Skupaj razkrivamo

26.11.2009

2009 – okna upanja
Tekst: Nara Petrovič

Ko je v začetku leta 2009 temnopolti kandidat zasedel mesto predsednika ZDA, so bili vsi navdušeni. Obama je postal simbol upanja za drugačne, za neopažene in zanemarjene. Mali ljudje so začeli verjeti v spremembe, mnoge nevladne organizacije so dobile nov zagon – in sicer povsod po svetu, ne le v ZDA. Nazadnje je Obama prejel celo Nobelovo nagrado za mir! Mnogi so godrnjali, toda nagrado si je zaslužil. Ne zaradi tega, kar je naredil iz sveta, temveč zaradi tega, kar je svet naredil iz njega.

Svetovno gospodarstvo se sicer še maje zaradi gospodarske krize, ki je najbolj prizadela velike in tiste med malimi, ki so bili od velikih najbolj odvisni. Toda naučila nas je, da lahko temelje stabilnega gospodarstva gradimo izključno na dobrih povezavah v lokalni skupnosti, na varovanju kmetijstva in domače proizvodnje.

Tako se tudi pri nas ekološki kmetje organizirajo in ponujajo izdelke neposredno potrošnikom. Vse več  nas je, ki vsaj del svoje hrane pridelamo sami. Vse bolj se razvijajo skupine za nastanek slovenske ekovasi. V Sloveniji nastaja prva časovna banka, ki spodbuja lokalno menjavo uslug brez uporabe denarja. Župan Tržiča, Borut Sajovic, je sponzoriral zelo odmevno predavanje Seppa Holzerja v Tržiču. Vse bolj narašča obisk delavnic in predavanj o zdravem življenju, sonaravnem kmetovanju, permakulturi. Še in še bi lahko našteval pozitivne dogodke v letu 2009. A to je preživeto! Ljudje ne zaupajo več puhlicam farmacevtske industrije, mahinacijam s cepljenji, zagotovilom pristojnih, da brez strupov, brez GSO, brez industrijskega kmetijstva ne gre, in njihovim obljubam, da bomo v globaliziranem svetu bogatejši in srečnejši. Predvsem pa bolj varni. Ti premiki so resnični in merljivi, vendar je mogoče v medijih o njih zelo malo prebrati.

V medijih namesto pozitivnih premikov raje pišejo in govorijo o nevarnostih. Nevarnost bolezni, terorizma, nesreč! Otroku na vsakem koraku natikamo pasove, čelade in varovala, da se ne bi poškodoval in zajokal. Kot se je pošalil humorist, George Carlin: »Dandanes mulcu ni treba nositi čelade samo takrat, ko masturbira.«

Ne vem, kdo narekuje takšno vzdušje strahu, kdo pravi, da mora v vsakih poročilih mrgoleti novic o nesrečah, terorizmu, okužbah in boleznih, vidim samo, da to na ljudi učinkuje! Eni so vse bolj paralizirani od strahu, drugi pa so spregledali in se odklopili od kolektivne paranoje. Taki več ne gledajo televizije, ne berejo časopisov in se ne ozirajo na paničarjenje tistih, ki so še »priklopljeni«.

Verjetno še niste slišali za film La Belle Verte (The Green Beautiful, Zeleno lepo) iz leta 1996. Nič čudnega, saj so se pristojni potrudili, da ne bi bil deležen pozornosti, ker preveč jasno prikazuje zablode sodobne družbe. Pokaže nam, na kakšno množico neumnosti smo »priklopljeni« in kakšna svoboda je biti »odklopljen«. Film govori o planetu, kjer so ljudje že zdavnaj spoznali norost industrializacije in bojkotirali nepotrebne potrebščine, ki samo dušijo duha in onemogočajo razvoj človeških sposobnosti – televizorje, avtomobile, računalnike, čistila, ličila, zdravila itd. Film prikazuje idilično življenje teh ljudi in, kontrastno, norosti našega sveta.

Morda še ne vemo, kako nadomestiti vse te pripomočke, ki nam »lajšajo« življenje, kako zaživeti v soodvisnosti s sosedi, ki jih zdaj niti ne poznamo, kako ohranjati zdravje brez priročnih tablet in mazil, toda vse bolj se zavedamo, da je to možno in celo zaželeno.

Tudi duhovnost postaja vse bolj prizemljena. Anastasija nam je že pred leti pokazala, kako spustiti boga iz nebes v lastni vrt. Knjiga Bog: navodila za uporabo nam je letos jeseni namignila, kako ga spustiti celo v lastno stranišče! In ne le v stranišče, temveč v vsako živo izkušnjo v živem okolju. Tu se kaže svetost človeka – več je je v zavednem, spoštljivem odnosu do okolja kot v nezavedni pobožnosti. Okoljevarstvo je postalo nuja za vsakega posameznika, postalo je naša neposredna odgovornost, ne le odgovornost specializiranih institucij. V tej osebni odgovornosti so dandanes temelji duhovnosti človeka, prej kot v religioznem obredju.

Atomizacija posameznika je že tako bolna, da hrepenimo po živi skupnosti, po družbi dobrih ljudi, po solidarnosti. Ko sem septembra v Ljubljani predaval o takih skupnostih v ekovaseh, ki že delujejo po Evropi in v svetu, me ni presenetil izjemen obisk. Okoljski center verjetno še nikoli ni bil tako nabito poln. Vzdušje je bilo naelektreno od pričakovanja, vsi so goltali slike, podatke in spoznanja. Na koncu mi je neka ženska rekla: »Veste, nismo navajeni na take količine pozitivne energije – še bomo prišli!!«

Ko sem avgusta prijateljem poslal predstavitveni posnetek o estonski akciji, v kateri so državljani v enem dnevu očistili vsa črna odlagališča v državi, se je novica razširila kot požar. Z Alešem Pevcem sva septembra organizirala prvi sestanek in projekt Smetovna akcija! Očistimo Slovenijo v enem dnevu! se je začel tudi pri nas. Ne samo to – zdaj hočejo vsi prisostvovati. Nobenega dvoma ni več: spomladi 2010 bomo iz narave očistili vsaj 20.000 ton smeti. Akcija bo Slovencem prinesla neslutene povezave in prijateljstva, povabila nas bo k pozabljenim vrednotam solidarnosti, nesebičnosti in sožitja.

Pika na i leta 2009 bo gotovo decembrsko okoljsko srečanje petnajstih največjih velesil v Kopenhagnu –  COP15. Spremljalo ga bo eno največjih srečanj nevladnih organizacij doslej. Naslov srečanja NVO je Okna upanja (Windows of Hope). Ne mislim, da bo to radikalno vplivalo na politiko velesil, bo pa priložnost za povezovanje pobud malih ljudi in organizacij. Ko začne veliko takih organizacij delovati povezano, postanejo skupaj velesila, ki lahko znotraj sebe oblikuje svojo »politiko«. V tem vidim edino možnost za realne spremembe v prihodnosti.

Upam, da bodo oknom upanja, skozi katera zremo v lepši svet prihodnosti, kmalu sledila vrata upanja, skozi katera bomo v ta svet tudi prestopili. Na pragu nas bo čakal predpražnik in nas opominjal, naj nehamo podenj pometati kupe smeti. Da bo čisto, je treba čistiti. In vsaka roka šteje!

ČASOVNA BANKA

Časovno bančništvo je specifičen način prostovoljnega povezovanja in sodelovanja ljudi,  ki temelji na menjavi storitev, znanj in spretnosti. Menjava ni finančna in vrednoti/ceni vsa znanja in vse spretnosti enako – ena ura dela je vedno ena ura dela! S takšnim pristopom se ob prevladujoči tržni menjavi vzpostavlja sfera menjave in povezovanja, ki je preprosto drugačna in ne zapade krizi, ko se v njej znajde tržna ekonomija.

Prva slovenska Časovna banka je začela delovati 16. novembra letos. Več informacij o sistemu menjave brez denarja pri nas in kako se lahko vključite vanj preberite na: www.casovnabanka.si ali pokličite na: 01 589 23 44. 

---

Ključne besede:
ekološki kmetje, ekovas, časovna banka, bolezen, strah, nesreča, Anastazija, okoljevarstvo, akcija

 

Sorodni članki:

3,222656E-02