Sem Urška Fartelj, avtorica bloga 220 stopinj poševno, kjer sama skrbim za vse. Fotografiram, pripravljam avtorske recepte, kuham, stiliram, zapisujem … Sem avtorica različnih kuharskih knjig (recepti brez glutena in alergenov, recepti pripravljeni iz kefirja in fermentirane hrane, otroške knjige). Tik pred izdajo pa je velika knjiga, ki bo nosila naslov kot moj blog: 220 stopinj poševno. Sem tudi mama, ki skrbi, da je jedilnik mojih otrok uravnotežen, in predavateljica o zdravem načinu prehranjevanja. Leto dni pa sem že gostja na lokalnem radiu, kjer govorim o pravilni pripravi hrane. Ker zagovarjam domačo, zdravo hrano sem bila predlansko leto izbrana za Pomurko meseca maja 2016.

Zdrava hrana je zame vse tisto, kar je zdravo za moje telo. Za moja otroka je to nekaj drugega, za moža športnika spet nekaj tretjega. Zdravo se prehranjujemo takrat, ko znamo poslušati svoje telo in mu ugoditi. Zdrava hrana zame niso chia semena, niti hrana brez glutena ali veganska hrana. Če komu ta način odgovarja, prav. To je zanj zdrava prehrana. Na splošno pa sem mnenja, da je zdravo: sezonsko, lokalno, doma pripravljena hrana iz čistih sestavin, zdrave so borovnice, ki smo jih nabrali v gozdu, solata z babičinega vrta, jabolka iz prijateljičinega sadovnjaka, meso od soseda. Zdravo je deliti hrano. Zdravo je pripraviti sladico, ob kateri nam zaigra srce, ob kateri se nam pocedijo sline, in zdravo je pojesti to sladico kos ali dva, ostalo razdeliti med prijatelje. Zdravo je poklepetati, se družiti ob hrani, ohraniti mero zdrave pameti ob uživanju. Zdravo je vedeti, kaj katero živilo vsebuje, kako to na nas vpliva, še bolj zdravo pa je vedeti, kako s samim postopkom priprave nekega živila ne uničimo vseh njegovih zdravilnih učinkovin. 

 

Pišem blog, da pozabim. Pišem, da ne pozabim. Imam fibromialgijo, posledično močne bolečine, slab spomin in vse tisto, kar taka bolezen prinese za sabo. Pišem ga torej zato, ker se ob kuhanju sprostim, pozabim na bolečine. Pišem ga zato, ker s pisanjem treniram svoj spomin, koordinacijo, torej da ne pozabim. 

Pisanje bloga je zame neke vrste “zdravilo” za neozdravljivo bolezen. Blog je zapuščina vsega dobrega (hrane in zgodb povezanih s hrano iz mojega otroštva) mojima otrokoma, vzpodbuda vsem, ki se borijo, ki se želijo učiti, upanje. 

In zato in zaradi mojih bralcev, ki mi pošiljajo navdihujoča, čudovita sporočila, kako glasujejo zame, sem se odločila, da rečem DA in sodelujem pri izbiri za najboljši prehranski blog v Sloveniji. Hvala!