Skupaj razkrivamo

29.9.2009

VEČ  KOT DOTIK; Tekst: Katja Podergajs

Masaža. Kaj vam najprej pade na pamet, ko zaslišite to besedo? Razvajanje? Ugodje? Sprostitev? Erotika? Nekaj, kar podariš prijatelju za rojstni dan, ker si sam tega sicer ne bi privoščil?

Če bi se rodili na vzhodu, npr. kje v Indiji ali na Kitajskem, bi zelo verjetno najprej pomislili na medicino. A ne takšno, kot jo pojmujemo zahodnjaki, temveč tisto, ki ji pri nas dodajamo pridevnik »alternativna«. Na masažo bi torej gledali kot na del medicinskega sistema, ki k zdravljenju pristopa celostno – z upoštevanjem ne le fizičnega, temveč tudi psiho-socialnega in duhovnega stanja človeka. In ker živimo v času, ko je svet bolj ali manj prosto pretočna globalna vas, se je tudi v naši deželici začelo pojavljati vse več tovrstnih vzhodnjaških medicinskih sistemov. Kar je po eni strani krasno, ker imamo končno na izbiro še kaj drugega kot našo vase zagledano zahodnjaško medicino. Vendar pa se na drugi strani hitro znajdemo pred dejstvom, da se v množični ponudbi »alter« variant enostavno ne znajdemo. Ne vemo, katero izbrati za svoje težave, kateremu izvajalcu zaupati, na kakšen način delujejo in kar je še huje – zanje moramo še plačati, ker nam zavarovalnica ne krije zdravljenja z uradno nepriznanimi postopki …

In spet smo pri problemu, ki ga (že leta!) izpostavljajo resnično izučeni strokovnjaki vzhodnjaških medicin: na trgu je ogromno ponudnikov sumljivih sposobnosti in znanj, ki izkoriščajo nevednost in naivnost ljudi v težavah, s tem pa mečejo slabo luč na vse, kar nosi oznako »alternativna medicina«. Potrebna bi torej bila odločna ureditev tega področja, a ker zakonov ne moremo pisati sami, vam želimo odločitve o izbiri zdravljenja vsaj malo olajšati tako, da vam predstavimo nekaj medicinskih praks, ki jih boste pri nas najpogosteje zasledili. In ker je tokratna številka namenjena predvsem zdravju naših gibal, se bomo osredotočili na tiste dele celostnih medicinskih sistemov, ki so v najtesnejši povezavi z njimi – manualnim tehnikam.

Kaj, kdaj, kako in zakaj?

V uradnem slovenskem zdravstvenem sistemu je v uporabi t. i. »manualna terapija« ali »manualna medicina«, ki nastopa kot dopolnilo konvencionalnim tehnikam zdravljenja in jo lahko izvajajo izključno terapevti z medicinsko izobrazbo, kot metode diagnostike pa vključuje tudi rentgen, CT, MR itd. Večina drugih (alternativnih) tehnik, ki bi glede na svojo naravo sicer sodile pod izraz »manualne«, pa je v uradnih krogih pridobila naslov »masaže« in s tem prizvok sprostitvene in/ali kozmetične tehnike, kljub temu, da so te »masaže« lahko precej več. Zato boste marsikje naleteli npr. na manualnega terapevta osteopata ali manualnega terapevta tuinologa – poleg večletnega usposabljanja za prakticiranje izbranega »alternativnega« medicinskega sistema so namreč opravili še klasično medicinsko izobraževanje, ki jim omogoča priznanje tudi s strani države.

V nadaljevanju bo tako večinoma uporabljen izraz »manualne tehnike«, s čimer ne mislimo le na uradno priznano »manualno terapijo«, temveč na vse tehnike celostne diagnosticiranja in zdravljenja, ki se osredotočajo na mišično-skeletni sistem.  

Manualno zdravljenje spada med najstarejše znane načine zdravljenja in v mnogih tradicionalnih medicinskih sistemih (npr. indijska ajurveda ali tradicionalna kitajska medicina) zavzemajo tovrstne tehnike osrednje mesto pri izobraževanju bodočih zdravnikov. V zahodnih kulturah pa je dolgo časa vladalo telesnosti nenaklonjeno razpoloženje in so manualne tehnike zato šele v 20. stoletju začele pridobivati veljavo – tudi v uradno priznani medicini.

Večino manualnih oblik zdravljenja danes razumemo celostno, saj strokovno izučeni terapevti (pravzaprav bi jim morali reči zdravniki, čeprav niso vsi po našem medicinskem sistemu) prav dobro vedo, da so lahko tudi bolečine v hrbtenici povezane s funkcionalnimi težavami notranjih organov, z nepravilnim delovanjem vegetativnega živčevja ali s psihičnimi obremenitvami. Poleg tega temeljijo vse manualne metode na telesnem dotiku, ki ima dokazano zelo pozitiven vpliv že na telesni in duševni razvoj otrok, pri odraslih pa na svoj poseben, celosten način deluje zdravilno in sprostilno.

Različnih manualnih metod diagnosticiranja in zdravljenja je tudi pri nas že preveč, da bi jih lahko tukaj vse opisali, izpostavili pa bomo nekaj najpogostejših.

Kiropraktika

Kot lahko preberete v priročniku Alternativna medicina (Modrijan, 2009), je ta metoda osredotočena predvsem na hrbtenico kot stičišče živčnih poti, ki se nato širijo po telesu. Kadar pride do premikov vretenc v hrbtenici ali pa napeto mišičje omejuje njeno gibljivost, začutimo bolečine. Zato je cilj kiropraktičnega zdravljenja ponovna vzpostavitev gibljivosti hrbteničnih vretenc. Terapevt z naglimi gibi raztegne oziroma napne kite in vezi, ki držijo mišico, hkrati pa s sunkovitim gibom premakne blokirano vretence in ga tako vrne v prvotni položaj. Deblokada izboljša prekrvitev tkiva okoli vretenca, morebitni ukleščeni živci pa so razbremenjeni pritiska. Ko je ponovno vzpostavljena prosta gibljivost sklepa, se lahko zmanjšajo tudi druge težave, npr. glavoboli ali težave z vidom.

Če je kiropraktika pravilno izvedena, je povsem neboleča, čeprav pri sunkovitem gibu pogosto slišimo pokanje kosti. Nestrokovni prijemi pa lahko povzročijo tudi resne posledice, še posebno v predelu vratnih vretenc, zato se pred terapijo brez zadržkov pozanimajte o terapevtovi strokovni usposobljenosti.

Ta tehnika je posebno učinkovita pri akutnih težavah s hrbtenico, pomaga pa tudi pri napetih mišicah, omejeni gibljivosti sklepov, ledvenem useku, išiasu, glavobolih, vrtoglavici, motnjah spanja. Načeloma je primerna za vse starostne skupine, omejitve pa so priporočljive pri starejših ljudeh z degenerativnimi, revmatskimi ali sklepnimi obolenji ali osteoporozo.

Kranio-sakralna osteopatija

Je veja osteopatije, ki se je postopno razvila v samostojno metodo. Marsikoga ob njenem poimenovanju prav strese, saj le redki poznajo njegov izvor in pomen. Sestavljeno je iz grške besede kranion (lobanja) in latinske besede sacrum (križnica), kar nam pove, da sta v ospredju te metode glava in hrbtenica, oziroma natančneje lobanjske kosti, hrbtenica, hrbtni mozeg in križnica (t. i. kranio-sakralni sistem). Zdravljenje izhaja iz dejstva, da možgansko-hrbtenjačna tekočina kroži v individualnem ritmu, ki se imenuje kranio-sakralni utrip. Terapevt določi ta utrip s tipanjem v predelu lobanje in medenice, spremembe v utripu pa mu pokažejo na motnje, ki so lahko tudi zunaj kranio-sakralnega sistema: v živčevju, tkivu in posameznih organih. Zdravljenje poteka tako, da terapevt komaj zaznavno pritiska lobanjske kosti drugo za drugo navznoter, nato pa z ritmičnimi gibi nalahno pritiska na hrbtenico. S tem uravnava ritem hrbtenjačne tekočine, sprosti blokade v tkivu in aktivira bolnikove samozdravilne moči.

Vsi prijemi pri tej metodi so izredno blagi, počasni in umirjeni (marsikdo med terapijo zaspi), zato je primerna tudi za ljudi z gibalnimi omejitvami, majhne otroke in celo dojenčke. Pri slednjih namreč blaži motnje pri dojenju ali pogosto jokanje – oboje je lahko posledica motenega ritma možganske tekočine ob porodu.

Spekter zdravilnih učinkov kranio-sakralne terapije je zelo širok. Neposredno učinkuje na zdravje gibal (pri vseh ortopedskih težavah, mišični napetosti, nezgodnih poškodbah, kot rehabilitacija po kapi), posredno vpliva na notranje organe (pri migreni in glavobolu, vrtoglavici, šumenju v ušesih in tudi pri funkcionalnih motnjah notranjih organov), deluje pa tudi pri drugih težavah, kot so stres, depresije, strahovi, motnje pozornosti pri mladostnikih ipd. Primerno je kot dopolnilo psihoterapiji, saj osvobaja telo nakopičenih somatsko-emocionalnih energij.

Tui-na

V tradicionalni kitajski medicini (TKM) je masaža pomemben sestavni del zdravljenja in se je zato začela razvijati že zelo zgodaj. Izhaja iz istih teoretičnih osnov kot akupunktura: obe delujeta po načelih življenjske energije »chi« (či), ki se pretaka po meridianih ali energijskih poteh po vsem telesu. Če se na teh poteh pojavijo kakršne koli ovire ali zastoji, pride do telesnih in duševnih težav. Zdravnik (v TKM masaže ne izvaja pomožno zdravstveno osebje temveč zdravnik) ugotovi, v katerem meridianu je prišlo do motnje pretoka energije, s pomočjo posebnih diagnostičnih metod: pogovora in spraševanja, poslušanja in vonjanja, pregledom obraza in jezika ter tipanjem utripa. Ko določi težavo, vzpostavi ponovni pretok energije s stimuliranjem akupunkturnih točk vzdolž določenega meridiana z rokami in komolci. Pri tem uporablja zelo različne gibe, od stiskanja, ščipanja in drgnjenja, do tresenja, tolčenja in udarjanja. Prav iz osnovnih gibov te masaže izvira tudi njeno ime: tui = potiskanje, na = prijemanje, gnetenje.

Če si pod masažo predstavljate predvsem nežnost in sprostitev, potem si tega ne obetajte od tui-ne, saj gre za precej krepko metodo, pri kateri vas temeljito pregnetejo. Lahko pa si od nje obetate veliko koristi tako pri težavah z gibali (ob otrdelih mišicah, bolečih sklepih, težavah s hrbtenico) kot pri prebavnih boleznih, boleznih sečil, astmi in težavah z dihanjem, deluje pa tudi kot blažilo bolečin.

V TKM vsakemu bolniku individualno predpisujejo masažo kot dopolnilo drugim metodam zdravljenja (npr. zeliščnemu ali z akupunkturo). Pri tem ne upoštevajo le bolezenske slike in splošnega stanja bolnika, temveč tudi njegov način prehranjevanja, starost in spol.

Šiatsu

Beseda šiatsu pomeni v japonščini »pritisk s prsti«, kljub temu pa ta vrsta masaže ne uporablja le prstov, temveč pritiska tudi z dlanmi, komolci, koleni in nogami. V svojem bistvu združuje tako elemente starih japonskih masažnih tehnik kot načela življenjske energije či in meridianov pri TKM. Terapevt zato tudi pri tej masaži najprej določi, kje je prišlo do blokade energijskega pretoka, kar stori s pomočjo akupresurnih točk. Nato pa v nasprotju z akupresuro ne pritiska le določenih točk, temveč se posveti meridianom v celoti, z različnimi načini pritiskov vzdolž njih. Vse skupaj poteka počasi in narahlo, zato ni boleče, kljub temu, da so nekateri pritiski s koleni in celo stopali videti precej grobo.

Pri tovrstni masaži smo oblečeni v lahka oblačila, kar še dodatno prispeva h globoki sprostitvi, še posebno pri tistih, ki so bolj občutljivi na dotike na golo kožo.

Z odpravljanjem energijskih blokad šiatsu krepi dobro telesno in duševno počutje ter spodbuja sposobnost samoregulacije. Zelo učinkovit je pri mišični napetosti, bolečinah hrbta in tilnika, kroničnih bolečinah ramen in rok, glavobolih zaradi napetosti, stresu in nervozi. Posredno pa izboljšuje tudi telesne zmogljivosti, prebavo, krvni pretok, menstruacijski ciklus, spanec in samozdravilno moč.

Refleksna masaža stopal

Indijanci in stari Egipčani so v stopalih videli celotno sliko človeškega telesa in sodobna znanost jim lahko le pritrdi: na območju naših stopal namreč leži veliko refleksnih točk, ki so preko živčevja povezane z notranjimi organi in drugimi deli telesa. Kar pomeni, da lahko s stimuliranjem teh točk vplivamo na organske funkcije in odpravljamo nekatere težave.

Terapevt najprej preizkusi občutljivost vaših stopal, saj bolečine ob pritisku na določene točke natančno povedo, kje v telesu se nahaja težava. Dodatne informacije za postavljanje diagnoze ponuja tudi zunanji videz stopala – koža, tkivo, prekrvitev, temperatura, trdnost ipd., seveda pa tudi pri tej vrsti masaže ne manjka uvodni pogovor o vaših težavah.

Terapija nato poteka s pritiskanjem na problematične točke s pomočjo palca in včasih tudi kazalca. Priporočljivih je 6 do 12 obiskov (trajajo približno pol ure) enkrat do dvakrat tedensko, saj izboljšanja ni mogoče pričakovati že takoj na začetku.

Refleksna masaža stopal je dokaj blaga oblika zdravljenja za ljudi vseh starosti. Akutnih obolenj z njo ni mogoče zdraviti, zelo učinkovito pa deluje posredno pri raznih motnjah delovanja notranjih organov, zastojih in napetostih v območju gibal, bolečinskih stanjih vseh vrst in pri psihosomatskih motnjah.   

Masaže uradne medicine

V naši uradni medicini se je masaža kot dopolnilna tehnika zdravljenja uveljavila na področju fizioterapije in jo zdravnik po potrebi predpiše na osnovi medicinskih indikacij. V večini primerov gre za klasično (švedsko) masažo in limfno drenažo, ki sta večini že dobro znani, zato podrobneje o njiju tokrat ne bomo pisali.  

Manualne tehnike diagnosticiranja in zdravljenja so več kot le dotiki – kljub temu, da jim dostikrat pravimo masaža in pri tem naivno mislimo le na sprostitev. Med terapevtovim dotikanjem doživljamo svoje telo in samega sebe na drugačen, intenzivnejši način kot sicer, zato tovrstnih izkušenj ne gre podcenjevati – so toliko dragocenejše, kolikor smo pripravljeni na takšno zdravljenje in odprti za refleksijo izkustev.

Nobena od opisanih metod ne zagotavlja, da lahko ozdravi vse težave (nekatere dejansko ne zdravijo, temveč spodbujajo k samozdravljenju), zato je izbor odvisen predvsem od narave vaših težav. Pri vseh oblikah pa je pomembna vaša zahteva, da se med postopkom in po njem počutite dobro in varno, da zaupate svojemu terapevtu (zdravniku) in da se lahko med zdravljenjem prepustite procesom, ob katerih bodo na površje prišla vaša čustva. Zato se pri odločanju za to ali ono obliko manualne »obdelave« zanesite tudi na svoj notranji občutek.

Večina opisov posameznih oblik manualnega zdravljenja je povzeta iz knjige Alternativna medicina: Praktični in strokovni priročnik; avtorja: Christof Jänicke in dr. Jörg Grünwald; založba Modrijan, 2009.