Mnogi bi kupovali, vsi bi radi prodajali, kdo pa bo naredil?

dodano: 30.8.2007

S. Lončar iz priloge priloge Trgovina, častnika Finance

Velesila na področju eko pridelave in ponudbe je naša soseda Italija. ECOR največji veletrgovec z eko živili vsak teden dobavlja sveže eko izdelke v več kot 800 trgovin od Palerma do Bolzana. Ob tem skrbijo tudi za vse večje število institucij, ki ponujajo eko jedi. Eko šole v Italiji na leto postrežejo že več kot milijon eko kosil, kar pomeni 300% letno rast in najhitreje rastočo nišo v ponudbi eko živil.

V Varšavi so samo v enem letu odprli več kot 30 novih eko trgovin, v celi državi pa jih je na novo odprtih 300!

Svet priznava, da je ekološka pridelava pomemben trend, ki zagotavlja kakovostno prehrano, odpravlja številne bolezni sodobnega časa, predstavlja odlično priložnost za zaposlovanje in prispeva k varovanju okolja.

Ali se res premikamo?

Dokler ne vemo, kako hitro tečejo drugi, smo veseli vsakega premika v Sloveniji. Ko pa primerjamo hitrost sprememb, moramo ugotoviti, da dejansko z vsakim dnem bolj zaostajamo.
Povpraševanje porabnikov tudi v Sloveniji sledi evropskim trendom, ponudba domačih pridelovalcev pa raste zelo počasi. V primerjavi z evropskim povprečjem močno zaostajamo.
 
Za razliko od držav, kot so Italija, Avstrija in Nemcija, kjer je razvoj eko ponudbe del nacionalne strategije, ki jo podpirajo vse politične opcije, in je že sestavni del predvolilnih programov, je v Sloveniji ravno obratno.
Naša politika se še ni opredelila glede tega, ali bi radi videli Slovenijo kot ekološko deželo in, ali sta eko pridelava in ohranjanje biotske pestrosti pomembni prioriteti. Tudi naš program razvoja podeželja, ki bo osnova za razdelitev finančnih sredstev v naslednjih 7-ih letih, je,  kar zadeva eko pridelavo, brez učinkovitih spodbud.

Koalicija za trajnostni razvoj podeželja je bila tokrat pri pripravljanju Programa razvoja podeželja zelo dejavna. Uspelo nam je popraviti nekatere rešitve, vendar je končni dokument še vedno le senca tega, kar bi morali postoriti, če se želimo odločno premakniti v ekološko smer.
 
Največja posebnost našega zaostajanja je intenzivno (uspešno) lobiranje kemične industrije, zaradi česar integrirano pridelavo javnosti predstavljamo kot »skoraj eko«. Dejansko pa gre le za  bolj nadzorovano in rahlo izboljšano konvencionalno pridelavo, ki še vedno uporablja umetna gnojila in širok spekter pesticidov. V naslednjih letih bo veliko proračunskih sredstev namenjenih prav spodbujanju tega načina pridelave in njegovi promociji v javnosti.  S tem bomo proizvajalce usmerjali v slepo ulico - na Evropskem trgu nikoli ne bodo dosegli zadovoljive dodane vrednosti – in hkrati zavajali porabnike, ki pričakujejo hrano brez pesticidov in ne takšne z nekaj manj pesticidi.
 
Edino dobro v vsem napisanem je, da so v pravilnik o eko pridelavi vključili tudi prepoved gojenja poljščin GSO. Ker je v integrirano pridelavo vključena skoraj 1/3 vseh kmetij, je to precejšnja zaščita našega območja pred kontaminacijo s posevki GSO. Vsaj nekaj!

Prva eko kampanja

To leto smo dočakali prvo promocijsko kampanjo MKGP za ekološke izdelke pod sloganom "Nič dodano, nič odvzeto!" Tega smo zagotovo veseli. Manj nas veseli napovednik, da je to le prva v nizu kampanj. Sledile ji bodo tudi kampanje kmetijskih pridelkov višje kakovostiter integriranih pridelkov. Za jesen se pripravlja tudi kampanja o pomenu uživanja mesa, mleka in mlečnih izdelkov za uravnoteženo prehrano. Zato sklepamo: "Ne hvali dneva pred večerom!"