Skupaj razkrivamo

14.5.2009

Goran Šoster ob Dnevu Zemlje:
Potrebujemo novo revolucijo

Letošnji dan zemlje smo obeležili s pomorom čebel v okolici Maribora. Po lanskoletnih množičnih pomorih čebel se je zdelo, da se nam kaj takega več ne sme in ne more zgoditi. Zakaj se ta zgodba pri nas še zmeraj tako lahkotno ponavlja?
"Podobni pomori se dogajajo tudi drugod po svetu. Povsod, kamor seže kapital. Neznosna lahkotnost ponavljanja napak, če parafraziram Kundero, se dogaja zaradi tega, ker se z ukrepi ne lotimo odpravljanja napak pri njihovem izvoru, ampak le blažimo njihove posledice. Vsakemu je jasno, da s tabletami proti bolečinam odpravimo le zobobol, bolnega zoba pa s tem ne ozdravimo."

Kaj bi bilo v tem primeru zdravilo?
"Kdor pozorno pogleda slovenske njive v teh dneh, bo opazil velike površine zemlje, na katerih se sušijo s herbicidi poškropljeni pleveli. 'Da bo večji pridelek,' pravijo kmetje in že računajo, ali bodo letošnje leto s kmetovanjem zaslužili ali izgubili. Ob tem bi morala računati tudi država oziroma njeni izvoljeni skrbniki: 'Kakšno narodno bogastvo bomo zaslužili s konvencionalno pridelano hrano in koliko bomo zapravili s prehitro izgubljenimi življenji in visokimi stroški zdravljenja sodobnih bolezni?'"

Kmetje računajo, država obrača glavo vstran, čebele pa z obličja zemlje izginjajo vse hitreje.
"Začaran krog se pričenja že v neolitiku, zibelki (agro)kulture in nadaljuje v antiki, zibelki sodobne znanosti. Slednja je ponesla človeško raso nad vse ostale vrste. Človek na svoje okolje ne gleda več kot na integralni del celote. Okolje si podreja z vsemi razpoložljivimi sredstvi za pridobitev kratkoročnih koristi. Pomori čebel se dogajajo kot posledica odtujitve človeka od narave. Ko je naravo začel obravnavati kot objekt, jo je pričel nerazumno izkoriščati. Račun za takšno početje bo narava kmalu izstavila. Takrat se bomo zavedli, da smo na tem planetu bankrotirali."

Množični pomori čebel bi prav lahko bili zgodba o tem bankrotu, ampak nikomur ne pade niti na kraj pameti, da bi zaradi takih tragedij razglasil krizo. Vse sorte kriz poznamo in rešujemo: finančne, gospodarske, humanitarne, politične, samo okoljske ne. Zakaj?
"Najprej zato, ker pomor čebel udari po žepu zelo malo ljudi, finančna kriza pa prizadene zelo veliko ljudi. Politiki so zelo občutljivi na volilne glasove: če hočejo biti ponovno izvoljeni, morajo ugajati ljudem. Tega, da bi ignorirali finančno krizo, si preprosto ne morejo privoščiti. Pomor čebel pa lahko ignorirajo. Ta dogodek prizadene le marginalno skupino ljudi, peščico čebelarjev, naravovarstvenikov, bližnjih kmetov."

Simulacije ne bolijo

To je vse res, ampak tisto, kar ubija čebele, ubija tudi ljudi. Zdravje ljudi v tej zgodbi ne igra nobene vloge?
"Zdravje je zelo zapletena kategorija. Preprost človek danes še ne povezuje zdravja s svojim početjem. Lahko bi rekli, da glava ne ve, kaj delajo roke. Ali obratno."

Kar seveda v ničemer ne spremeni sporočila, ki ga o onesnaženosti okolja puščajo za seboj mrtve čebele.
"Ko so znanstveniki pred leti iskali odgovor na vprašanje, koliko let lahko preživimo na planetu brez čebel, so simulacije pokazale, da časa ni ravno veliko: če se prav spomnim, lahko shajamo na planetu brez čebel manj kot pet let. Ampak simulacije ne bolijo. Ker ne bolijo, o ekološki krizi ne bomo govorili prej, dokler ne bomo začeli umirati. Ekološko krizo bi morali razglasiti že zdavnaj, že veliko prej, kot smo razglasili finančno, ki je tako ali tako posledica ekološke."

V kakšnem smislu?
"V ekološki krizi se zrcali bistvo naše ekonomije, ki je parazitska, izkoriščevalska in upošteva samo določene stroške. Cela vrsta stroškov, ki nastajajo z gospodarskim razvojem, je eksternalizirana in se v ekonomski računici sploh ne upošteva. To so stroški narave. Zdaj, ko naravni resursi počasi pohajajo, se vedno bolj kaže potreba, da jih vključujemo v naše kalkulacije. Na borznem parketu pa jih še ni videti. In šele po v tej krizi se začenjajo kazati resnične poteze naše defektne ekonomije."

Koga bi torej najnovejši pomor čebel moral najbolj vznemiriti: okoljskega ministra, kmetijskega ministra ali ministra za zdravje?
"Vznemiriti bi moral vse tri, poleg njih pa še predsednika vlade in predsednika države. Takšni primeri bi nas morali skrbeti bolj od tega, kdo je kaj izjavil in kdo je bil kje kako oblečen. Absurdnost politike je v njenem populizmu. Ko bi imele čebele volilno pravico, bi se zanje zavzemale vse stranke, s svojimi idejnimi voditelji na čelu. Ljudi, razen čebelarjev in vse manj številnih zagovornikov narave, ob vsem hrupu civilizacije in ob poplavi rumenega tiska takšne stvari, kot je pomor čebel, pač ne vznemirijo več. To bi nas moralo skrbeti, podobno kot skrbi mornarja bližajoči se orkan na odprtem morju. Če ne prepozna pravočasno njegovih znakov, se bo z ladjo vred potopil. Pomori čebel so prvi znaki orkana, ki utegne človeško raso pošteno razredčiti. Zato bi moral biti ob pomoru čebel vznemirjen tudi varuh človekovih pravic in nenazadnje tudi ostala javnost, ki bi morala pritisniti politike ob steno, da vendarle vzamejo varovanje omejenih naravnih virov zares."

Kaj nam golo dejstvo, da pomor čebel ni vznemiril nobenega od pristojnih ministrov, pove o vladajoči politiki, ki sicer rada govori o naravi in zdravem načinu življenja? Po njeni zaslugi smo prav v teh dneh dobili urad za podnebne spremembe.
"Govoriti o podnebnih spremembah je moderno. Vse, kar počnejo svetovni politiki v zvezi s podnebnimi spremembami, je zgolj kupovanje časa in iskanje še zadnjih koristi ob nesmotrnem črpanju zadnjih zalog razpoložljivih naravnih virov. Cilj je jasen: kopičenje bogastva v rokah enega do dveh odstotkov svetovnega prebivalstva. V fenomenu oziranja v nebo, k podnebnim spremembam, lahko odčitamo simbol boja med nebesi in zemljo. Po Hesiodovi teogoniji ima primat zemlja (Gaja), ki je rodila nebo, to pa jo je pokrilo, da so lahko nastali bogovi. Šele po njih so nastali tudi ljudje in ostali živi svet. Zdi se, da bo proces razgradnje našega sveta potekal v obratni smeri. Na nebu, ki simbolizira kreativnost in akcijo, vidimo pretečo nevarnost, ne vidimo pa nevarnosti na zemlji, ki simbolizira maternico življenja. Tudi po tem se vidi, kako globoko je človek odtujen od svojega bistva."

Hočete reči, da je veliko lažje govoriti o podnebnih spremembah kot pa ukrepati ob pomoru čebel? Ob lanskih serijskih pomorih so vsakega posebej skrbno analizirali, na koncu pa se ni zgodilo nič pretresljivega. Kako bi v tem primeru morali ukrepati?
"Iluzorno je pričakovati rezultate, če se ukvarjamo samo s posledicami. Znanost lahko analizira stvari v nedogled, zdrav razum pa nam kaže, da je nekaj zelo narobe in da je nekaj treba nemudoma storiti."

Kaj?
"Preprosto: prepovedati škropiva, ki uničujejo živa bitja v naravi."

To očitno ni tako preprosto. Po mukotrpnih naravovarstvenih dokazovanjih o škodljivosti nekaterih strupov, ki vplivajo na nastanek neplodnosti in raka, je kmetijsko ministrstvo kar nekaj fitofarmacevtskih sredstev, s katerimi kmetje izboljšujejo svoje pridelke, naposled prepovedalo, nato pa si je na začetku letošnjega leta na veliko začudenje javnosti premislilo. Kaj je botrovalo tej odločitvi: malomarnost, kretenizem, lobiji in njihovi interesi?
"Politiki so zmeraj razpeti med ekstrema, med populizem in moč kapitala. Če nanje pritiska še imperativ znanstvenih dognanj, ki so povečini ozka gledanja skupine strokovnjakov, so njihove poteze razumljive. Nikakor pa niso sprejemljive. Javnost bi se jim morala upreti, a le nemočno zamahuje z roko, kakor da na te stvari nima vpliva. Vsak ima lahko vpliv na odločitve politikov. Moč lobijev in kapitala kraljuje le zato, ker ljudje, ki so zaslepljeni od potrošnih dobrin in hedonističnih razvad, dajejo politiki potuho. Kapital in skrite lože vplivnežev imajo zato relativno lahko delo. Vplivati na politiko v takih razmerah ni težko."

Tragična figura na šahovnici razvoja

Kmetijski minister je letos vznemiril javnost še z drugačno odločitvijo. Drugič je okoli njega završalo, ko so ptujski kmetje prebrali njegovo uredbo o prepovedi uporabe pesticidov na vodovarstvenem območju. Kmetje vpijejo, da ta prepoved ogroža njihovo eksistenco, ker drugače ne znajo in ne morejo kmetovati. Vsaj tiste, ki smo si domišljali, da bi kmet moral biti prvi zagovornik zdrave zemlje in zdrave vode, je ta ptujski punt presenetil. Kaj se po vašem mnenju dogaja s slovenskim kmetom?
"Kmet je najbolj tragična figura na šahovnici gospodarskega razvoja. Industrializacija kmetijske panoge ga je odtujila od lastnega predmeta dela, od zemlje do te mere, da je ne prepozna več. Če je kmet še na začetku prejšnjega stoletja čutil zemljo kot svoj izvor, svojo identiteto, se z njo v 21. stoletju ne identificira več. Postal je podoben odtujenemu industrijskemu delavcu, ki sovraži tekoči trak, za katerim umira zaradi dela od zore do mraka. Danes bi potrebovali Charlija Chaplina, da bi posnel podobno parodijo o odtujenem kmetu, kakor je to naredil v filmu o delavskem razredu. Kmet hodi danes po svojih poljih, kakor hodita bankir in kapitalist po borznem parketu. Vsi hodijo po zelo spolzkih tleh.
Dejstvo, da kmet svojega dela ne povezuje več z vodo, ki je praizvirna dobrina, pogoj vsega življenja na planetu, po vsem tem ne čudi. Podobno kot se ozko usmerjeni znanstveniki ukvarjajo zgolj z drobnim delcem celote, njegovih povezav z drugim pa ne vidijo, tudi kmet vidi le svoje preživetje v količinskih presežkih pridelane hrane. Vseeno mu je, kako njegov pridelek vpliva na zdravje ljudi, ki ga bodo zaužili, in vseeno mu je, kakšna bo kvaliteta pitne vode pod njegovimi njivami. Za to naj poskrbijo drugi, sam je vendar samo kolešček v zapletenem mehanizmu. Politika subvencioniranja le še spodbuja tak parcialni način razmišljanja."

Če kmetu, ki ima največ stika z zemljo, ni več mar zanjo, komu potem bo?
"Dvomim, da je kmet tisti, ki ima največ stika z zemljo. Kmet je danes odtujen od predmeta svojega dela. On je pač delavec, ki namesto za tekočim trakom v tovarni dela v naravi. Takšen kmet ne išče svoje identitete v odnosu do zemlje in podeželja. To je urbani človek, ki živi mestni slog življenja in ga skrbi zaslužek in bilance. Naravnih ciklusov ne čuti več kot ciklusov svoje biti, ampak kot proračunsko obdobje."

Je torej podjetnik, ki poskuša s svojim delom čim več zaslužiti?
"Točno tako. To je prinesla industrializacija kmetijstva in to je najbolj tragična točka, do katere smo prišli po osem tisoč letih razvoja kmetijstva. Na tej točki bomo morali poiskati nov model razvoja na kakšnih drugih planetih ali pa bomo morali na Zemlji temeljito spremeniti kompletno gospodarsko strukturo, ki se je že začela podirati."

Kar nam dokazuje kriza, v kateri smo se znašli.
"Seveda. Zakaj smo se znašli v finančni krizi? Zaradi parazitskega sistema, ki uničuje človeka in naravo. 20. stoletje je prineslo v zgodovino dimenzije eksponencialne rasti. Drastično se je povečala proizvodnja materialnih dobrin in z njimi rast prebivalstva na zemlji. Razlike med revnimi in bogatimi so se povečale do neslutenih višin. Civilizacija je prignala razvoj tako daleč, da je v svojem neravnovesju zagrozila, da bo zemljo vrgla s tečajev. Vsak hip se bo zlomila os, okrog katere se vrti naš mali planet."

Prag tolerance: nič

Rekli ste, da je kmet tragična figura na polju našega kmetijskega razvoja. Kaj pa se dogaja z zemljo na Slovenskem? V kakšni kondiciji je?
"Dogaja se nam urbanizacija na eni strani in zaraščanje na drugi. Rodovitno zemljo torej izgubljamo na dva načina, z njo pa tudi našo prehransko sposobnost. Ampak to ni najhujše. Najhujše je, da je večina tistega, kar pridelamo, zdravstveno oporečno, kljub temu da vedno znova znižujejo prage tolerance za pesticide in druge kemikalije, ki jih še smejo vsebovati živila. Tu so stvari vendarle jasne: toleranca bi morala biti nič. To bi moral biti edini pravi prag. Ne vem, zakaj smo v cestnem prometu lahko spoznali, da sta alkohol in število smrtnih žrtev premosorazmerno povezana, v kmetijstvu pa nočemo videti povezave med uporabo fitofarmacevtskih sredstev in zdravjem. To so vsakemu človeku razumljive korelacije."

Res? Zakaj se potem nič ne premakne na bolje?
"Zaradi obstoječe ekonomije. Interes kapitala ni splošna blaginja, ampak dobiček. Kapital ne bo samemu sebi odžagal veje, na kateri sedi in se oplaja. Za kaj takega je potrebna nova oktobrska revolucija, ki bi obračunala s kapitalisti in tajkuni, potem pa bi se lahko vzpostavila neka razumna ekonomija. In vzpostavitev take ekonomije pričakujem od prave finančne krize. Če ne bo pripeljala do ekonomije, ki bo upoštevala celostni razvoj, potem to še ni prava kriza."

Kaj pa potem je to?
"To je samo napoved nečesa, kar se bo zgodilo."

Še hujše krize?
"Vsekakor."

Kaj pa si obetate od politike, ki je na dnevni red postavila podnebne spremembe?
"Nič iskrenega."

Kako to?
"Po podelitvi Nobelove nagrade skupini znanstvenikov, ki se ukvarja s podnebnimi spremembami, je ekologija postala stvar politične mode. A ni samo to. Politika v najbolj razvitih državah je še zmeraj v službi kapitala."

Ampak nekdo, ki nam 20 let dopoveduje, da moramo spremeniti svoj odnos do narave, bi moral biti zdajšnje politične govorice vesel.
"Saj ne rečem, da se stvari na tem področju ne rahljajo, ampak bodimo konkretni: v Sloveniji se je v zadnjih dvajsetih letih zgodilo ekološko kmetijstvo. Ampak zakaj se je zgodilo?"

Zakaj?
"Ker se je moralo. Zgoditi se je moralo zaradi EU. To je bil namreč eden od pristopnih pogojev. In mi smo se višje razviti evropski kulturi na tem polju morali prilagoditi. Sami od sebe pa ne bi vzpostavili pogojev za ekološko kmetijstvo, kaj šele sofisticiranega sistema, ki zagotavlja transparentnost in verodostojnost te pridelave. Tega si ni izmislila naša kmetijska politika, mi smo to morali storiti. Pametna Slovenija pa sama ni bila sposobna odgovoriti na izzive časa. In še danes ni sposobna svojih lastnih voda ščititi bolj, kot ji to nalaga evropska zakonodaja. V tem smislu je bil vstop v EU ena največjih pridobitev. Problem pa je, da ostajajo vsi ti kriteriji na deklarativni ravni. Njihovo izvajanje ni naša notranja potreba, ampak norma, ki so nam jo vsilili od zunaj."

Bodimo še naprej konkretni: dobrih 20 let je tega, kar ste v teh krajih v okviru takratnih novih družbenih gibanj začeli čisto zares promovirati ne samo drugačnih odnosov med človekom in naravo, marveč tudi miroljubno kmetijstvo. Kaj je po vsem tem času iz vsega skupaj nastalo?
"Iz dveh primerov jih je nastalo dva tisoč. Kljub temu se zdi, da smo še zmeraj eksoti. Slovenska politika je v akcijskem načrtu dolgoročnega razvoja ekološkega kmetijstva postavila razumni cilj: do leta 2015 mora v Sloveniji 15 odstotkov vseh kmetij obdelovati zemljo na ekološki način. Žal je ta cilj postavljen samo na deklarativni ravni. Nihče doslej ni pokazal prave volje, da bi ta cilj, ki je legitimna usmeritev kmetijske politike, tudi uresničil. Trenutno nas je v vsej državi vključenih v ekološko kontrolo manj kot tri odstotke kmetij. Tudi po 20 letih smo tako še zmeraj pionirji na tem področju. V sosednjih, razvitejših državah je razmerje veliko ugodnejše in naši politiki bi morali nujno narediti nov napor za dosego postavljenih ciljev."

Pa potrošniki: se v tem ekološkem svetu že znajdejo?
"Priznati moramo, da smo v 20 letih dosegli velik napredek v dvigu zavesti potrošnika. Tako je trenutno na slovenskih tržnih policah premalo slovensko pridelane hrane ekološkega porekla in kupci uživajo pač uvoženo ekološko pridelano hrano. Slovenski kmetje pa le tarnajo, da so zapostavljeni. Direktno trženje in neposredna vez med kupcem in ekološkim kmetom rešuje vrsto problemov ter nenazadnje tudi pomaga premoščati socialno diferenciacijo, ki je tako značilna za sodobni svet, v katerega se uvršča tudi Slovenija."

Pasivni in koristoljubni

Ko ste na tem koncu Slovenije v drugi polovici 80. let začeli javno govoriti o ekološkem kmetijstvu, so se vam mnogi posmehovali. Ste posmeha deležni še danes?
"Nekateri se še posmehujejo, ampak večina že razume, za kaj gre. Takrat smo bili kot iz drugega planeta. Zdaj naša okolica razume naša prizadevanja, se pa ljudje s tem ne identificirajo in ne vidijo razlogov, da bi to počeli tudi sami."

Dobri zgledi torej ne vlečejo?
"Velika priložnost je bilo vstopanje Slovenije v EU, ko bi lahko s subvencijami usmerili ljudi v pravo smer. Pomembno bi bilo razlikovati med subvencijami za ekološke kmetije in subvencijami za integrirane kmetije. Danes lahko konvencionalni kmet s spretno kombinacijo ukrepov dobi povsem enako višino subvencije kot ekološki kmet. Razlika v načinu pridelave, v trudu in tudi v tveganju pa je neprimerljiva. Na deklarativni ravni torej država vzpodbuja ekološko kmetovanje, vzpodbuja varstvo narave, v resnici pa smo še precej daleč od tega."

Morda je tudi to razlog, da se vam ljudje posmehujejo.
"Ljudje so pasivni in koristoljubni. Pozabili so na to, da imajo glas in da lahko na marsikaj vplivajo. Če bi doživeli vsak svojo notranjo revolucijo, bi lahko ustvarili lokalno ekonomijo, ki bi morala postati alternativa globalni ekonomiji."

Kaže, da bo potrebnih kar nekaj notranjih revolucij za to, da boste lahko vnovič branili Muro pred elektrarnami. Projekt hidroelektrarn, ki ste ga v 80. letih zaustavili, menda spet teče.
"Kapital si utira svojo pot. Ne zanimajo ga eksterni učinki, znanost, ki je v njegovi službi, pa je sposobna dokazati vse. Tudi to neumnost, da je treba Muro uničiti za to, da bomo dobili dva odstotka električne energije v celotni slovenski elektrobilanci v tistem letnem času, ko dodatne električne energije ne potrebujemo. Pozimi, ko bi jo potrebovali, je struga Mure skoraj prazna. Znanost smelo dokazuje, da je to potrebno."

No, dokazuje tudi, da Mure ta projekt ne ogroža.
"Tudi to. S premišljeno kampanjo predstavljajo samo nekaj drobnih koristi, ki bi jih prinesla investicija, ogromno škodo pa ob tem zamolčijo."

Pa ta prostor še premore tisto energijo, ki se je pred dvajsetimi leti odločno postavila v bran reki ter življenju v njej in ob njej?
"Bojim se, da ne."

Kaj se je zgodilo?
"Kmetje, ki so takrat prevesili jeziček na tehtnici, so postali meščani na podeželju. Muro danes lahko branimo samo v Bruslju, doma je več ne moremo."

Ker ste direktor razvojne agencije, ste najbrž pravi naslov za odgovor na vprašanje, kaj je razvoj?
"Glede na vse dogajanje v zadnjih dvajsetih letih bi lažje odgovoril na vprašanje, kaj ni razvoj."

Pa dajva. Hidroelektrarne na Muri niso razvoj?
"Ne, hidroelektrarne na Muri niso razvoj."

Zakaj ne?
"Ker gre za parcialni interes ozke skupine, brez upoštevanja eksternih stroškov. Razvoj predvsem ni rast. Izvirni greh ekonomske teorije je enačenje terminov razvoj in rast. Holistični pogled na svet zavrača takšno pojmovanje in ponuja alternativo v uravnoteženem razvoju, v katerem se dogaja rast v kvalitativnem in ne kvantitativnem smislu. Ponuja torej razvoj brez rasti. Za nadaljevanje dosedanjih trendov gospodarske rasti bi bilo že danes trebao najti drug planet in začeti izkoriščati tamkajšnje resurse. Razvoj je treba iskati v kvalitativnem, ne pa v kvantitativnem smislu, čemur je podvržena zdajšnja ekonomija."

Kvantiteta v tej zgodbi ne prehaja v kvaliteto?
"Nikakor. Človeštvo danes proizvaja tolikšno količino vsakršnih dobrin, da se v njej dušimo. Dušimo se zato, ker so neprimerno distribuirane v svetu. Če bi te dobrine na novo prerazporedili, bi s tem rešili krizo."

Kaj vam v tem svetu pomeni vaša kmetija, ki je vsem poklicnim ambicijam navkljub niste nikoli zapustili?
"To je moja identiteta. Jaz sem človek zemlje. Eni radi letijo, jaz pa rabim zemljo za to, da lahko bivam. Ne morem si predstavljati življenja brez stika z zemljo in brez kmetovanja."

Zakaj ne?
"Gre za potrebo po stiku z izvorom. Podobna je umetniškemu navdihu. Brez njega ne moremo ustvarjati. Nekaj podobnega čutim, ko stopim na zemljo."

Ker je danes dan zemlje, so nas mnoge institucije in posamezniki zasuli s svojimi izjavami na temo varstva okolja, ogroženosti zemlje in spoštovanja narave. Kakšna bi bila ob tej priložnosti vaša izjava?
"Ljubite zemljo!"

Misel:
Na nebu vidimo pretečo nevarnost, ne vidimo pa nevarnosti na zemlji, ki simbolizira maternico življenja

Večina tistega, kar pridelamo, je zdravstveno oporečno, kljub temu da vedno znova znižujejo prage tolerance za pesticide in druge kemikalije. Tu so stvari jasne: toleranca bi morala biti nič.

Kmet se ne identificira več z zemljo. Postal je podoben delavcu, ki sovraži tekoči trak, za katerim od dela umira


Zakaj smo se znašli v finančni krizi? Zaradi parazitskega sistema, ki uničuje človeka in naravo.