Skupaj razkrivamo

22.4.2010

Divja samopostrežba

Tekst: Dario Cortese

Kako zmanjšati odvisnost glede preskrbe s hrano, ki tako obilno, za drag denar, a pretežno brez bistvene hranilne moči, raste na policah trgovin? Tako, da stopimo v divjo samopostrežbo in si za majhne stroške, ki to sploh niso, saj zajemajo radovednost, sprehajanje ali daljše pohajanje in vsaj osnovno poznavanje samoniklih rastlin, privoščimo izbiranje med ponudbo največjega prehranskega obilja, kar jih je. Vedno v akciji, točke zvestobe se pa nabirajo sproti in kar naprej.

Kolikor lahko sklepamo po znanih podatkih o užitnih divjih rastlinah – za Evropo jih dve enciklopediji navajata več kot 1500 vrst, od katerih večina raste tudi pri nas –, je približno polovica rastlin, po katerih ali mimo katerih hodimo, za v lonec ali v solatno skledo. Skoraj vse po vrsti vsebujejo trikrat do štirikrat več rudnin in vitaminov kot gojena, pa čeprav ekološko pridelana zelenjava, medtem ko je »industrijska« zelenjava, ki raste na trgovinskih policah, povsem izven rudninsko-vitaminske konkurence.

Divja samooskrbna dejavnost

Je zelo enostavne narave, dokler le vemo, da divjina vedno in kar naprej skrbi za nas, čeprav smo to že pozabili. Spomin na to enostavno oživimo tako, da se mu oziroma se ji, torej divjini, ne izneverimo ter se izgubljamo v urbanih supermarketih. Za začetek je dovolj, da smo malo radovedni in da poznamo vsaj koprive. Seveda brez zdrave lakote prav tako ne bo uspešnega rezultata. Zatem, če jih še ne poznamo, se spoznamo z drugimi podobno razširjenimi in zelo uporabnimi divjinkami: s hmeljem, čemažem, penušami in konopnicami, užitnimi pleveli vseh sort, užitnimi in strupenimi kobulnicami (slednjih seveda ne nabiramo, a jih poznamo zato, da nam ne delajo preglavic pri nabiranju užitnih) in zatem po malem in počasi naprej v okusne divje razsežnosti, ki si jih zdaj morda niti predstavljamo ne.

Koliko?

Ker divja zelenjava vsebuje tri- do štirikrat več rudnin in vitaminov kot gojena, da o flavonoidih, karotenoidih in drugih bioaktivnih sestavinah niti ne govorimo, jo pojemo tri- do štirikrat manj pa smo na istem, oziroma vseeno na boljšem, torej na višji ravni preskrbe z energijo. Oziroma drugače, to je močna hrana, ki je pojemo manj kot običajne zelenjave in druge hrane, a smo vseeno bolj zadovoljno siti, poživljeni in sploh pri moči. S pomočjo užitnih divjih rastlin uživamo manj hrane in smo bolj prehranjeni, kot če se hranimo s še tako velikimi gorami prazne, industrijsko pridelane in predelane hrane. Zato divjo zelenjavo uživamo redno, a po malem, tako surovo kot kuhano. To pomeni dve do tri skodelice na dan v kombinaciji z žitnimi jedmi, stročnicami, krompirjem, korenasto in drugo gojeno zelenjavo.

Zakaj ne več?

Vsekakor lahko več, ampak ob tej prehranski moči je že malo več preveč, posebno na začetku spoznavanja moči užitnih divjih rastlin. To pomeni, da nam zaradi prehranskega »naboja« ta hrana preveč pohitri prebavo. Odzivi so zelo odvisni od telesnega ustroja in stanja organizma, saj se ob enakih zaužitih količinah različni ljudje zelo različno odzovejo.

Kako shranimo moč divjine?

Divjo zelenjavo vložimo v olje, kis ali sol, jo mlečnokislinsko fermentiramo in se izurimo še v kakšnem naravnem načinu shranjevanja. Če drugače ne gre, divjinke tudi zamrznemo, medtem ko divje začimbe posušimo. Tudi marsikatero samoniklo vrsto zelenjave, na primer koprive, ščire in metlike, z enakim uspehom čim hitreje posušimo, najprimerneje v sušilnici, da zelenjava ne oksidira ter izgubi na prehranski  moči. Posušeno divjo zelenjavo shranimo v zaprtih steklenih kozarcih na temnem mestu ter zatem kadar koli uporabljamo predvsem za pripravo juh in enolončnic.

Vse divje na domačem krožniku

Ali v skledi, če ne kar tam zunaj med grmovjem in pod drevesi. Saj vemo: kar preveč  ne peče in je okusno surovo, naj gre v solatno skledo, vse drugo pa skuhamo v sopari in jemo s škrobno in drugo hrano. Užitne divjinke se okusno obnesejo tudi kot dodatek juham, enolončnicam in podobnim enostavnim jedem. Seveda ne pozabimo na namaze, bodisi z albuminsko skuto, navadno skuto, ki ni nič drugega kot sveži kisli sir, pa seveda s tofujem in z zmletimi ter z vodo v kremo zmešanimi oreški. Pa še kaj se spomnimo, saj podobno kot ponudba največje samopostrežbe na svetu niti naša lakota nima konca.
 
Kot je presenetljivo enostavno prehranjevanje v naravi, je prav tako preprosto lahko tudi »vrtnarjenje« v lastni kuhinji. Z drugimi besedami, sredi kuhinje si lahko iz organskih odpadkov pridelate odličen kompost in to brez gnitja in smradu.

---

Ključne besede:
hrana, divje rastline, rudnine, vitamini, divjina, koprive, divja zelenjava, surova hrana, vlaganje

 

Sorodni članki:

• Divje na alergije
• Bogati z naravo ali od kod pride vse, ko ni ničesar več?

0,03125