Dijaške tople malice da, toda kakovostne

dodano: 8.11.2008

Povzeto po članku Maure Arh, objavljenem v Primorskih novicah št. 195, dne 23. 8. 2008

Zdaj je čas, da vsi skupaj naredimo kaj dobrega za zdravje in boljši učni uspeh naših otrok.
Prvega septembra je stopil v veljavo zakon, ki vsakemu srednješolcu zagotavlja brezplačno toplo malico, ki jo z 2,42 evra financira Ministrstvo za šolstvo. Zelo pohvalna poteza naše države, ki dokazuje skrb, da bi otroci odrasli v zdrave in sposobne državljane. Zakon o subvencioniranju hrane dijakom je bil sprejet maja, pravilnik za izvajanje pa konec junija 2008.

Novo šolsko leto se je tako že začelo, šole pa se morajo znajti same, če izvzamemo navodila Inštituta za varovanje zdravja o izbiri obroka in jedilnika ter nekaj drugih priporočil.

Ravnatelji se v glavnem ukvarjajo s problemi, kje, kdaj, kako in kolikemu številu dijakov naenkrat dati obrok. Profesorje skrbi, kako bo potekal pouk z vmesnim obrokom. Žal pa se nihče ne vpraša o kakovosti tega obroka in o tem, kaj bo dijaku dal boljšega od tega, kar je imel že doslej.

Zamenjati sendvič z juho iz vrečke in ji dodati še hrenovko ali jabolko, vse iz konvencionalne pridelave, ne pomeni kakovostnega obroka. Tako hrano bodo v šolah samo prepakirali in pogreli.

Vsi se strinjamo, da je potrebno srednješolcem dati kakovosten, zdrav in polnovreden topel obrok, ki bo izboljšal njihovo zbranost pri pouku ter zmanjšal njihovo hiperaktivnost, alergije, agresivnost in nevrodermitise. Podatkov o tem, kaj je kakovostna prehrana, pa je malo.

S problemom kakovostne malice sem se začela ukvarjati leta 2005. Ugotovila sem, da otrok, ki konča osnovno šolo, potrebuje pomoč, da si v trgovini izbere kakovostno malico. Vedeti mora, da energijske pijače vsebujejo bikov žolč (taurin), da koktejl aditivov v žvečilkah vsebuje tudi sladilo aspartam, ki redi, ker gre za aminokisline (in ne sladkorje), od katerih je kar 50 % pridobljenih s pomočjo genske tehnologije. Aspartam je skupaj z drugimi sladili tudi v večini izdelkov z oznako *light*.

Pesticidi v hrani povzročajo alergije, hiperaktivnost, kronično utrujenost in agresivnost, kar ima za posledico slabše ocene, da o slabši imunosti niti ne govorimo. Tudi v mikrovalovki pogret sendvič ni ravno dobra stvar, saj ima za več kot 60 % manjšo hranilno vrednost, niža železo v krvi in deluje karcinogeno.
Tudi starši ne vedo veliko o šestih kilogramih pesticidov, ki jih letno na prebivalca potroši konvencionalno kmetijstvo, o njihovi mutagenosti in kancerogenosti, predvsem pa uničujočem delovanju na živčevje in možgane. Pa o dveh kilogramih aditivov v hrani, ki jih meščan poje v enem letu in ki povzročajo žejo. Zato otroci danes tako pogosto posegajo po umetnih pijačah. Aditivi imajo več stranskih učinkov kot zdravila. Dodajmo tem še vse bolj pogosto obsevanje, ki v hrani uniči življenje, pa o gensko spremenjenih aditivih, ki jih ni potrebno označiti na embalaži, in o hrani nutriceuticals, ki naj bi vsebovala  zdravilne učinkovine.

Na embalaži je veliko podatkov o materialnih lastnostih hrane: vsebnosti beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, kalorij, dodanih umetnih vitaminov, maščob omega-3 in -6, koencima Q 10 ... To je seveda dobro, a ne zadošča. Na nobeni konvencionalno pridelani kumarici ne piše, koliko sončnih ur je bila deležna med rastjo, ali je bila proizvedena v hidroponiki (hranilni vodni raztopini) ali v  rastlinjaku, kolikokrat je bila škropljena s pesticidi in hormoni, ali je zrasla iz gensko spremenjenega semena, kje in kako dolgo je bila skladiščena brez kisika ... Potrošnik ima torej na voljo le nekaj podatkov in izve le pol resnice.
Alternativa vsemu temu je ekološko (biološko ali organsko) kmetijstvo, ki gnoji s kompostom in uporablja samo dovoljena škropiva, ki so pogosto izvlečki rastlin. Taka hrana ima 20 % več suhe snovi, do 30 % več naravnih sladkorjev (da ni potrebno posegati po umetnih sladicah), več naravnih vitaminov in mineralov ter mikroelementov, zaradi katerih ne potrebujemo prehranskih dodatkov. Kakovost te hrane nadzorujejo KGZ Maribor, Biotehniška fakulteta Maribor in studio Veritas. Vsebuje za 30 % manj škodljivih nitritov, je brez mineralnih gnojil, pesticidov, hormonov, antibiotikov, gensko spremenjenih semen in škodljivih dodatkov ter ni obsevana.

Ekološko in lokalno pridelana hrana torej pomeni kakovostni preskok v prehrani. Menim, da je prišel čas, ko moramo ta preskok narediti na naših srednjih šolah in dijakom ponuditi hrano, ki bo podpirala njihov razvoj. Naši sosedje so že korak pred nami. V Furlaniji-Julijski krajini  (v Italiji) v vrtcih nabavljajo 60 % ekološko pridelane hrane. In ne samo hrane, tudi čistil, toaletnega papirja ipd. V Emilii Romagni je takšna vsa hrana, vse skupaj pa financira regija, ne država. V Avstriji so ekološke restavracije nekaj vsakdanjega. V trgovinah Billa prodajajo lokalne ekološke proizvode in podpirajo ekološko kmetijstvo. V francoskih šolah poteka akcija Jej lokalno, jej ekološko. Učencem postrežejo preko 4.500.000 ekoloških obrokov (podatek je iz leta 2006). Zelo lep zgled je tudi Velika Britanija, kjer je kuharski mojster Jamie Oliver leta 2005 v šolskih kuhinjah naredil pravo revolucijo. S podporo staršev, učiteljev in otrok mu je uspelo odstraniti vse avtomate s pijačami in prigrizki, za ceno vrečke čipsa pa zdaj otrokom dajo zdrav ekološki obrok. Vlada ga je takrat podprla z več kot 350 milijoni evrov. Uspehi so očitni: 50 % hrane nabavijo pri lokalnih ponudnikih, 30 % je ekološke (v nekaterih šolah tudi do 60 %).

Če te podatke primerjamo z jedilniki malic v naših šolah (npr. krof z marmelado in kakav; rogljiček z marmelado in sok; kruh, čokoladni namaz in mleko; bela kajzerica, suha salama in sok - vse seveda iz konvencionalne predelave), potem nas za zdravje naših otrok in njihov šolski uspeh lahko še kako skrbi. Da ne govorim o učiteljih, ki so pogosto tarče hiperaktivnih in agresivnih otrok, za kar je v veliki meri kriva neprimerna hrana.

Kdo bo seveda rekel, da je ekološko in lokalno pridelana hrana draga in da javna naročila ne dovoljujejo nabave takih živil, saj morajo šole izbirati najcenejšega ponudnika. Avstrijski strokovnjaki so dokazali, da je obrok iz ekoloških živil cenejši, čeprav so surovine iz konvencionalne pridelave cenejše. A 200-gramski ekološko pridelan zrezek je enakovreden 300-gramskemu konvencionalnemu, v katerem je veliko vode.

Javni razpisi dovoljujejo izbor ekološko pridelane hrane, zato torej ni ovir, da ne bi našim dijakom dali ekoloških obrokov. Seveda je potrebno pri javnem razpisu paziti na razliko med ekološko (uporaba komposta, omejena uporaba škropiv) in integrirano pridelano hrano (uporaba mineralnih gnojil in večjega števila pesticidov). Tudi protokol HACCAP o varni hrani je veliko šolskih kuhinj razumelo kot navodilo, da mora biti hrana pakirana in je ne smejo pripraviti sami. To seveda pomeni, da je na jedilnikih veliko trajnih izdelkov z veliko aditivi, ki otrokom zapolnijo želodec, ne dajo pa jim vitalnosti in zdravega duha v zdravem telesu.

Rešitev vidim v uporabi ekoloških in lokalnih surovin za dijaške obroke. Verjamem, da bodo k temu prispevale tudi občine. Dijake, starše, profesorje in kuharje je treba ozavestiti, kaj je kakovostna hrana. Samo takšna namreč podpira razvoj mladostnika. Imamo tudi kmetijske šole, ki so certificirane za ekološko pridelavo in lahko s pridelki, izdelki in toplimi obroki oskrbijo kar lepo število dijakov. Biotehniška šola v Šempetru pri Gorici na primer že več let ponuja tople obroke in sadje iz integrirane pridelave, kar so dijaki in starši sprejeli z odobravanjem. Takih svetlih vzgledov je v Sloveniji več. Zakaj se ne bi razširili na vse šole? Tako bomo korak za korakom s pomočjo domačih strokovnjakov naredili kakovosten preskok v prehrani srednješolcev. Treba pa je začeti čim prej.