Aktualne novice

Onkraj upanja

dodano: 14.3.2007

Derrick Jensen, prevod: Mateja Bartol

Najpogostejše besede, ki jih slišim od okoljevarstvenikov po svetu, so: "Najebali smo." Večina teh okoljevarstvenikov se s sredstvi, ki so jim na razpolago – natančneje, z legalnimi sredstvi, ki so jim na razpolago, kar pomeni s sredstvi, ki so jim jih tisti, ki imajo moč, dovolili uporabljati, to pa pomeni s sredstvi, ki bodo konec koncev neučinkovita, obupano bori in poskuša zaščititi nekatere predele zemlje, zaustaviti izdelavo ali izpuščanje strupov, ustaviti civilizirane ljudi, ki mučijo kako skupino rastlin ali živali. Včasih je njihov trud omejen na zaščito enega samega drevesa.

Takole John Osborne, izjemen aktivist in prijatelj, povzame razloge za svoje početje: "Ko stvari postajajo vedno bolj kaotične, hočem zagotoviti, da bo nekaj vrat ostalo odprtih. Če bodo grizliji še vedno živeli čez dvajset, trideset ali štirideset let, utegnejo živeti tudi še čez petdeset let. Če pa jih čez dvajset let ne bo več, bodo izginili za vedno."

A ne glede na to, kaj okoljevarstveniki počnejo, tudi največji napori ne zadostujejo. Hitro izgubljamo. Na vseh frontah. Tisti, ki imajo moč, brezobzirno uničujejo planet, a večine ljudi to ne skrbi.

Če sem iskren – nimam dosti upanja. A mislim, da je to dobro. Upanje je tisto, kar nas priklepa na sistem – na konglomerat ljudi, idej in idealov, ki povzroča uničenje Zemlje.

Najprej je tu lažno upanje, da se bo sistem nenadoma nekako nerazložljivo spremenil. Ali da nas bo rešila tehnologija. Ali Pramati. Ali bitja z Alfe Centauri. Ali Jezus Kristus. Ali Božiček. Vsa ta lažna upanja vodijo v nedejavnost ali vsaj v neučinkovitost. Eden od razlogov, zakaj je moja mati ostala z grobim očetom, je bil to, da v petdesetih in šestdesetih letih ni bilo zavetišč za zlorabljene ženske, drugi razlog pa je bilo lažno upanje, da se bo spremenil. Lažno upanje nas vklene v življenja nevredne razmere in nas zaslepi, da ne vidimo resničnih možnosti.

Ali kdo zares verjame, da bo podjetje Weyerhaeuser prenehalo na veliko krčiti gozdove, ker jih lepo prosimo? Ali kdo zares verjame, da bo korporacija Monsanto prenehala uporabljati svojo biotehnologijo, ker jo lepo prosimo? Če le pridejo v Belo hišo demokrati, pa bo vse v redu. Če le sprejmemo ta ali ta del zakonodaje, pa bo vse v redu. Če le ovržemo ta ali ta del zakonodaje, pa bo vse v redu. Neumnost. Nič ne bo v redu. Že zdaj ni v redu, pa še poslabšuje se. In to hitro.

A niso samo lažni upi tisto, kar upajoče ohranja vklenjene. To počne upanje samo. Upanje, pravijo, je svetilnik v temi. Je luč na koncu dolgega temnega predora. Je žarek svetlobe, ki se prebije v našo ječo. Je razlog za našo vztrajnost, zaščita proti obupu (ki se ga je treba izogibati za vsako ceno). Kako naj nadaljujemo, če nimamo upanja?

Učili so nas, da upanje na neko prihodnje stanje – na primer na nekakšen raj v prihodnosti – je in mora biti zatočišče v času bridkosti. Gotovo se spomnite zgodbe o Pandori. Dobila je tesno zaprto skrinjico, ki je ne bi smela nikoli odpreti. A zaradi radovednosti jo je odprla, in iz nje so zletele bolezni, žalost in nesreče, verjetno ne v tem vrstnem redu. Prepozno je zaprla pokrov. V skrinjici je ostala samo ena stvar: upanje. Upanje, pravi zgodba, je bilo edino dobro med vsemi nesrečami in do danes ljudem ostaja edina tolažba v nesreči. Nič ni omenjeno, da bi bila tolažba v nesreči lahko dejavnost ali da bi človek lahko svojo nesrečo ublažil ali ukinil s kakšnim dejanjem.

Bolj ko razumem upanje, bolj spoznavam, da si je zaslužilo biti zaprto v skrinjici skupaj z boleznimi, žalostjo in nesrečami; da služi potrebam ljudi, ki imajo moč, prav tako kot vera v oddaljena nebesa; da ni upanje niè drugega kot posveten način, s katerim nas zadržujejo v svojih vrstah. Upanje je pravzaprav prekletstvo, vir nesreče. Tega ne trdim samo zaradi lepega budističnega pregovora, ki pravi, da upanje in strah drug drugemu lovita rep, ali zato, ker nas upanje speljuje stran od sedanjosti, od tega, kdor smo in kjer smo zdaj, proti nekemu namišljenemu prihodnjemu stanju. To pravim zaradi tega, kar upanje je.

Skoraj vsi bolj ali manj neskončno tarnamo glede upanja. Ne boste verjeli – morda pa tudi boste –, koliko urednikov revij me je prosilo, naj pišem o apokalipsi, nato pa so mi naročili, naj članek zaključim tako, da bom v bralcih pustil občutek upanja. A kaj točno je upanje? Na nekem predavanju lani me je nekdo prosil, naj ta pojem definiram. Vprašanje sem naslovil nazaj na poslušalce in skupaj smo prišli do te definicije: upanje je hrepenenje po stanju v prihodnosti, na katerega ne moreš vplivati. To pomeni, da si že v osnovi nemoèen.

Ne rečem na primer, da upam, da bom jutri nekaj jedel. Preprosto bom jedel. Ne upam, da bom za tem izdihom ponovno vdihnil ali da bom dokončal ta stavek. To bom preprosto storil. Nasprotno pa upam, da se letalo naslednjič, ko se bom vozil z njim, ne bo zrušilo. Upati na nek rezultat pomeni obupati nad kakršnim koli dejanjem, ki bi lahko vplivalo nanj. Mnogi pravijo, da upajo, da bo prevladujoča kultura prenehala uničevati svet. Ko to rečejo, predpostavljajo, da se bo to nadaljevalo, vsaj kratkoročno, in se s tem oddaljijo od možnosti, da bi sami sodelovali pri zaustavitvi uničevanja.

Ne upam, da bo srebrni losos preživel. Storil bom, kar je v moji moči, da zaradi prevladujoče kulture ne bo izumrl. Če pa nas srebrni lososi hočejo zapustiti, ker jim ni všeč način, kako jih obravnavamo – in kdo bi jim zameril? – se bom pač od njih poslovil, a jih bom pogrešal. Če pa nočejo oditi, civilizaciji ne bom dovolil, da jih pobije.

Ko dojamemo, koliko pravzaprav lahko vplivamo, nam sploh ni več treba "upati". Preprosto storimo, kar je treba storiti. Poskrbimo za to, da srebrni losos preživi. Poskrbimo za to, da preživi stepni svizec. Poskrbimo za to, da preživi grizli. Naredimo, kar je treba.

Ko nehamo upati na pomoč od zunaj, ko nehamo upati, da se bo grozno stanje, v katerem smo, nekako izboljšalo samo od sebe, ko nehamo upati, da se bo stanje nekako prenehalo poslabševati, potem smo končno svobodni – resnično svobodni – da začnemo pošteno delati za razrešitev. Rekel bi, da ko umre upanje, zaživi delovanje.

Včasih me ljudje vprašajo, zakaj se kar ne ubijem, če je vse tako grozno. Odgovorim jim, da zato, ker je življenje zelo zelo krasno. In dovolj kompleksno bitje sem, da lahko v svojem srcu hkrati razumem oboje, da smo res v zelo zelo zajebani situaciji in da je življenje res zelo zelo krasno. Poln sem besa, žalosti, sreče, ljubezni, sovraštva, obupa, veselja, zadovoljstva, nezadovoljstva in tisočih drugih obèutij. Res smo najebali. A še vedno je življenje res krasno.

Mnogi ljudje se bojijo čutiti obup. Bojijo se, da bodo potem, če si bodo dovolili občutiti, kako brezupno je res stanje, morali ostati nesrečni. Pozabljajo, da je mogoče hkrati čutiti veliko različnih stvari. Pozabljajo tudi, da je obup povsem ustrezen odziv na obupno stanje. Mnogi se najbrž bojijo tudi tega, da bodo, če si bodo dopustili zaznati brezupnost situacije, prisiljeni v zvezi s tem tudi kaj storiti.

Še eno vprašanje, ki mi ga včasih zastavijo, je: Če je vse tako grozno, zakaj potem samo ne žuriraš? No, prvi odgovor je, da mi žuriranje ni pretirano všeč. Drugi pa, da se tako ali tako že dovolj zabavam. Obožujem svoje življenje. Obožujem življenje. To velja za večino aktivistov, ki jih poznam. Delamo, kar radi počnemo, borimo se za vse, kar (in kogar) imamo radi.

Nimam potrpljenja za tiste, ki brezupno stanje uporabljajo kot izgovor za svojo nedejavnost. Ugotovil sem, da če takim ljudem izničiš izgovor, ki ga uporabljajo, jih večina hitro najde novega, in še enega, in še enega. Uporaba takega izgovora za nedejavnost – ali kakršnega koli izgovora za nedejavnost – razkriva nič manj in nič več kot nesposobnost ljubiti.

Med enim mojih zadnjih govorov je nekdo vstal in rekel, da je edini razlog, zakaj nekateri postanejo aktivisti, to, da bodo imeli boljšo samopodobo. Učinkovitost res ni pomembna, je rekel, in egoistično je misliti, da je.

Povedal sem mu, da se ne strinjam.

Ali se zaradi aktivizma ne počutite bolje, je vprašal.

Seveda, sem odgovoril, a ne počnem tega zato. Če se hočem samo bolje počutiti, lahko masturbiram. Ampak v življenju želim doseči nekaj resničnega.

Zakaj?

Ker sem zaljubljen. V lososa, v drevesa pred mojim oknom, v piškurje v peščenem rečnem dnu, v male kalifornijske salamandre, ki se plazijo po gozdnih tleh. In če imaš rad, delaš tisto, kar je treba, da bi zaščitil svoje drage. Rezultati so seveda pomembni, a ne določajo tega, ali je dejanje vredno truda ali ne. Ne upaš, da bodo tvoji dragi preživeli in se razvijali naprej. Ampak narediš, kar je potrebno za to. Če ljubezen ne vzbudi tega, da hočem ljubljene zaščititi, potem to ni ljubezen.

Ko obupaš nad upanjem, se zgodi nekaj čudovitega – spoznaš, da ga sploh nikoli nisi potreboval. Ugotoviš, da te obup nad upanjem ni pokončal. Niti te ni napravil manj učinkovitega. Pravzaprav te je naredil učinkovitejšega, ker si se prenehal zanašati na to, da bo nekdo drug ali nekaj drugega razrešilo tvoje težave – prenehal si upati, da se bodo težave že nekako razrešile z magièno pomočjo Boga, Pramatere, Kluba Sierra, hrabrih èuvarjev dreves, pogumnega lososa ali celo same Zemlje, ampak si enostavno sam začel početi, kar je treba storiti za razrešitev težav.

Ko obupaš nad upanjem, se zgodi še nekaj drugega kot to, da te ne pokonča; zgodi se, da te na nek način vendarle ubije. Umreš. In nekaj čudovitega je v tem, da si mrtev – tisti, ki imajo moč, se te ne morejo več dotakniti. Ne z obljubami, ne z grožnjami, ne z nasiljem. Ko si mrtev na tak način, lahko še vedno poješ, plešeš, se ljubiš, še vedno se lahko hudičevo boriš – še vedno lahko živiš, ker si še vedno živ, pravzaprav si živ veliko bolj, kot si bil kdaj koli prej. Spoznaš, da ko je umrlo upanje, je z njim umrl tisti ti, ki ni bil pravi, resnični ti, ampak tisti, ki je bil odvisen od izkoriščevalcev, ki je verjel, da bodo izkoriščevalci sami od sebe prenehali izkoriščati, ki je verjel v mitologijo, ki so jo propagirali izkoriščevalci, da bi te še lažje izkoriščali. Umrl je družbeno skonstruirani ti. Umrl je civilizirani ti. Umrl je izdelani, ponarejeni, ožigosani ti. Umrla je žrtev.

In kdo ostane, ko umre tisti ti? Ti ostaneš. Živalski ti. Gol ti. Ranljiv (in neranljiv) ti. Umrljivi ti. Ti, ki si sposoben preživeti. Ti, ki ne misliš več tistega, kar te je naučila družba, ampak misliš s svojo glavo. Ti, ki ne čutiš več tistega, kar te je naučila družba, ampak čutiš s svojim srcem. Ti, ki nisi tisto, kar te je družba naučila, da si, ampak si ti sam. Ti, ki lahko rečeš ja, ti, ki lahko rečeš ne. Ti, ki si del dežele, v kateri živiš. Ti, ki se boš boril (ali ne), da ubraniš svojo družino. Ti, ki se boš boril (ali ne), da ubraniš deželo, kjer živiš s svojimi dragimi. Ti, čigar morala ne temelji na tem, kar te je naučila civilizacija, ki uničuje svet in tebe, ampak na prvinskih občutjih ljubezni in povezanosti z družino, s prijatelji, z deželo – ne z družino kot skupino, ki se šteje za združbo civiliziranih bitij, ampak z družino kot skupino živali, ki zahtevajo svoje ozemlje; živali, ki jih ubijajo kemikalije; živali, ki so se formirale in deformirale, da bi ustrezale potrebam družbe.

Ko obupaš nad upanjem – ko si tako mrtev in šele kot tak resnično živ –, nisi več ranljiv zaradi vsiljevanja racionalizma in strahu, ki so ga nacisti zadali Židom in drugim ali grobijani kot moj oče svojim žrtvam in ki ga prevladujoča kultura prizadeva vsem nam. Ali pa je morda tako, da izkorišèevalci ustvarjajo take materialne, socialne in čustvene okoliščine, da se žrtvam zdi, da nimajo druge možnosti, kot to sprejeti?

Toda ko obupaš nad upanjem, se odnos izkoriščevalec–žrtev prekine. Postaneš tak kot Židje, ki so sodelovali v uporu v varšavskem getu.

Ko obupaš nad upanjem, se obrneš proč od strahu.

In ko se ne zanašaš več na upanje in namesto tega začneš ščititi ljudi, stvari in kraje, ki jih imaš rad, postaneš zelo nevaren za tiste, ki imajo moč.

Če slučajno niste prepričani, ali je to dobro ali ne – to je zelo dobro.

 

 

Angleški izvirnik si lahko preberete na tej spletni povezavi (Orion magazine, May/June 2006):

http://www.oriononline.org/pages/om/06-3om/Jensen.html



<< Nazaj

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine:

Bi radi brali novice v tiskani obliki?

Finančna sredstva nam ne omogočajo pokrivanja stroškov pošiljanja na individualne naslove. Če bi želeli naše novice prejemati na dom, prosimo za prispevek, ki ga nakažete na:
TRR: 0201 1025 5748 080
IBAN: SI 56 0201 1025 5748 080
BIC BANKE: LJBASI2X
KODA NAMENA: OTHR

Prejemnik: Društvo Ognjič, Planina na Pohorju 44, 3214 Zreče
Namen plačila: Prispevek za obveščanje
Sklic: SI 00 in datum plačila (npr.: 23092019)
 
Priporočamo se za 7 EUR (letna naročnina, 9 številk) ali več. Vsak prispevek (tudi manjši) nam pride prav, da lahko še naprej širimo mrežo vrtcev, šol, novinarjev, zdravstvenih ustanov in drugih, ki jim pošiljamo naše novice. Prispevke lahko pošljete tudi v obliki poštnih znamk A.

Prispevek za obveščanje lahko uredite tudi s pomočjo e-nakazila na strani shop.zazdravje.net.
 
POMEMBNO:
Vaš naslov je razviden ob izvedenem nakazilu prispevka, zato ga ni potrebno pošiljati po elektronski pošti, javiti po telefonu ali nam pošiljati kopije položnic po pošti. 

To pa boste kljub vsemu morali storiti, če:
 plačnik ne bo tudi prejemnik novic (kjer bo plačano za več prejemnikov ali če plačnik plača znesek za drugega prejemnika novic),
 ima plačnik v naslovu šumnike (ti se na izpisku ne izpišejo). 

V tem primeru nam točne podatke, komu in kam naj pošljemo novice, sporočite po pošti na naslov društva ali po elektronski pošti na posljite.novice@gmail.com ali nas pokličite ob delovnikih med 9. in 13. uro na 041 770 120.
 
Prispevke, za katere ne bomo dobili nobenih dodatnih napotkov, bomo obravnavali kot donacije.