Nasveti ljudskega zdravnika - moč naravnih zdravil

dodano: 5.9.2007

Robert Terčelj - Schweizer

Vprašanja so aktualna in zdi se, da si jih z namenom boljše osveščenosti, zdravega življenja in spoštljivega odnosa do okolja vse pogosteje zastavljamo. Ko listam po zapisih Alfreda Vogla, ugotavljam, da je o podobnem razmišljal tudi on. Vedno znova sem navdušen, kako tankočutno je spremljal rastlinski svet in okolje. Preprosto, iz lastnega prepričanja in z velikim spoštovanjem narave.

Pri ugotavljanju učinkovanja preparatov iz zdravilnih rastlin je Alfred Vogel opazoval vpliv številnih dejavnikov: lego in nadmorsko višino rastišč, neoporečnost tal in način pridelave rastlin. Zdi se, kot da je naravnost užival v ugotavljanju razlik v okusu, videzu in - učinkih.

Takole je zapisal o svojih praktičnih opazovanjih:
»So alpske rastline bolj zdravilne kakor dolinske? Na to vprašanje ne moremo odgovoriti  le z da ali ne – nujno je upoštevati več vidikov. Opazil sem npr., da so imele jagode, ki sem jih gojil v Teufnu (približno 950 metrov nadmorske višine) nekaj manj sladkorja kakor enaka vrsta v našem engadinskem parku (približno 1600 metrov nadmorske višine). Je več sladkorja pripisati črni visokogorski močvirni engadinski zemlji ali močnejšemu sončnemu sevanju?«

Ko je spremljal vpliv nadmorske višine rastišča na rast, je ugotavljal:
»Vsak višinski kraj nima enakih lastnosti. Južno ležeče Alpe imajo več sonca kot severne. Prav zato rastline v severnih višjih legah slabše uspevajo kakor v srednjih ali nižjih. V določenih razmerah celo nekako zakasnijo. Vse te naravne neugodne in ugodne okoliščine seveda vplivajo na zdravilne rastline. Tako sem opazil, da solidago (zlata rozga) iz Engadina bolj spodbuja ledvice kakor iz osrednje lege v Teufnu. Vendar pa še vedno deluje učinkoviteje od rastlin, ki zrastejo na višinah pod 500 metri nadmorske višine.«

Ko berem te zapise, vidim kontrast z današnjim časom. Alfred Vogel se je spraševal o vplivu lege rastišča, strukturi in lastnostih zemlje (bolj črna, manj vlažna), izbiri pravilnih semen ipd. Zanj je bilo samoumevno, da mora rastlina zrasti brez kemičnih vplivov, torej brez umetnih gnojil, herbicidov in pesticidov, da paradižnika genetsko ne gre križati z žabo zaradi domnevno boljše odpornosti rastline na suho podnebje. Ohraniti to samoumevnost bo v današnjem času velik izziv – posledice nasprotnega ravnanja pa nepredvidljive in predvsem nepopravljive.

Še eno spoznanje je pomembno vplivalo na Voglovo razumevanje in spoštovanje rastlinskega sveta. Ugotavljal je, da celoviti izvlečki iz rastlin prenašajo na človeka sposobnosti, ki so jih imele rastline med rastjo. Kaj je s tem mišljeno? Vzemimo npr. veliko koprivo. Njena sposobnost absorpcije kalcija in železa iz rastišča, kjer je zrasla, je dobro znana. Ob daljši uporabi izvlečka sveže velike koprive je Vogel pri svojih pacientih opazil izboljšano absorpcijo kalcija iz dnevno zaužite hrane. Sodobne raziskave tega doslej niso uspele pojasniti, a dobrih izkušenj ne gre zanikati.

Če že nadmorska višina rastišča tako vpliva na rastlino, kakšen vpliv imajo šele kemični dodatki v fazi rasti in kakšen vpliv bodo imeli gensko spremenjeni organizmi v prihodnje na nas? Odgovori na prvi del vprašanja se nam nedvomno kažejo v vsakodnevnem življenju, le da jih najverjetneje pripisujemo drugim dejavnikom.
Zanesljivih odgovorov na drugi del še nimamo. Če si dovolim hudomušno pripomniti: v primeru, da bodo samo paradižniki poskakovali po rastlinjakih, iščoč bližnjo mlako, jo bomo še dobro odnesli.