Koga ščiti zakonodaja?

dodano: 26.8.2008

septembrske novice Skupaj za zdravje človeka in narave

Evropska zakonodaja je postala velika mineštra, v kateri se navadni smrtniki in manjša podjetja ne znajdejo več. Sprejetim zakonom manjkajo podzakonski akti, posamezne spremembe pa so objavljene v tako razpršeni obliki, da le tisti, ki si lahko privoščijo armado specializiranih odvetnikov, vedo, kaj je dovoljeno in (kar je še bolj pomembno) kje so luknje v zakonih. Zato eni plačujejo kazni in so tiho, drugi pa nas neusmiljeno bombardirajo s svojimi obljubami, ki bi po vseh pravilih morale biti prepovedane in sankcionirane.

To je zares paradoksen položaj, v katerem vam na primer ponudniki margarin, ki so registrirane kot navadno živilo, obljubljajo celo odstotek holesterola, ki ga boste izgubili, na drugi strani pa za registrirana prehranska dopolnila ne smejo napisati niti tistega, o čemer čivkajo že vrabci na strehah. Enako se dogaja z jogurti, ki nam jih predstavljajo skoraj kot zdravila, v resnici pa pogosto gre za manj kakovostne izdelke iz homogeniziranega mleka, z barvili, sladili in dodatki probiotičnih kultur, ki pa se v naših prebavilih praviloma ne bodo obdržali.

Nekaj mesecev smo potrebovali, da smo med osmimi inšpekcijami in kopico uradnikov, ki jim je prva skrb dokazati, da »oni za to niso odgovorni«, dobili odgovor, kako je to mogoče.

Gre za to: nova evropska direktiva strogo določa dovoljene prehranske trditve, ko gre za zdravstvene, pa so prepovedane vse, ki niso dovoljene v posebnem aneksu. Inšpektorji so na osnovi te direktive začeli sistematično prepovedovati vse zdravstvene trditve, vendar se multinacionalke sklicujejo na to, da je takšna zakonodaja neveljavna, ker aneksi še niso končani in zato zakon de facto nima podzakonskega akta.

Ker so proizvajalci v registracijo in potrditev prijavili več kot 10.000 zdravstvenih trditev, poznavalci ocenjujejo, da bo do uveljavitve obljubljenega aneksa preteklo še nekaj let. Vmes pa obstaja »siva cona«, v kateri tiste, ki državam in inšpektorjem hitro zagrozijo s tožbami in jim pošljejo armado odvetnikov, da jim grenijo življenje, pustijo pri miru. Plačo pa inšpektorji služijo pri »lažjih strankah«.

Na koncu pa smo potrošniki največja žrtev takšne institucionalizirane neenakosti. Oglasni spoti multinacionalk nas bodo še naprej prepričevali, kako zdravi so njihovi izdelki, manjši ponudniki pa le upajo, da ne boste nasedali vsemu, kar slišite, in da se boste poglobili v samostojno raziskovanje dejanske kakovosti izdelkov in njihovega učinka na zdravje.

Poleg tega je prepovedana objava primerjalnih podatkov, na izdelkih, prospektih in spletnih straneh pa ne smejo zapisati nobenih zdravstvenih trditev. Potrošniške organizacije pa se ne spuščajo v poglobljeno analizo učinkovanja izdelkov.

»Misija nemogoče«, bi lahko rekli. Zanesemo se lahko le na svoj notranji čut, na izmenjavo izkušenj, osebna priporočila in pregledovanje podatkov peščice redkih verodostojnih nevladnih organizacij.
Precej dela nas čaka, če želimo ločiti zrnje od plev, zato se sami lotimo dela in nehajmo pričakovati, da bo za naše interese poskrbel zakonodajalec.