Skupaj razkrivamo

1.7.2009

Rešitev za vaginalna vnetja prihaja iz najbolj oddaljenega kotička sveta

Nove Zelandija se je »odlomila« od Gondwane pred 80 milijoni let in od takrat je največji otok južnega Pacifika. Zaradi izoliranosti so se na Novi Zelandiji ohranile pradavne živalske in rastlinske vrste, ki se niso spremenile milijone let. Predlagano je bilo celo, da naj bi jo imenovali neke vrste naravno Noetovo barko, ki je ohranila žive relikte Gondwane.  

Med njih spada Horopito (lat. Pseudowintera Colorata), novozelandski poprovec, ki je tako starodaven, da ni razvil žil, ki sicer pri vseh doslej poznanih cvetočih rastlinah poganjajo vodo po rastlini, in je pravi živi fosil med rastlinami. Prav zato raste samo na območjih, kjer je stalno prisotna vlaga in dovolj padavin za njen obstoj. Nova Zelandija, kjer je veliko deževnega gozda, ima pogoje, da se je Horopito ohranil, idealne. Vlažno okolje pa je idealno tudi za razraščanje gliv in plesni. Številne glive so bistvenega pomena za gozd in njegovo obnavljanje, vendar pa mnoge najedajo in uničujejo rastline, ki so manj odporne in ranljive. Rastlina potrebuje odlično odpornost v gozdu Nove Zelandije, kjer vsaka kaplja dežja povzroči eksplozijo razraščanja gliv. Da bi preživel vse mutacije gliv, plesni in bakterij skozi 65 milijonov let, kolikor je ocenjena starost te rastline, je moral Horopito razviti enega najboljših obrambnih sistemov – protiglivično in protibakterijsko odpornost.  

Maori verjamejo, da je rastlina, ki zraste na pogorišču in zdravi Zemljo, dobrodejna za zdravljenje opeklin. Rastlina, ki raste v vlažnih in hladnih podnebjih, ozdravi prehladna obolenja. Rastlina, katere naravno okolje je vlažno in vroče podnebje in se brani pred infekcijami, lahko ozdravi telo plesni in bakterij.   

Maori so uporabljali horopito za odganjaje zlih duhov, vojn in bolezni, kot priprošnjo za dobro žetev in za odganjanje bolezni.  

S horopitom so blažili mnoge težave, ki so v močni povezavi z nedavno odkritimi znanstvenimi dognanji. Liste horopita so prežvečili ali zdrobili in delali zvarke z vročo vodo. Uporabili so jih kot obkladke ali uživali, kadar je šlo za prebavne in želodčne motnje. Horopito so uporabljali za celjenje ran, glivičnih obolenj kože, zdravljenje veneroloških bolezni, zobobolov in glavobolov. Kadar so doječe matere začenjale odstavljati dojenčke, so natirale dojke s sokom horopita, ki je zelo pekoč.   

Mnogi evropski priseljenci so začeli uživati horopito kot napitek v obliki čaja predvsem za lajšanje driske in trebušnih bolečin in je zato dobil tudi ime novozelandski uničevalec bolečine.  

Prva znanstvena raziskava o horopitu  in njegovih aktivnih sestavinah oziroma delovanju je bila narejena l. 1982 na Canterbury University, Nova Zelandija. Ugotovljeno je bilo, da deluje močno protivnetno in protibakterijsko ter učinkovito zavira in uničuje kandido. Sledile so številne druge raziskave, ki so potrdile protivnetno in protiglivično delovanje horopita oz. njegovih sestavin. Študije so bile objavljene v mednarodni strokovni literaturi.  

Zaradi specifičnega pekočega okusa in prijetne arome je horopito priljubljena začimba v tradicionalni kulinariki Nove Zelandije. Uporabljajo ga za začinjanje mesa, zelenjave, morskih jedi, sladoleda, peciva ter kot dodatek in konzervans pri vloženi zelenjavi.