti za preživetje imaš.

Dovolj dolgo sem si risala načrte srečnega življenja, da mi je končno uspelo. Našla sem pravega in samo mojega! Prvo pravilo je, kdor išče, ta najde! Lahko bi čakala še danes, da bi kdo naredil kaj namesto mene, a zaman - spremembe ne bi bilo. Morda sploh ne bi mogla pisati svoje življenjske zgodbe. Danes pa s ponosom tipkam po tipkovnici in stavki kar sami letijo na papir.
 
Ljubezen do življenja prihaja iz človekove notranjosti in, če je dovolj velika, imaš veliko možnosti zmagati. To pa ne pomeni, da živiš zaradi drugih. Živiš zaradi sebe, ker počneš tisto, kar ti rad počneš, ker dihaš po svoje, ker imaš dovolj rad samega sebe in ker si sposoben ljubiti drugega. V novih vzorcih nimamo več sovražnikov, vsi so naši prijatelji, saj v vsakem človeku poiščemo le tisto najlepše. Biti srečen, pomeni, da si končno našel samega sebe. V mladosti so nas namrec največkrat iskali drugi!

Velikokrat me je bilo strah, danes pa zame strah sploh ne obstaja več - po mnogih letih sem ga končno premagala. Niti v podzavesti ni več prostora zanj, saj je najhujše že za mano! O vsem tem govorim naglas. Postala sem namreč dovolj zrela, da lahko to počnem. Vse, kar je takrat vrelo v meni, mora na dan!
Želim si, da bi vas bilo čim več meni podobnih, ki bi na ta način pomagali še drugim.

Ko je človek prizadet, se počuti nekoliko drugačnega od drugih in se zapre vase. To pa je le trpljenje in pot v neuspeh. Bolj si osveščen, bolj si lahko pomagaš. Če si že nisi mogel pomagati prej, zakaj zdaj molčiš in čakaš, da bo rešitev prišla sama od sebe? Sama ni prišla še k nikomur, pa tudi k tebi ne bo. Zavedaj se, kolikor daješ, toliko dobiš. Zdaj si najbrž v fazi pričakovanj, da ti bodo drugi pomagali. Krepko se motiš. Prvi korak moraš narediti sam! To pomeni, da moraš med ljudi, pa četudi si nekoliko drugačen. Doma te skoraj nihče ne bo opazil, niti slišal, kolikokrat kličeš na pomoč. Pojdi v družbo in se začni ponovno prebujati! Življenje gre naprej in lahko si ga zelo polepšaš, saj se šele zdaj zavedaš, da potrebuješ za dihanje kisik.«

Na www.simona-sket.org lahko preberete več Simoninih nasvetov, program brezplačnih predavanj in druge koristne informacije.