Vegetarijanci prihranijo dnevno 2.500 litrov vode

dodano: 26.7.2007

Vir: Vegetarisch geniessen, št. 2/07 Vir slovenskega prevoda: Revija Osvoboditev živali

Velik, sočni zrezek, ki ga nekateri obožujejo, a se ne zavedajo, da hkrati s tem kosom mesa porabijo okoli 10.000 litrov vode. Govedo, iz katerega izvira ta zrezek, toliko vode ni le popilo, prav tako veliko vode je bilo porabljeno za proizvodnjo krme. In tudi v klavnici teče veliko vode.

Vodo, ki se uporablja za proizvodnjo prehrambnih sredstev in drugih proizvodov, imenujemo »virtualna voda«. Je nevidna, a ni brez učinka. Tako prispeva intenzivna pridelava zelenjave v južni Španiji k pomanjkanju vode v regiji, ki je zaradi globalnih podnebnih sprememb že tako ali tako ogrožena, kar jo spreminja v puščavo.
Pojem »virtualna poraba vode« je uvedel leta 1993 profesor J.A.Allan na Kraljevem kolidžu v Londonu. Že nekaj let sistematično raziskujejo tovrstno porabo vode, predvsem »UNESCO – Institut za vodovzgojo« v Delftu (Nizozemska). Iz porabe vode se da izračunati »vodni odtis« posamezne osebe ali celo celotne države. Rezultati so osupljivi. Medtem ko povprečni državljan Nemčije porabi dnevno 126 litrov vode iz vodovodnega omrežja, znaša njegova virtualna dnevna poraba vode 4.233 litrov (prebivalec Azije shaja s približno 1.400 litri). Vzrok te visoke porabe vode v Nemčiji je v nebrzdanem potrošništvu mnogih prebivalcev. Že samo za en list DIN A4 papirja, se porabi 10 litrov vode, za eno skodelico kave celo 140 litrov. En paradižnik prispeva 13 litrov k virtualni porabi vode, en 150-gramski hamburger pa celo 2.400 litrov.
Ne zapravlja se le domača voda. Nemčija kot svetovni prvak v izvozu je na 4. mestu neto uvoznikov virtualne vode. To pomeni, da je veliko več vode v uvoženih kot v izvoženih izdelkih. Vzrok temu je, med drugim, v visokem uvozu kave, čaja, kakava in oljnih sadežev (recimo soje iz Brazilije za krmo živalim). Na 10 litrov uvožene virtualne vode pride dnevno 7 litrov izvožene vode. To je toliko bolj izraženo, ker Nemčija pokriva 53% svoje virtualne porabe vode z uvozom.
Povprečni državljan torej dnevno porabi več kot 2.000 litrov virtualne vode, ki jo vsebuje uvoženi izdelki iz drugih držav.
»Vodni odtis« vegetarijanca ali vegetarijanke znaša po ameriških podatkih 1.500 litrov, to pomeni 2.500 litrov manj kot pri mesojedcu z redno mesno prehrano. Nič čudnega, saj se za proizvodnjo zgolj enega kilograma govejega mesa porabi okrog 15.500 litrov vode. Za 1 kilogram žitaric se porabi 1/10 tega volumna vode. Američani, ki letno pojedo 120 kilogramov mesa (več kot 3-krat toliko kot povprečni Zemljan), dosežejo »vodni odtis« 6.795 litrov na dan. (Okrogli napis na sredini strani: dnevno prihraniti 2.500 litrov vode).
To je 50% več, kot porabi prebivalec Nemčije in 4-krat več kot prebivalec Kitajske. Pri mesojedcu v Kaliforniji se porabi skoraj dve tretjini virtualne vode za mesno prehrano.
Agronom dr. Christoph Studer iz Švicarske visoke šole za poljedelstvo je oktobra 2003 v svojem referatu podal naslednjo ugotovitev: »Če bi vse človeštvo prevzelo takšen način prehranjevanja, kot jo imamo sedaj na Zahodu, namreč s poudarkom na mesni prehrani, bi globalno potrebovali za proizvodnjo prehrane 75% več vode, kot je potrebujemo danes. Ta izračun je teoretičen, kajti v mnogih delih sveta toliko razpoložljive vode sploh ni. Zaskrbljujoče v tej situaciji pa je, da se je povprečna poraba mesa na prebivalca našega planeta povečala z manj kot 25 kilogramov v letu 1965 na skoraj 40 kilogramov v letu 2002.
Odgovornost za to pada nenazadnje tudi na uspešni marketing verig s hitro prehrano kot propagiranje zahodnjaškega načina življenja, h kateremu spada tudi visoka poraba mesa (vsaj v večini TV serij, ki jih gledamo po vsem svetu).

Omenjeni UNESCO-Institut je v eni svojih študij o »vodnih odtisih« v posameznih državah leta 2004 izrecno opozoril na to, da je zmanjšanje porabe mesa tista pot, ki pelje v manjšo virtualno porabo vode. Skoraj obup vzbujajoča pa je v tej študiji ugotovitev, da gre trend v nasprotni smeri.
Svetovna organizacija za boj proti lakoti je jeseni leta 2004 v svojem časopisu Svetovna prehrana pisala o svetovni porabi mesa naslednje: »40% celotne pridelave žita se porabi za krmo perutnine, prašičev, goveda in drugih rejnih živali. Za eno mesno kalorijo se porabi, glede na vrsto živali, okrog 7 do 12 rastlinskih kalorij. To razkošje krmljenja si privoščijo predvsem industrijske države. Povprečni Evropejec poje le malce več rastlinske hrane kot prebivalec Afrike, a šestkrat več mesa. Če bi Indijci pojedli toliko perutnine kot Evropejci, bi morala država odkupiti celotno količino žitaric, s katero trguje svetovni trg, in jo uporabiti za krmo perutnine.«
Namesto tega spada Indija med največje izvoznice virtualne vode na svetu. Indijski časopis »Times of India« je o tem poročal 21. julija 2004 na 1. strani z naslovom: »Prodano! Indijska voda«. Vodo neke države izvažajo, v mnogih regijah te države pa vsako leto vlada suša. Preden pa moralno obtožimo celotni subkontinent, moramo upoštevati, da čaj s področij ob vznožju Himalaje, bogatih s padavinami, bistveno prispeva k temu izvozu vode. Kljub temu védenje o virtualnem izvozu vode postavlja marsikatero razvojno strategijo v smislu povečevanja izvoza v deželah, kot je Indija, pod vprašaj.
To velja tudi za Kenijo. V začetku maja 2005 je biolog David Harper z Univerze Leicester podal izjavo za britanski časopis »The Independent« (Neodvisni) o manjšanju jezera Naivasha v Keniji. Naivasha bo žrtvovan zaradi tega, ker porabimo preveč vode. Skoraj vsak Evropejec je kupil vodo iz Naivashe s tem, ko je jedel fižol ali jagode iz Kenije ali ko se je razveselil kenijskih vrtnic. To popolnoma izsuši jezero. Spreminja se v malo večji smrdeči ribnik, na njegovih golih bregovih pa trudoma skušajo preživeti osiromašene združbe.
Med velikimi svetovnimi izvozniki vode so države, kot so Sirija, Sudan in Burkina Faso v Zahodni Afriki (med drugim izvažajo tudi bombaž), ki trpijo zaradi pomanjkanja vode in del svoje potrebe po vodi krijejo s fosilno podtalnico, vodo, ki je nastala pred tisočletji in se zaradi današnjih podnebnih razmer ni obnovila. Ko bo ta voda porabljena, bodo ljudje v pravem pomenu besede »na suhem«.
Lastno ukrepanje je torej nujno. A v primerjavi z varčevanjem z virtualno vodo se zdi varčevanje z vodo iz vodovodnega omrežja zelo enostavno. Varčevalna tipka na splakovalniku za stranišče, varčni pralni stroji, velike posode za zbiranje deževnice za zalivanje vrtov, in že se števec za vodo počasneje premika. Pri varčevanju z virtualno vodo pa je potreben večji premislek. Osnovno vprašanje pri nakupovanju se mora glasiti: ali res potrebujem to stvar? Kdor se zaveda, da se za en par čevljev porabi 8.000 litrov in za eno bombažno majico 2.000 litrov virtualne vode iz ekološke bilance, bo še enkrat premislil, če potrebuje še deveti par čevljev ali štirinajsto majico.
Pri majicah obstaja še en dodatni pomislek: EU spada h glavnim odjemalcem bombaža iz Uzbekistana in ta dežela uporablja dotoke Aralskega jezera za intenzivno namakanje polj. Posledica je, da Aralsko jezero dramatično usiha. Za njim ostaja slana puščava, ki je nevarna za ljudi, živali in rastline tega območja. UNESCO-Institut se je leta 2005 ukvarjal z medsebojno povezanostjo med pridelavo bombaža in virtualno porabo vode in prišel do zaključka, da EU zaradi uvoza bombaža prispeva eno petino k ekološki katastrofi na Aralskem jezeru. Iz tega lahko zaključimo, da kupujmo oblačila, ki so narejena iz bombaža, gojenega na okolju prijazen način in katera proizvodnja je potekala po okoljevarstvenih principih.
Tudi pri nakupu živil je potrebna pazljivost: živila z oznako bio ali iz veganske in miroljubne pridelave, pri katerih se ne uporabljajo gnojila živalskega porekla, kot so kri, moka iz roževine in podobno kakor tudi ne gnojnica in gnoj. Taka živila so tudi bolj zdrava, saj njihova pridelava pomeni daljnosežno odrekanje agrarni kemiji, kot so nitrati ali pesticidi, pomeni pa tudi razbremenitev podtalnice in rek. Vedno je treba tudi premisliti, od kod izvira nek proizvod. Za vsako skodelico čaja iz Asama je bilo sicer porabljenih 35 litrov vode, a v tej s padavinami bogati indijski zvezni državi takšna poraba vode ne sproža nobenih večjih problemov. Drugače je s citrusovimi sadeži, ki izvirajo iz dežel Daljnega vzhoda, revnih z vodo. 50 litrov vode za vsako pomarančo poveča pomanjkanje vode in zaostruje že tako obstoječe konflikte v tem območju.
Veliko več bi moralo biti narejenega, da bi se drastično zmanjšala poraba vode v poljedelstvu. Doslej je 70% človekove porabe vode odpadlo na poljedelstvo. V nekaterih agrarnih državah celo do 90%. Toliko pomembneje bi torej bilo modernizirati namakalno poljedelstvo. Neučinkoviti sistemi porabijo dvakrat več vode kot varčni sistemi in pri tem vodijo k zgodnji zasoljenosti tal. Torej, na vsakem paradižniku ne vidimo, pod kakšnimi pogoji je bil preskrbljen z vodo, a izplača se kupovati pri tistih prodajalcih, ki se zavedajo odgovornosti in imajo tovrstna okoljevarstvena vprašanja urejena.
Pri vegetarijanski prehrani je treba marsikaj premisliti, kadar gre za virtualno porabo vode. A potem smo lahko zadovoljni, da smo z lastnim, pravilno naravnanim potrošniškim ravnanjem prispevali k cilju »Voda za vse!«
Dnevna virtualna poraba vode pri vegetarijancih znaša po ameriških podatkih 1.500 litrov, to pomeni 2.500 litrov manj kot pri mesojedcu z redno mesno prehrano.