Skupaj razkrivamo

7.9.2009

EKO kot način življenja
Tekst: Sanja Lončar

Danes ni težko narediti izdelka z ekološkim certifikatom – na svetovnem trgu poiščete certificirane sestavine in iz njih sestavite eko izdelek. Zato iz leta v leto raste število blagovnih znamk, ki  so pridobile ekocertifikate, in tudi na naših policah postaja ponudba vse bolj pestra.

Kot  smo lahko videli na sejmu BioFach v Nürnbergu postaja ekološka ponudba vse bolj zanimiva tudi za podjetja, ki še pred nekaj leti o tem niso vedela nič. Mnoga podjetja in trgovske  verige, ki tržijo tudi vse prej kot zdrave izdelke, vstopajo na trg kot proizvajalke eko izdelkov, ker ne želijo zamuditi poslovne priložnosti. Mnoge dejansko niso proizvajalke – za njih proizvajajo in polnijo drugje, izdelki pa se pojavijo pod njihovo blagovno znamko.

Zato danes bolj kot kadarkoli prej opažamo, da se trg razvija v dve smeri. Na eni strani so tisti, ki so delovali na ekološki način, še preden so za to obstajali certifikati. To so počeli, ker  so jim tako narekovale njihove lastne vrednote in v življenju niso nikoli želeli delati drugače. Na drugi strani pa je vse več podjetij, ki menijo, da so eko izdelki le dobra in donosna niša na trgu, in si z njimi predvsem želijo oblikovati konkurenčno in dobičkonosno ponudbo.

In dokler se eni ukvarjajo s tem, kako zadostiti standardom certifikatov, so ti za pionirje tega področja že daljna preteklost. Njihova filozofija in način dela segata daleč čez zahteve standardov in pridobivanja certifikatov. Odražata se v njihovi organizaciji dela, načinu poslovanja, odnosu do zaposlenih in dobaviteljev in predvsem v odnosu do narave. Na svetu jih ni veliko, zato jim s toliko več spoštovanja namenjamo ta prostor.

Lepo je, ko te ne morejo kupiti!

Globalizacija brez milosti vsiljuje uničevalnost, pohlep in zniževanje kriterijev kakovosti – vse z namenom doseganja večjih dobičkov. Kdor ne zadovolji svojih vse bolj požrešnih lastnikov, je obsojen na propad. V iskanju rešitve, kako se izogniti temu, da bi s podjetjem upravljali interesi dobička, se vse več podjetij odloča za spremembo svoje oblike lastništva iz pridobitne v nepridobitno. Tako je npr. Rudolf Hauschka sklenil, da je pomembneje kot materialne dediče najti duhovne, in je podjetje Wala preoblikoval tako, da je v lasti nepridobitnega sklada. Enako je pred nekaj desetletji storil A. Vogel. Ko je videl, kako je nekaj njegovih prijateljev s spoštovanja vrednimi blagovnimi znamkami naravnih izdelkov potegnilo kratko, ko so blagovno znamko prodali drugim lastnikom, se je Vogel odločil, da bo ustanovil poseben nepridobiten sklad, ki bo večinski lastnik njegovega podjetja Bioforce. Dojel je, da je to edini način, da podjetje ostane zvesto zastavljenim principom dela in kriterijem kakovosti ter tudi v bodoče zagotovi zaposlenim dobre delovne pogoje. Ko sem imela pred nekaj leti priložnost govoriti s sedanjim direktorjem Bioforcea, mi je ta zaupal, da je v današnjem času privilegij voditi podjetje, pri katerem ti ni treba skrbeti, ali boš jutri v časopisu prebral, da te je čez noč nekdo kupil.

Obe omenjeni podjetji lahko zato dobičke reinvestirata v razvoj in dvig kakovosti samih izdelkov.

Bi temu rekli surovi kapitalizem?

Večina kakovostnih podjetij se zaveda, da je ključ njihovega uspeha kakovost njihovih ljudi, zato organizacijo svojega dela in način nagrajevanja prilagajajo tako, da ohranijo in razvijejo to svoje največje premoženje.

Podjetje Weleda je tako dobilo laskavo priznanje najboljšega delodajalca v svoji regiji. Za svoje zaposlene skrbijo z veliko priložnostmi za dodatno izobraževanje in osebni razvoj. Vsak zaposleni ima na voljo dve delovni uri na teden za udeležbo na glasbenih, evritmičnih ali drugih delavnicah in oblikah rekreacije. Za zaposlene pripravljajo zdrave malice iz biodinamično pridelanih živil. Za otroke je poskrbljeno v Waldorfskem vrtcu, ki ga imajo v sklopu podjetja in so otroci tako le minuto oddaljeni od svojih staršev – v času malice, ali po potrebi tudi bolj pogosto, so lahko skupaj. Zavedanje o pomenu zadovoljnih družin izražajo tudi s tem, da za vsakega novorojenega otroka svojih zaposlenih zasadijo drevo, nekajkrat letno pa organizirajo tudi srečanja družin zaposlenih.

Tudi v Bioforceu so bolj podobni veliki družini kot podjetju. Že desetletje je v podjetju uveljavljena tradicija, da se delovne skupine zbirajo ob zdravem zajtrku in tako v neformalnem klepetu rešujejo vsa odprta vprašanja. V času žetve sodelujejo vsi, vključno z zaposlenimi v administraciji. Da niso pomembne vloge, temveč ljudje, dokazujejo tudi s tem, da vsi zaposleni, od čistilke do vratarja, vsaj enkrat v pol leta zajtrkujejo z direktorjem in si tako izmenjajo razmišljanja o ovirah in priložnostih. Pri tem vsi vodilni delavci brez nadaljnjega pomagajo pospraviti jedilnico, ki je v poletnem času kar v enem od večjih, dobro prezračenih rastlinjakov. Še danes vzdržujejo tudi Voglovo skrb za zdravje vseh sodelavcev. Vsako pomlad se lahko tako prijavijo k sodelovanju v očiščevalni kuri. Za vse prijavljene potem priskrbijo posebno hrano, sveže stisnjene sokove in čaje. Skrb za zdravje pa se ne konča s kuro. Čez zimo imajo npr. v rastlinjakih sadike echinaceje in drugih zdravilnih rastlin, od pomladi naprej pa v njih za vse zaposlene gojijo ekološko zelenjavo, ki je vsak dan na voljo pri izhodu iz podjetja po zares simboličnih cenah. Na Voglovem posestvu še vedno vzdržujejo učni vrt ob »mali kliniki« – za Voglov način zdravljenja je bilo namreč značilno, da pacienti v njegovi kliniki niso poležavali v pižamah. Namesto tega jim je pomagal dojeti vzroke bolezni, vodil jih je v hribe, da so si lahko sami poiskali in nabrali zdravilne rastline po svojih potrebah, na vrtu pa so se naučili pridelovati tudi zdravo hrano, ki jo je potrebovalo njihovo telo. Izobraževalni misiji tega največjega švicarskega naturopata so zavezani še danes. Zato je vrt še vedno izobraževalno središče, v hiši pa je sedež založniškega dela, ki skrbi za izobraževalne novice in ohranjanje Voglovih znanj v drugih oblikah literature.

V Wali prav tako zelo dobro skrbijo za svoje zaposlene. Poleg ekološke hrane in stimulacij za lastno izobraževanje in osebni razvoj, imajo v Wali tudi poseben način nagrajevanja, ki je zelo blizu tistemu, o čemer smo slišali v starem sistemu: »Od vsakega po zmogljivostih, vsakemu po potrebah.« Tako je plača zaposlenih v Wali sestavljena iz treh delov: prvi je vezan na osebni rezultat, drugi na osebne potrebe (podjetje sofinancira izobraževanje, štipendiranje otrok, pokrivanje stroškov morebitnega zdravljenja in podobno), tretji del pa je udeležba v dobičku podjetja, kar izvajajo na zelo zanimiv način – delavci svojega dela dobička ne dobijo takoj, temveč je to njihov dodatni bonus za pokojnino. Namesto da bi se denar nalagal v kakšno borzno-posredniško hišo in tako postal sestavni del globalizacijskega uničevanja, so se v Wali odločili, da bodo s svojim denarjem sami financirali človeku in okolju prijazne projekte. Tako je skrb vseh zaposlenih, da se bodo odgovorno in uspešno lotili njihove izvedbe.

Švicarsko podjetje Logan, ki je v Indiji največji pridelovalec ekobombaža, pa za svoje indijske delavce skrbi še bolj celovito. Za vaščane so organizirali šolo in medicinsko oskrbo. Ker je v Indiji veliko težav z zadolževanji, so ustanovili tudi lastno banko, ki njihovim kooperantom omogoča, da se osvobodijo oderuških obresti izposojevalcev denarja. Tudi to podjetje je pred več kot desetimi leti spremenilo svojo organizacijo in danes posluje kot neprofitna družba.

Skrb za naravo v vsakem kotičku

Filozofija ekološko ozaveščenih podjetij se odraža tudi v njihovih poslovnih prostorih, načinu gradnje in reševanju vprašanj prevoza na delo. Njihovih poslovnih stavb ne boste prepoznali po steklu, marmorju in »high-tech« rešitvah. Narejene so iz naravnih materialov in so predvsem zdrave, pisarne so majhne in prisrčne, klimatiziranje pa je rešeno na zelo zanimive načine. V stari stavbi Wale na primer imajo na strehah debel sloj zemlje, kamor so zasadili zeliščni vrt. Nova stavba pa je projektirana tako, da se streha lahko odpira. Tako jo vsako jutro ob sončnem vzhodu in vsak večer ob sončnem zahodu odprejo, da pride energija svetlobe do zeliščnih izvlečkov, ki jih tako »dinamizirajo« dvakrat na dan. Weleda stavbo hladi s prelivanjem vode v velikih fontanah in izmenjavo zraka, ki je speljan pod stavbo. Tako imajo poleti vedno naravno ohlajen in negativno ioniziran zrak, kar je prijazno tako do zaposlenih kot tudi do narave. Wala izvaja tudi poseben program stimulacije zaposlenih, da v službo prihajajo s kolesi ali javnim prevozom. To, da v hiši nimajo plastičnih kozarcev, da reciklirajo vsak košček odpadkov in da ogrevajo stavbe z alternativnimi viri energije, pa  se za ta podjetja razume samo po sebi.

Vsi smo eno

V podjetjih, ki so dojela pomen vsega navedenega, tako tudi dejansko delajo. Na svetu je vse več razvojnih projektov, ki jih financirajo in izvajajo ravno ekološko ozaveščena podjetja. Njihov namen ni le zagotavljanje potrebnih surovin. Vsi postavljajo v ospredje željo po ohranjanju in širjenju dragocenih znanj o pridelavi in predelavi zdravilnih rastlin in drugih darov narave. To zelo lepo ilustrirajo besede g. Logana o sodelovanju z indijskimi kmeti pri pridelavi bombaža: »Mi se spoznamo na ekološko in biodinamično pridelavo, znamo izpolnjevati dokumentacijo in organizirati prodajo, oni pa imajo to moč, da zemljo in bombaž predvsem čutijo – moč, ki smo jo mi zgubili. Le skupaj smo uspešna celota.« O tem, da Evropa ni izvoznica znanja, temveč le spoštljiv partner, priča tudi izkušnja podjetja Pharmos Natur iz Nemčije. Aloe vera, iz katere izdelujejo svoje preparate, se prideluje v mešanih kulturah na Jukatanu. Domačini to rastlino poznajo v dušo. Vedo, katere trave morajo rasti ob njej, katera luna je prava za obiranje in kako jih je treba negovati, da obdržijo največ zdravilnih moči. V podjetju spoštujejo to njihovo znanje in se od njih nenehno učijo. Istočasno pa prispevajo in zagotavljajo tisto, kar domačini sami ne bi zmogli – higiensko brezhibno predelavo in ohranjanje dragocenih sestavin. Na podoben način podpira Pharmos tudi projekt v Himalaji, kjer sodeluje pri gojenju divjega črnega sezama, ki ga zaradi dragocenih sestavin imenujejo tudi dragulj izpod Himalaje. Kmetom, vključenim v projekt zagotavljajo vse potrebno šolanje in usposabljanje, njihovim družinam pa pomagajo z investiranjem v izgradnjo bivališč, vodovoda, električne napeljave, medicinskih in šolskih ustanov ipd. Ker je pomanjkljiva prehrana eden od glavnih problemov tega področja, so kmečke družine spodbudili tudi k samostojni pridelavi hrane in jih podučili o zdravem prehranjevanju. Tako imajo kmetje sedaj dostop do bolj zdrave, uravnotežene in cenejše prehrane.

Tudi Wala izvaja podobne projekte. V Afriki na primer v sodelovanju z vaškimi skupnostmi pridobivajo karitejevo maslo po načelih biodinamične pridelave. Podobno podpirajo tudi proizvodnjo vrtnic v Bolgariji. Weleda razvija projekt pridelave arnike v Romuniji in rožmarina v Španiji. Povsod gre za veliko več kot dolgoročno pogodbo. Gre za partnerstvo brez meja, na katerega tudi svetovne krize in drugi triki globalizacije nimajo vpliva.

Lepo je delati v takšnih podjetjih. Še lepše bi jih bilo imeti doma. Če poznate kakšno izmed slovenskih podjetij, ki na podobne načine skrbijo za svoje zaposlene, za okolje in za svoje dobavitelje, bi jih radi spoznali.