Kar sejemo, to žanjemo!

dodano: 30.4.2010

Sanja Lončar (uvodnik majskih novice Skupaj za zdravje človeka in narave)

„Otroške bolezni" so izraz, za katerega smo vajeni, da pomeni prehodne težave z zdravjem in
vzpostavljanjem kakovostnega sistema. Ko pa omenimo besedo hude, kronične ali neozdravljive bolezni, si pod tem predstavljamo starostnike.

Na žalost se ta dva pojma vse preveč približujeta. 50 odstotkov otrok živi z alergijami in jih na igrišču vidimo s pumpicami okrog vratu, vse večje je število otrok z diabetesom, vse večje število otrok na onkologiji, avtističnih, mentalno motenih otrok … vse to postaja naš vsakdan, ki je vse prej kot prehodnega značaja.

V želji, da bi otroke zavarovali pred vsem hudim in jim zagotovili materialne dobrine, ki smo jih morebiti sami pogrešali, smo iz svojih otrok naredili bolnike. S cepivi prepojen imunski sistem postaja vse bolj neučinkovit, z zdravili preplavljena telesa, pa so le odlična podlaga za nove in nove zdravstvene težave. Od sodobne hrane in drugih „dobrot" naše civilizacije ima koristi očitno le kapital.

Lahko se jezimo na okolje, „ki jih zastruplja", šolo, „ki jih ni vzgojila", in zdravnike, „ki jih ne znajo pozdraviti", vendar so to le izgovori, prelaganje odgovornosti in izguba dragocenega časa. Verjemite, da časa nimate veliko. Otrok je edini „projekt", ki ga ne morete prestaviti, delegirati podrejenim, izklopiti ali kako drugače podaljšati rokov za ukrepanje. Še več „obresti na napake" so na tem področju večje, kot pri davčni upravi, sankcije pa neizogibne.

Res zveni šokantno, da bodo današnje generacije otrok živele krajše od nas. Vendar, ko pogledamo, kako sistematično rušimo njihovo zdravje, ta podatek sploh ni presenetljiv. Bolj presenetljivo je, kako malo bi bilo potrebno storiti, da bi bili bolj zdravi in bolj zadovoljni, pa še vedno ne ukrepamo ... Mogoče še niso dovolj bolni?