Zlorabljene besede!

dodano: 31.7.2007

Kljub vročemu poletju in parlamentarnim počitnicam bodo gensko spremenjeni organizmi tema, ki bo zaznamovala to poletje. V ospredju zagovornikov je beseda demokracija, pravica do izbire, pravica do razvoja znanosti, pravica do soobstoja…
Besede so močno orožje, kar so vedeli veliki manipulatorji vseh časov. Tudi današnji so se učili na istih primerih. Današnji pomen besede demokracija najbolje odraža zgodbica o majhni in veliki ribi.
Velika riba reče majhni: »Pojej me«. Majhna ji odgovori »Ne morem«. »Dobro, potem bom jaz tebe,« sklene velika riba.
Globalizacija in zakonodajni procesi v današnjem svetu potekajo po natančno takšnih principih. Velike multinacionalke angažirajo najboljše odvetnike in specialiste za lobiranje, ki pri WTO (Svetovni trgovinski organizaciji), ameriškem kongresu in Evropski komisiji poskrbijo za ustrezne zakonodajne okvirje. Znanost, ki je v 80% posredno ali neposredno plačana z enakega naslova, priskrbi »strokovne dokaze«, mediji (ki so v neposredni ali posredni lasti ugibajte koga), pa imajo nalogo, da tudi javnost sliši tisto, kar je dogovorjeno.
Ostalo je le tehnika in vprašanje časa.
 
Velika riba ima denar, znanstvenike, medije in se z dosego svojih ciljev ukvarja profesionalno in plačano.
Mala riba, to pa je javnost oz. naše nevladne organizacije, so po svoji moči (ljudje, finančna sredstva, infrastruktura) na samem repu Evrope. Le Romunija in Albanija imata na tem področju slabše stanje.
Zato bo september čas zgodovinske odločitve.
 
Tokrat se ne odloča o odstotku davka gor ali dol, prometnih predpisih ali učnih načrtih. Vse naštete odločitve lahko poslanci tudi prekličejo, če ugotovijo, da so bile napačne. To lahko storijo tudi prihodnji rodovi. Ko pa gre za odločitev, ali bomo dovolili izpuste križancev žabe in paradižnika, vijolic in krompirja ali bakterij in žit v naravo, gre za odločitev, ki je nihče več ne bo mogel preklicati.

Zato se tokrat odloča o naši prihodnosti in prihodnosti prihodnjih rodov.
Ali bo Slovenija imela hrbtenico, da ohrani svojo suverenost, ko gre za nevarnosti kontaminacije našega ozemlja?
Ali so naši politiki že dozoreli, da dojamejo razliko med političimi igricami in igranjem s prihodnostjo?
Ali bodo nevladne organizacije, kljub vsem oviram, pomanjkanju sredstev in ljudi zmogle vztrajati in doseči kritično maso zavedanja javnosti o pomenu tega vprašanja?
Vsi smo na veliki preizkušnji. Vsi se moramo naučiti, da odgovornosti za svoje življenje ne smemo delegirati drugim. To velja tako za nas kot potrošnike, kot tudi za naše politike.