Skupaj razkrivamo

29.9.2009

PIVA NAM NE BO ZMANJKALO IN KRAVE BODO SITE
Tekst: Katja Podergajs

In kaj bo na naših krožnikih?

Slovenija obsega 2.029.415,29 hektarov. Največji del tega ozemlja je pokrit z gozdom, ki predstavlja približno 60 %, kmetijska zemljišča v uporabi (KZU) pa zasedajo dobrih 24 % (492.424 ha). Od teh je več kot polovica (58 %) pokritih s trajnimi travniki in pašniki, medtem ko se njive in vrtovi raztezajo na 180.303 ha ali 36,61 % vseh KZU. Kaj menite, je to dovolj za lastno preskrbo naše države s sveže pridelanimi živili?

Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) pravijo, da je lokalna oskrba s hrano v Sloveniji nedvomno ena od pomembnih strateških usmeritev razvoja kmetijstva in podeželja in si bodo zato tudi v prihodnje prizadevali delež lokalne oskrbe s hrano tako na ravni države kot tudi na posameznih območjih v državi okrepiti. Vendar v trenutni realnosti žal ni opaziti kakšnih posebnih premikov v tako začrtano smer, oz. so ti premiki veliko premajhni in prepočasni, da bi lahko konkurirali ekspresnim in megalomanskim premikom gradbeništva in potrošniške industrije. Ogromno zemljišč s kakovostno pridelovalno zemljo namreč še vedno konča pod betonom in asfaltom blokovskih naselij, nakupovalnih centrov, industrijskih con in cest. Na tistih, ki uspejo ostati v kmetijski obdelavi, pa se širijo poljščine, kot so hmelj, silažna koruza, detelja in druge krmne rastline – torej nič, kar bi bilo namenjeno neposredno naši prehrani. Za boljšo predstavo nekaj številk iz leta 2008 (vir: Statistični urad RS):

Kmetijska zemljišča v uporabi (KZU)	492.424 ha	100,00 %
Travniki in pašniki	285.973 ha	58,07 %
Njive in vrtovi	180.303 ha	36,61 %

Njive in vrtovi skupaj	180.303 ha	100,00 %
Žita	105.016 ha	58,24 %
Zelena krma z njiv	54.404 ha	30,17 %
- od tega silažna koruza	26.543 ha	24,50 %
Industrijske rastline	9.186 ha	5,09 %
- od tega hmelj	1.638 ha	0,91 %
Korenovke in gomoljnice	4.986 ha	2,77 %
Zelenjadnice	3.421 ha	1,90 %
Stročnice za suho zrnje	1.578 ha	0,88 %
Drugo	1.243 ha	0,69 %

V letu 2008 smo Slovenci porabili približno 910.000 ton žit, pridelali pa smo jih sami le 579.635 ton. Pri tem smo porabili za lastno prehrano le 241.200 ton, medtem ko so jih naše živali kot krmo pojedle 581.100 ton, kar je celo več, kot smo sami pridelali.

Podobno je z drugimi rastlinami, ki jih prav tako uporabljamo za živalsko krmo. Ogromne količine koruze, pese, kolerabe, buč, ohrovta, korenja ipd. pridelujemo za hranjenje živali, zase pa kupujemo hrano, ki je zrasla na drugem koncu sveta in je na poti do našega krožnika izgubila večino svoje hranilne vrednosti, hkrati pa pridobila tudi do nekajkratno vrednost.

Dlje kot hrana potuje, več je med kmetom in trgovcem posrednikov, ki morajo seveda vsi nekaj zaslužiti, na koncu pa to plača potrošnik. Poleg tega razna neurja in suše uničujejo poljščine tudi drugod, zaradi česar so živila postala podobna borznemu blagu – znašla so se v obliki predmetov preprodaje in špekulacij, zaradi katerih so v letih 2007 in 2008 njihove cene zelo narasle. Te cene veljajo, ko je treba kupiti hrano v tujini, za domače kmete pa seveda ne, kar je še ne razlog več, da bi morali več narediti v smeri samooskrbnega pridelovanja.

Slovenija je z vstopom v EU sprejela pravila Skupne kmetijske politike (SKP) in prevzela uresničevanje njenih ciljev. Med ključnimi cilji SKP pa sta dva povezana tudi z zagotavljanjem preskrbe s hrano, in sicer:

    * zagotoviti zanesljivo preskrbo s hrano in
    * poskrbeti, da je preskrba potrošnikov dostopna po primernih cenah.

Na MKGP opozarjajo tudi na reforme SKP, katerih namen je »spodbujati proizvajalce k iskanju najboljših tržnih možnosti in pridelovanju tistega, kar si porabniki dejansko želijo«, plačila pa lahko dobijo le kmetje, ki upoštevajo zahteve ekoloških standardov vključno s standardi za dobro počutje živali in ustrezno upravljanje z zemljišči. Davkoplačevalcem EU naj bi bila tako zagotovljena večja preglednost nad porabo sredstev za kmetijstvo, potrošnikom pa varna in kakovostna hrana. In kako je to videti v praksi?

Kmetijska zemljišča v uporabi (KZU)	492.424 ha	100,00 %
Zemljišča z ekološko pridelavo	26.125 ha	5,31 %
Zemljišča v preusmeritvi	3.711 ha	0,75 %

Glede na to, da se ekološko kmetuje le na dobrih 6 % vseh slovenskih kmetijskih zemljišč, očitno podpora ekološkemu kmetovanju močno šepa. In kot ste lahko že prebrali na strani 6, nam tudi ekološka kmetijska zemljišča v glavnem prekriva trava za krmo …

Vrnimo se k zgornjemu pozivu o pridelovanju tistega, kar si potrošniki dejansko želijo. Če naj to vzamemo dobesedno, potem je situacija pravzaprav idealna. V Sloveniji smo v letu 2008 pojedli približno 195.000 ton mesa, pri čemer smo ga sami vzredili nekaj več kot 177.000 ton. To pomeni, da je stopnja samooskrbe z mesom pri nas kar 91-odstotna in bi lahko bili torej povsem pomirjeni z dejstvom, da gojimo večji del rastlinja za krmo živalim, saj si potrošniki očitno želijo meso. Problem se pojavi, ko začnemo računati, koliko vode porabimo za pridelavo 1 kilograma mesa, koliko izpustov metana nastane v intenzivni živinoreji, koliko energije je potrebne za predelavo, pakiranje in distribucijo mesa … O vsem tem je bilo v zadnjem času že veliko govora, bistvo pa je v eni sami besedi, ki jo je SKP (morda pomotoma?) zapisala v svojih reformah: naj pridelujemo tisto, kar si potrošniki dejansko želijo ali tisto kar POTREBUJEJO?

Pogled v množico barov po vsej državi nam hitro pove, da si naši potrošniki želijo pivo. Pa ga tudi potrebujejo v tako enormnih količinah? Je zato res treba s hmeljem zasaditi 1.638 hektarov plodne zemlje, ki je v Sloveniji že tako nimamo na pretek? Pri tem, da gojenje hmelja zahteva velike količine pesticidov in gnojil, ki ne onesnažujejo le zemlje pod hmeljem, temveč pronicajo tudi globlje in se širijo na sosednja zemljišča. V zvezi s tem ste lahko to poletje brali intervju z Antonom Komatom, ki je izpostavil primer kraja Socka pri Dobrni. V dolini so pridelovalci hmelja po 18-krat na leto škropili s pesticidi in domačini so množično umirali za rakom, ker so škropili dobesedno pod njihovimi okni. Da primer ni osamljen, priča Civilna iniciativa VS Podgorje, ki so jo prebivalci majhne koroške kotline Podgorje ustanovili prav z namenom zaustavitve širjenja hmeljišč na njihovem ozemlju. Težave, na katere so naleteli pri obračanju na pristojne, jasno povedo, koliko gre pri gojenju hmelja za dejanske potrebe ljudi in koliko za želje (pohlep) pivovarske industrije. In kot v posmeh so zato podatki Statističnega urada, ki navaja, da so slovenski hmeljarji v letu 2008  v primerjavi z letom pred tem na nekoliko večjih površinah (za 4,2 %) pridelali za 6,8 % več – zelenega zlata …

Kljub večinoma slabi statistiki pa vseeno zaključimo z vsaj malce spodbudnimi podatki SURS-a:

Slovenski kmetijski pridelovalci so v letu 2008 namenili pridelovanju žit za zrnje skupno za 6,3 % večje površine in z njih pospravili za 9 % večji pridelek kot v letu prej. Pridelek najpomembnejših krušnih žit, pšenice in pire je bil kar za petino večji od pridelka, doseženega v letu 2007.

Skupni pridelek vseh zelenjadnic, tržnih in netržnih, je bil v letu 2008 za petino večji kot v letu pred tem (tudi zato, ker so bile netržnim zelenjadnicam namenjene večje površine).

Žal ni podatka, koliko od navedenih pridelkov je ekološkega porekla, je pa morda razveseljivo to, da so se povečale površine netržnih zelenjadnic. Kar po domače pomeni, da vsaj nekaj ljudi več goji zelenjavo zase na lastnem vrtičku. Ko bo takšno dejanje postalo potreba in želja večine, pa bomo lahko začeli resno govoriti o naši sposobnosti samooskrbe.