Skupaj razkrivamo

27.10.2009

Samomor z odlogom?
Tekst: Sanja Lončar

Ali ste vedeli, da že skoraj štiri desetletja znanost ve, kako škodljive so strjene maščobe, pa to industrije ni prepričalo, da bi opustila te škodljive tehnologije?

Dolgo smo menili, da so beljakovine najbolj pomembne za naše življenje. Res je, da so beljakovine gradbeni material za naša tkiva, vendar pa so maščobe tisto, kar omogoča, da naše celice zares delujejo.

V šoli so nas učili, da nam maščobe dajejo energijo in da se v njih topijo vitamini. Ko gre za energijo, je pri tem mišljen zgolj fizični vidik (en gram maščobe vsebuje približno devet kalorij), o tem, da se v maščobah topijo vitamini, pa večina ljudi razmišlja kot o topilu. Povprečno znanje o maščobah se tu ponavadi konča. Da so maščobe tudi nosilke drugih za življenje pomembnih energij in da so glavni gradbeni material za celične ovojnice, pa vedo le redki.

Celica je veliko več kot prispodoba jajčka, kot smo jo risali v šoli (membrana + citoplazma + jedro). V resnici ima vsaka celica več sestavnih delov od avtomobila. Poleg tega imamo tudi veliko različnih vrst celic. Da bi razumeli, kako pestro je dogajanje v celici, si raje zamislite vesoljsko ladjo, v kateri so motorji, električna centrala, pogoni za prečiščevanje zraka, komunikacijski in navigacijski centri, GPRS navigacija, shrambe z zalogo hrane in vode ter najbolj varovani del, v katerem so ohranjeni zapisi o pravilnem razvoju celic (t. i. genski zapis).

Celične membrane odločajo o vsem, kar lahko pride v celico, in o vsem, kar mora celico zapustiti. So carina in policija obenem. Skrbijo za vzdrževanje pristajalnih stez (receptorjev), ki morajo biti brezhibne, če želimo, da oskrba in komunikacija celice delujeta brez težav. Celica ima veliko ključavnic, ki jih mora odkleniti pravi ključ, če želimo, da ta in ona snov pride vanjo. Če so ključavnice v okvari, se začnejo težave.

Za razliko od vesoljske ladje, narejene iz materialov, ki lahko zdržijo desetletja, se celice nenehno obnavljajo. Maščobe in holesterol so nepogrešljiv gradbeni material za obnovo in pravilno delitev celic. Vi pa ste glavni zunanji dobavitelj gradbenega materiala za to opravilo. Če ste prisotni in se zavedate odgovornosti, ki jo nosite kot glavni nabavni člen, potem boste k temu opravilu pristopili odgovorno. Če boste priskrbeli vrhunska olja in maščobe, bodo imele tudi vaše celice možnost ustvariti brezhibne membrane in zagotoviti nemoteno celično delovanje. Če pa svoje telo hranite s hidrogeniziranimi maščobami, bodo membrane izgubile svojo prožnost in marsikaj, kar bi moralo v celico, bo ostalo »pred vrati«. Tisto, kar bi moralo ven, pa bo ostalo in gnilo v celici. Do tega prihaja zato, ker so hidrogenizirane maščobe bolj podobne plastiki kot organski snovi. Njihova molekularna struktura je trda in neraztegljiva, zato ne morejo omogočiti pravilne osmoze in prenosa energije. Naravne maščobe imajo živ energijski naboj, hidrogenizirane maščobe pa so mrtve. V naravni takšne molekule ne obstajajo. Ne boste jih našli v nobeni izvirni organski obliki, zato je hidrogenizirane maščobe žaljivo primerjati z nasičenimi maščobami. Morda je bil namen proizvajalca dobiti nekaj uporabnega namesto nasičenih maščob, vendar pa »izrodek«, ki so ga dobili, nima več veliko skupnega z živilom.

Če celica ne more dihati, če ne more dobiti hrane in ne more pravilno izločati svojih presnovnih ostankov, bo prizadeta. Njena delitev ne bo več pravilna. Slabe membrane olajšujejo vdor patogenih organizmov in degeneracijo celice. Skupek prizadetih celic naredi prizadet organ, prizadeti organ pa verižno podira naše fiziološke in energijske procese v telesu. Zato je seznam posledic, do katerih pripelje uživanje hidrogeniziranih maščob, tako dolg. Verjemite, popolnoma vseeno je, kako se glasi diagnoza – ta je odvisna od tega, kaj so izmerili, zagledali na posnetkih ali zatipali kot posledico vseh opisanih napak. Pomembno je, kje so vzroki.

Zakaj uživamo plastiko?

Hidrogenizirana olja so najslabša oblika maščob, ki si jo lahko zamislite. Industrija ve, da gre za nevarno snov. Znanstveniki so to ugotovili že davnega leta 1971. Svetovna zdravstvena organizacija je že leta 1977 države zaprosila, naj zakonsko prepovejo to tehnologijo predelave, vendar je prehranska industrija očitno bolj uspešna v lobiranju, zato je uporaba teh maščob še vedno dovoljena.

Verjetno o tem doslej niste veliko slišali. To pravim, ker je v Sloveniji zelo malo napisanega o škodljivosti teh degeneriranih maščob. Avtorji knjig in učbenikov, tako prehranskih kot zdravstvenih, se praviloma zadovoljijo s tem, da jih dajo na seznam živil, ki naj bi jih zaužili čim manj – ker se, po besedah mnogih, obnašajo kot nasičene maščobe. Pogosto je omenjeno tudi, da lahko zaradi transmaščobnih kislin prispevajo k dvigu ravni holesterola.

Če bi bilo to vse, potem težave ne bi bile tako hude. V resnici so celo najslabše nasičene maščobe daleč boljša izbira od strjenih. Kljub temu, da hidrogenizirane maščobe dokazano povzročajo bolezni srca in ožilja, raka, poškodbe zarodka, hiperaktivnost, padec imunosti, neplodnost, raka na dojkah in prostati, debelost in diabetes (tipa II), propadanje zob ter dlesni in tako dalje, je to široko uporabljena sestavina, ki jo nenehno uživamo. V ZDA menijo, da degenerirane maščobe povzročijo 30.000 smrtnih primerov na leto. Američani so zares svetovni primer ene najbogatejših držav z najslabšo prehrano na svetu. Povprečni Američan zaužije 60 odstotkov vseh maščob v hidrogenizirani obliki. Zato ne preseneča, da so vodilni tudi na listi vseh civilizacijskih bolezni.

Vi ste vzrok!

Industrija ne bo prenehala uporabljati hidrogeniziranih maščob, ker jih imamo potrošniki tako radi. Res je tako! Če bi delali z nehidrogeniziranimi maščobami, bi morali pecivo, omake, namaze in drugo delati z maslom, s palmovo ali kokosovo maščobo ali z olji. Vendar bi imeli zaradi tega izdelki veliko krajšo dobo uporabnosti, kmalu bi začeli izločati maščobo, njihov videz pa ne bi bil tako brezhiben in homogen. Izdelke bi morali shranjevati na temnem in hladnem mestu, sicer bi postale maščobe hitro žarke.

To ne bi bila težava za majhne lokalne ponudnike, vendar pa smo potrošniki razvajeni in ne zaupamo ponudnikom, ki jih ne poznamo. In ker smo tako leni, da se nam jih ne da spoznavati, dajemo prednost tistim, ki so nam svojo prepoznavnost vsilili skozi oglase v medijih, časopisih, obcestnih plakatih itd. Prednost dajemo tistim, ki so vložili veliko denarja v to, da se nam vtisnejo v spomin, ne zavedamo pa se, da so morali ta denar všteti v končno ceno svojih izdelkov.

Multinacionalke želijo iz ene tovarne dobavljati robo za milijardo ljudi. Za to pa potrebujejo čas in veliko transporta. Če potrebuje blago nekaj mesecev, da se preloži iz ene države v drugo, potem morajo biti roki uporabnosti zelo dolgi, sicer se posel ne bo splačal. Zato potrebujejo maščobe, na katere čas, kisik in temperature nimajo veliko vpliva. Če bi izdelki zahtevali le nekaj stopinj nižje temperature shranjevanja, bi postalo skladiščenje previsoka postavka v izračunih. Če bi blagu na polici prehitro potekel rok uporabnosti, bi vse skupaj izgubilo pomen. Ker želijo dobiček, trajnost, nizko prodajno ceno in lep videz, morajo uporabiti hidrogenizirana olja.

Seveda pa njihovi izračuni in želje ne pomenijo nič, dokler vi za njihov izdelek ne odštejete svojega denarja. In zakaj sploh to storite?

    * Zato, ker je izdelek videti lep.
    * Zato, ker je okusen in ga tudi otroci radi jedo.
    * Zato, ker reklama pravi, da je dober.
    * Zato, ker je cena sprejemljiva.
    * Zato, ker se tega ne splača delati doma.
    * Zato, ker ne vemo, da bi si s tem lahko škodovali.

Mislite, da bo zdaj, ko veste, za kaj pri hidrogeniziranih maščobah gre, kaj drugače? Mogoče bo pod pritiskom javnosti industrija prisiljena poiskati kakšno drugo tehnologijo. Potem vam bodo na vsakem koraku sporočali, da so njihovi izdelki brez hidrogeniziranih maščob ali brez transmaščobnih kislin, vi pa jih boste še naprej veselo kupovali. Potem boste čez deset let naleteli na kakšno novo knjigo, ki vam bo razložila, v čem je težava nove tehnologije.

Dokler industrija išče snovi, ki jim naravni vplivi ne morejo do živega, mora ubiti življenje v živilu. Ni pomembno, ali to storijo z obsevanjem, temperaturo, mikrovalovi, pritiskom ali s čim, česar še ne poznamo. Zanje bo za trženje vedno zanimivo le mrtvo živilo, kajti le mrtvo živilo izpolnjuje pogoje globalizacijskega gospodarstva. To igro mačke in miši igrajo z nami že desetletja. Ne morejo pa je igrati, če se vi odločite, da se tega ne boste šli več in se naučite razlikovati »trupla« od živih živil. Vse je odvisno od vas.