NAJVEČJA OKOLJSKA KATASTROFA V ZGODOVINI ZDA
dodano: 1.6.2010
ETC, RTVSLO, 30.5.2010
Razlitje nafte v Mehiškem zalivu je verjetno največja okoljska katastrofa v zgodovini ZDA, je dejala svetovalka ameriškega predsednika. Zadnje ocene kažejo, da vsak dan v morje izteče od 12 do 19 tisoč 159-litrskih sodov nafte, kar po besedah Carol Browner, predsednikove svetovalke za energijo in podnebne spremembe, pomeni, da izteče v Mehiški zaliv več nafte kot kadar koli prej v ameriški zgodovini. To pomeni več nafte kot med nesrečo tankerja Exxon Valdez.
Podjetju British Petroleum tudi v zadnjem poskusu, ki so ga poimenovali "top kill", ni uspelo ustaviti iztekanja nafte. Poskusili so že s sežiganjem nafte in razprševanjem kemikalij, za katere so ugotovili, da so naredile več škode kot koristi. Znanstveniki so opozarjali, da so naftne madeže odkrili tudi pod morsko gladino. Eden izmed razlogov za ta pojav bi lahko bile ravno kemikalije, ki so jih med drugim vbrizgavali tudi v samo vrtino. Nad vrtino, ki je na globini 1,5 kilometra, so poskusili spustiti tudi jekleno kupolo, a neuspešno. Zaradi pritiska na morskem dnu so delčki zmrznjenega metana zamašili vrh 96-tonske kupole, kar je preprečilo iztekanje nafte navzgor. Nato so v vrtino potisnili cev, po kateri so nafto črpali na tanker v zbiralnike, a rešitev je bila le začasna, saj so tako iztekanje nafte le omejili.
Nato so se po skoraj mesecu dni, ko je naftni madež že dosegel obalo in naravni rezervat v Louisiani in Misisipiju, potem ko je ameriški predsednik Barack Obama podjetje oštel, da so se odzvali prepozno in da bodo morali poravnati vso nastalo škodo, sam pa prevzel odgovornost za rešitev krize, domislili metode "top kill". "Z vbrizgavanjem mašil bomo skušali zapreti vrtino," je pred dnevi razlagal operativni vodja podjetja BP Doug Suttles. Mašilo je bilo v tem primeru blato, ki naj bi nafto in plin potisnilo navzdol, luknjo pa bi nato zaprli še z betonom. Metoda je bila znova neuspešna.
Zdaj so se v BP domislili nove možnosti, ki se imenuje "lower-marine-riser-package" (LMRP). Načrt je tak: obstoječo podvodno, sicer uničeno črpalko bi odrezali in nanjo namestili novo kupolo, kar so poskušali že pred tremi tedni. BP pričakuje, da bi imeli s to metodo pod nadzorom skupno 15 odstotkov iztekajoče se nafte.
Biokemik profesor Tom Turk iz Biotehniške fakultete v Ljubljani je v pogovoru za TV Slovenija dejal, da ga zadnji neuspeli poskus zaustavitve iztekanja nafte v Mehiškem zalivu ni presenetil, saj je vrtina pregloboko. Do zdaj je v morje izteklo od 70 do 140 milijonov litrov nafte in Turk je pojasnil, da proces razgradnje nafte poteka počasi. Nafta se v tem procesu razgradi na različne frakcije, saj je sestavljena iz različno dolgih ogljikovodikov. Tisti krajši zgorijo, drugi se v morju emulgirajo v drobne kapljice s pršem, valovi in vetrovi. Del nafte plava na površini in se pozneje začne spet posedati v globino, če je morje dovolj plitko, pa tudi na dno.
Turk vidi srečo v nesreči v tem, da je vir izlivanja nafte zelo oddaljen od obale, okoli 140 kilometrov, kar pomeni, da se lahko tamkajšnje prebivalstvo in pristojne službe ustrezno pripravijo. Vendar s fizičnimi pregradami in podobnimi ukrepi naftnega madeža ni mogoče ustaviti, pri čemer je predvsem težava v valovanju in vetru, ki lahko madež zanese globoko proti obrežju. Ker se bliža sezona orkanov, se lahko stanje samo še poslabša.
Turk meni, da si bo Mehiški zaliv lahko hitro opomogel, težava pa so obale, močvirja in mangrove, ki jih je na obalah Louisiane in Misisipija veliko. V teh okoljih je razgradnja naftnih sestavin zelo počasna, ker mikroorganizmi ne morejo opraviti svojega dela tako temeljito kot tam, kjer je delovanje morja izrazito in je preskrbljenost s kisikom večja. Mikroorganizmi namreč potrebujejo veliko kisika, da razgradijo sestavine.
Zalivski tok lahko naftni madež prinese do Evrope, vendar Turk meni, da to ne bo posebna težava, ker je ocean tako velik, da se naftni madež porazgubi.
|