Kot zdravnik ste 40 let delovali v okviru idrijskega rudnika živega srebra. Zdravili ste rudarje s posledicami zastrupitve s to izjemno hlapljivo težko kovino. Živo srebro velja za najbolj nevarno snov v naravi, s katero lahko človek pride v stik. Že vdihavanje majhnih količin ima lahko vseživljenjske posledice za možgane in živčni sistem. Prav tako nevarno je zaužitje živega srebra prek onesnažene prehranske verige, pa tudi prek zdravil. V minulih desetletjih mnogi strokovnjaki problematizirajo uporabo živega srebra v zobozdravstvu. Ponekod so prepovedali uporabo amalgamskih zobnih zalivk pri otrocih in nosečnicah, pri nas še ne. Zaradi stališč, da so živosrebrne spojine vpletene v porast avtizma, so jih v razvitem svetu večinoma izločili tudi kot sestavino otroških cepiv. Tematiko v celoti zelo dobro poznate, saj ste leta videvali in zdravili posledice živega srebra pri ljudeh in problem raziskovali z različnih vidikov, sodelovali z inštituti in univerzami doma in v tujini, objavljali znanstvene članke. Leta 2009 ste v Zdravniškem vestniku objavili članek z naslovom Možni vplivi živega srebra na patogenezo avtizma. Kaj vas je vodilo k temu, da ste se soočili tudi s problematiko avtizma, ki je nadvse kontroverzna tema? Državne medicinske institucije si večinoma prizadevajo prikazati, da povezave med avtizmom in živim srebrom v cepivih ni. Vi dokazujete drugače.