SLOW-ENIJA

dodano: 29.8.2009

Sanja Lončar (septembrske novice Skupaj za zdravje človeka in narave)

Neki Anglež je takole opisal situacijo v Sloveniji: »Že v imenu ste si zapisali počasnost, zato me nič ne preseneča, da se pri vas vse premika tako SLO-wly« (slowly je angleška beseda za počasi).

V letu 2009, ki ga je zaznamovala kriza v skoraj vseh panogah, obstaja le en tržni segment, kjer beležijo nemoteno rast – povpraševanje po ekoizdelkih, ekoturizmu, naravni kozmetiki in drugih naravnih izdelkih in storitvah raste.

Svet se sooča s težavami pri zagotavljanju ekosurovin. Države že postavljajo interne omejitve za izvoz lastnih ekoizdelkov, ker želijo zagotoviti primarno oskrbo lastnih državljanov. Tako so pred nekaj meseci v Italiji sklenili, da je strateški cilj čim več ekoizdelkov porabiti doma, razširiti mrežo šol in javnih ustanov z ekološko prehrano in izven države plasirati le presežke.

Podobno se dogaja tudi na drugih trgih, kjer se podjetja strateško povezujejo z dobavitelji in podpisujejo pogodbe za več desetletij. Tako so najbolj kakovostni pridelki prodani, še preden pridejo na prosti trg.

Še Kitajska kot največja svetovna proizvajalka ekoživil opozarja, da je tudi domače povpraševanje vse večje in zato Evropa in ZDA ne smejo računati s tem, da bo ponudba te države neomejena.

Američani, ki so svoja tla dobesedno uničili, zdaj po svetu kupujejo (ali na novodobni način osvajajo) nova obdelovalna ozemlja, da bi zagotovili ekopridelavo na onesnaženi zemlji.  

V Sloveniji je vse več  posameznikov, ki želijo kupovati ekoživila. Tudi trgovin, ki jih želijo prodajati, je vse več, le tiste, ki bi jih pridelali, je težko najti. Več o tem, kako daleč smo od uresničitve Akcijskega načrta za razvoj ekološkega kmetijstva, boste prebrali v posebnem prispevku Anamarije Slabe. V praksi pa to doživljate vsak dan, ko obiskujete ekostojnice, na katerih le nekaj mesecev v letu zasledimo sveže sadje in zelenjavo, ali ko v trgovinah za zdravo prehrano povprašujete po slovenskih ekoizdelkih.  

Verjemite, v prihodnje ne bo boljše. Slovenci ne smemo računati s tem, da bomo vse, kar potrebujemo, dobili »čez mejo«, doma pa bomo pridelovali jabolka, cvetačo in grozdje, ki vsebuje več ostankov pesticidov kot kjerkoli v Evropi.

Dogajanje pred lastnim pragom nas mora še kako zanimati. Imamo premalo zemlje, da bi na njej gojili le koruzo za živali ali grozdje, ki ga bomo še zelenega trgali, da zadovoljimo birokratskim kvotam Bruslja. Potrebujemo zdravo, svežo in lokalno pridelano hrano za ljudi. Potrebujemo vodo, ki ni onesnažena s pesticidi, s katerimi polivamo koruzna polja. Potrebujemo čebele, ki smo jih (tudi) zaradi te iste koruze spravili na rob obstoja. Vse omenjeno lahko rešimo z eno potezo – namesto da bi davkoplačevalski denar prelivali v subvencioniranje živinoreje in davčne olajšave za ponudnike najhujših okoljskih strupov (ali ste vedeli da je DDV na pesticide le 8,5 %), postavimo v ospredje ekološko pridelavo.  

Ker je slovenski državni aparat zeloooo drag in zelooo počasen, ekokmetje predlagajo bližnjico. Začnimo se povezovati neposredno z njimi in se skupaj dogovorimo, kaj in na kakšen način bodo za nas pridelali. Več o partnerskem kmetovanju  (v tujini mu rečejo tudi CSA – Community Supported Agriculture) preberite v besedilu Manice Pogačnik.

Tudi premiki na trgu gradbeništva so kljub krizi prepočasni za našo kratko življenjsko dobo. Zakaj ne bi svojo streho nad glavo naredili sami, desetkrat ceneje, kot bi vam jo nekdo rad prodal, pa še brez obremenjevanja okolja. Več o eko gradnji in premikih na tem področju boste lahko prebrali v prispevku Domna Zupana.  

Državi pa sporočamo: Halo, tam zgoraj! Časa nam zmanjkuje! Dokler se vi ukvarjate s tistih nekaj kilometrov spornega ozemlja, tisoči hektarjev nespornega ozemlja še naprej propadajo, se prodajajo za nakupovalne centre in stanovanjske bloke, ki jih nihče ne potrebuje. Zastavljene in s strani vlade sprejete cilje o razvoju ekopridelave in predelave (ANEK) pa tisti, ki bi jih morali realizirati, raje enostavno »pozabijo«.

Če vlak predolgo stoji na stranskem tiru, bodo potniki stopili z njega in peš napredovali hitreje. Vlaka, ki stoji, nihče ne potrebuje.