ANEK ali kako zbuditi spečo Trnuljčico

dodano: 20.8.2008

Anamarija Slabe, Inštitut za trajnostni razvoj

ANEK – le kaj je to? No, že s tem vprašanjem se ponavadi začne. ANEK je kratica za »Akcijski načrt razvoj ekološkega kmetijstva v Sloveniji do leta 2015«, ki ga večinoma žal poznamo le tisti, ki se najbolj neposredno ukvarjamo z ekološkim kmetijstvom.

Je pa to uradni dokument, ki ga je vlada sprejela novembra 2005. Med njegovimi najpomembnejšimi cilji je npr. do leta 2015 povečati delež ekoloških kmetij v Sloveniji na 15 %, delež kmetijskih zemljišč v nadzoru ekokmetijstva pa na 20 %, in pa doseči 10 % ekoživil slovenskega porekla od celotne prodane količine hrane na slovenskem trgu. Še posebej zadnje bo glede na trenutno stanje in dosedanji razvoj zelo zahtevno.

Na Inštitutu za trajnostni razvoj smo zelo dejavno sodelovali pri pripravi ANEK in seveda skrbno spremljamo tudi njegovo izvajanje. Tu pa ugotavljamo, da je ANEK res bolj speča Trnuljčica: ne število ekokmetij ne ponudba slovenskih ekoživil ne kažeta kake posebej spodbudne rasti. Predvideni ukrepi in dejavnosti pa nič ne kažejo, da bi to lahko v kratkem bistveno popravili.

Zato smo menili, da ne bo odveč, če Trnuljčico skušamo malo prebuditi iz te njene kome. Na pomoč nam je priskočil razpis finančnih mehanizmov EGP in Norveške, na katerem smo uspeli s projektom »Skok naprej«.
V letu in pol (do konca leta 2009) se bomo tako osredotočili na štiri izbrana prednostna področja:
- prenos znanja v ekološkem kmetijstvu,
- uvajanje ekoživil v šole, vrtce… prek »zelenih javnih naročil«,
- zagotavljanje varstva pred onesnaženjem z GSO,
- promocija ANEK.
Na prvih dveh področjih bomo predvsem skušali spodbuditi sodelovanje med pristojnimi javnimi inštitucijami in zasebnim sektorjem, vključno z nevladnimi organizacijami in podjetji. Prenos znanja je verjetno ena najbolj kritičnih točk in eden glavnih razlogov za (ne)preusmerjanje kmetij v ekološko kmetovanje.

Pomanjkanje strokovnega znanja s področja ekokmetijstva je ovira za vse vpletene: za kmetijske svetovalce, ki zato ne upajo in nočejo kmetij napotiti v ekokmetijstvo in jim ustrezno svetovati; za kmete, ki jih preusmeritev sicer zanima, a jih vrsta predsodkov od tega odvrača; in ne nazadnje za mnoge ekološke kmete, ki bi z boljšim znanjem svoje donose, njihovo kakovost in s tem svoj dohodek lahko izboljšali tudi za 30-50%. Pogledali bomo, kaj lahko tu naredimo skupaj s Kmetijsko-gozdarsko zbornico in njeno svetovalno službo, ekološkimi kmeti ter univerzo. Naš cilj je ustanovitev in delovanje »akcijske skupine« za prenos znanja v ekološkem kmetijstvu, v kateri bi lahko dejavno sodelovali vsi glavni vpleteni, in dejansko premikali stvari naprej.

Pri ekoživilih v šolah in vrtcih bomo pogledali zakonodajo za javno naročanje živil in oblikovali priporočila za zainteresirane šole in vrtce. Vemo, da slovenska ekoponudba zaenkrat ne bo zadostovala, vendar pa bo razvoj uvajanja ekoživil zagotovil trg tudi za zainteresirane in nove domače ekokmetije. Za vzgled so nam lahko sosedje – v Rimu vsak dan zagotovijo približno 160.000 ekoobrokov za otroke, in to večinoma pokrijejo z regionalno pridelavo!

Na področju GSO smo dejavni že skoraj dve leti, vendar pa bo to prvič, da bomo lahko temu namenili tudi nekaj sredstev, ne le prostovoljnega dela. Tako smo v juliju že natisnili brošuro na temo genske tehnologije v kmetijstvu in živilih, načrtujemo pa tudi seminar.

Upamo, da bo projekt dosegel svoje cilje in da bo Trnujčica zazehala in se prebudila. Vemo, da je naloga zahtevna, a s pripravljenostjo vseh vpletenih in s skupnimi močmi nam lahko uspe!