Zdravimo, blažimo ali le prikrivamo?

dodano: 3.11.2008

Sanja Lončar (novembrske novice Skupaj za zdravje človeka in narave)

Predstavljajte si, da avto pripeljete k mehaniku, ker vam je zagorela lučka za olje. Mehanik na hitro pogleda armaturo v kabini, vzame kladivo in udari po lučki. »Tako, zdaj je v redu. Dvesto evrov prosim«.

Zagotovo ne boste hoteli plačati te »storitve«. Če smo pošteni, kaj takega si sploh ne znamo predstavljati, ko gre za mehanike. Zakaj potem sprejmemo takšno obravnavo še bolj dragocenega »vozila«, našega lastnega telesa?
Kolikokrat ste že doživeli, da vam po tem, ko poveste, katera lučka pri vas gori, zdravnik le napiše recept, v lekarni pa vam dajo »kladivo«, ki bo to lučko ugasnilo?

Kolikokrat ste že doživeli, da vam napišejo recept, ne da bi vedeli, za kaj sploh gre? »Gospa, poskusili bomo s temi tabletami. Če ne bodo prijele, vas bomo napotili na preiskave.« Najprej bomo torej tolkli po lučkah, potem šele ugotavljali, kaj je narobe.

Zakaj je v naši družbi tako veliko zdravljenja brez postavljene diagnoze? Ali temu sploh lahko rečemo zdravljenje, če ne vemo, za kaj gre?
Prehitro bi bilo sklepati, da naša zahodna medicina diagnostike ni sposobna. Res je v svojem necelostnem pogledu na človeka bolj omejena kot tradicionalne celostne medicine, vendar kljub temu premore veliko več tovrstnega znanja, kot ga v praksi uporabljamo v Sloveniji. Zato bomo v novembrski številki poskusili bolj celostno pogledati nekaj težav, s katerimi se soočamo, in tako prispevati – če že ne k spremembam v družbi – vsaj k spremembam v lastnem dojemanju vzrokov in posledic.

Za vse ki sodelujemo v projektu »Skupaj za zdravje človeka in narave« je zdravljenje le sprotno odpravljanje vzrokov in posledic, vse ostalo je zgolj »reprogramiranje dolgov«, ki pelje v globljo krizo in večje težave.