Tradicionalni holistični pristopi učijo, da pohlep prizadene srce in tanko črevo. Če poskušamo opisati potek od vzroka do posledice, potem moramo pričeti z osnovnim vprašanjem: »Kaj je pohlep?«

Pohlep na Zemlji generalizirano predstavlja nekaj neprijetnega. 

Človek se v svoji biti ob besedi pohlep počuti ogroženega in nemalokrat krivega. Ko zrcali pohlep na svoja pretekla in trenutna dejanja, pričakovanja in cilje, vedno in vselej najde nekaj »gramov svojih nečistoč«, ki nekako prikrito grenijo njegovo trenutno življenje in s tem tudi njegovo zdravstveno stanje. Ko človek zazna lastni pohlep, ga nemudoma maskira in prekrije z obilico »betona«, da je podoben zalitemu sarkofagu preminule černobilske jedrske elektrarne, ki kot jedrska elektrarna ne deluje več, seva pa še vedno in še dolgo bo!

Zaradi takšnih prikrivanj pohlepa in opravičevanj, tudi uradnih in znanstveno dokazanih, dobimo občutek, da nihče noče biti in zato tudi ni pohlepen. Pohlep družbeno oziroma že sistemsko kamufliramo, skrivamo in prekrivamo, porivamo v svoje globine in ga seveda pridno ignoriramo. Pridemo celo v priučeno obdobje, ko takšni nesmisli prikrivanja postanejo nekaj samoumevnega. Tedaj si misli in dejanja pohlepa opravičujemo s standardnim izgovorom: »Saj to počnejo vsi.« Če pa to počnejo vsi, je torej »vse v redu«?! 

Prav to je mnogim ustvarjalcem (tistim, ki ustvarjajo tuje usode) cilj, saj tuje usode ustvarjajo za uresničevanje svojih profitabilnih ciljev. Zato na naših tleh že nekaj desetletij kapital in njemu podrejene organizacije vzdržujejo določene šolske sisteme, seminarje in tečaje ter specializacije, ki od svojih udeležencev zahtevajo prav to. Zahtevajo pohlep, ki ga zavijajo v vse mogoče celofane in ga krasijo z najlepšimi cveticami in trakovi tega sveta (seveda tudi z vsemogočimi finančno podprtimi znanstvenimi dokazi). Taki udeleženci postanejo marionete, ki so zaradi prikritega in opravičenega pohlepa pripravljeni pridelati sebi, svoji družini, prijateljem in družbi vse to, kar danes žanjemo. Današnje družbeno-politično in gospodarsko stanje ter podobna stanja v preteklosti imenujemo kriza. Kriza pa nikoli ni bila zaradi pomanjkanja denarja in imetja, temveč se je vedno sprožala zaradi odsotnosti duha (ignorance človeka kot bitja in njegovih potreb, družbenih potreb, potreb narave z živalskim svetom, potreb širšega okolja itd). Ko človek postane nekdo brez prisotnosti duha, torej brez moči brezpogojne ljubezni, potem mu ne pomaga niti obilica denarja niti obilica imetja, ker je osiromašen duha, ker je revež v odsotnosti duha, ker je prazen, ker je izgubil svoj smisel in tava v pričakovanjih nekoga drugega in nečesa drugega. Ker je izgubil sebe. Ko pa človek izgubi sebe, je ločen, je brez prisotnosti svoje primarne osnove, tedaj je sprožen moment, ko bo brezkompromisno dosegal zastavljene cilje, ko ne bo izbiral sredstev (pojavi se aroganca, agresivnost, izsiljevanje, brezčutnost, kraja, umor itd.), da bo uspešen, bogat, opažen in spoštovan. Hoče več, hoče pravzaprav vedno več in še več ...

Da se človek znajde v stanju pohlepa, se mora najprej zgoditi trenutek, ki ustvari njegovo odsotnost duha. Pomeni, da ga neka misel ali dejanje zavede od samega sebe, da postane brezčuten, da otopi in se ne zaveda samega sebe. Postane zombi, marioneta, lutka, s katero se z lahkoto manipulira. Postane nekdo, ki deluje, ne da bi ozaveščal svoje misli in svoja dejanja. Če zdaj obrnemo te stavke, ugotovimo, da je odsotnost duha tedaj, ko ne delamo po svoji vesti. In kaj sledi, ko se ne ravnamo po vesti?

a) Težimo za vse večjo močjo, vse večjim premoženjem, vse večjim vplivom v družini in družbi itd. Kot piše v naslovu, se ustvarja namišljena dimenzija človekovega razuma. Postanemo navezani na svojo lastno ustvarjeno intimno zgodbo, ki ji vse bolj verjamemo. Navezanost raste v odvisnost, ker smo odvisni od mnenja »naše« najbližje družbe. Če je odvisnost v družbi in za družbo ustrezna, postane naša zgodba močnejša, ker ugajamo naši okolici in nas ta dojema kot v redu ljudi, smo sprejeti. Če in ko ozavestimo, da smo zašli na ekstremne stranpoti, ter ko ugotovimo, da nas vest ne pusti pri miru in zahteva odmik od izgrajene zgodbe, se prične strah zaradi odrinjenosti, izključenosti iz te družbe; če vztrajamo v zgodbi leta ali desetletja, potem je strah toliko večji. Da prikrijemo svojo stisko in zbežimo pred samim seboj, pademo v zasvojenost alkohola, droge, hrane, dela, seksa, iger na srečo itd. In ob takih zasvojenostih dobimo občutek, da smo ubežali težavam, ki jih je naša zgodba ustvarila. Pravzaprav smo na takšen način še vedno in še toliko bolj v pohlepu, ker nadaljujmo zgodbico, prikrito, brezbrižno, po zahtevah drugih in za drugega. Stiska pa je vsako minuto močnejša …

b) Težimo, da postanemo identični svojim idolom, da s tem ugajamo določenim prijateljskim skupinam. Spet iz naslova tega članka ugotovimo, da se ustvarja namišljena dimenzija človekovega razuma. Z lahkoto spremenimo svojo fizično identiteto, izravnamo nos, povečamo ali zmanjšamo prsi, gubice na obrazu likamo zavoljo večne mladosti, izrežemo odvečno maščobo in s takšnimi posegi postanemo nekaj in nekdo, kar je odlični približek ciljanemu idolu. Tega podpira tudi prijatelj(ica) in prijateljska skupina, v to pa nas dodatno prepriča še stroka. Tista stroka, ki naše težave in stiske vehementno, površno in z najmanjšim možnim naporom povezuje z našo čudno, grdo in neskladno zunanjostjo. Vsi ti in še mnogi drugi »skrbniki« z razlogom skrbijo za našo samo-zavest. 

Stvarnik se je torej očitno zmotil! Skrbniki lahko dokažejo in prepričajo, da smo takšni, kakršni smo, ustvarjeni pomotoma. Vendar samo-zavest ve, kdo smo in zakaj smo taki. Samo-zavest ve! In zakaj potem »skrbniki« uradno in strokovno trdijo, da je treba spremeniti-se zaradi samozavesti? Enostavno zato, ker jim njihova stroka omejuje dostop do stvarstva, do bistva našega bivanja; ker ne vedo, kaj je stvarstvo, kaj je za-vest in kaj je samo-zavest! Pravzaprav bi ostali brez profita, saj na osnovi zlorabe samozavesti ustvarjajo svoj profit. Tako se oba, tisti, ki se spreminja, in tisti, ki ga spreminja, najdeta kot podobna, odsotna in v  pohlepu. Prvi, ker spreminja stvarstvo in želi biti nekdo drug in drugi, ki ustvarja neverjeten profit na račun igranja vloge stvarnika. Človek, ki spremeni svojo fizično identiteto, postane neka paralela - vzporednica samega sebe. Dobi občutek zadovoljstva, sreče, lepote, glamurja itd. Toda ali njegova vest soglaša s storjenim? Ali lahko prekrije svojo lastno bit? Ali lahko ubeži stvarnikovi stvaritvi? To je vrsta pohlepa, ki temelji na zlorabi človekove največje biti.

Te oblike pohlepa nekako nočemo sprejeti kot pohlep, ker medicinsko, psihološko zveni tako zelo strokovno in prepričljivo.

Voditelju televizijske oddaje umre žena. Na dan smrti žene direktor zahteva vodenje televizijske oddaje, ker nima namestnika, sponzorji so investirali, oglaševalci sodelujejo, gledalci so navajeni itd. Bila bi prevelika izguba. Kljub izrednemu dogodku se voditelj odloči voditi oddajo, je »nasmejan in takšen kot vedno«. Gledalci zadovoljni, sponzorji in oglaševalci, skupaj s televizijskim vodstvom prav tako. To je prav tako pohlep, ki mu ni para! 

Vse oblike pohlepa imajo enoznačno posledico, ki se navezuje na srce in tanko črevo. Kako pa pride pri pohlepu do prizadetosti srca in tankega črevesa?  

Omeniti je treba, da srčni center harmonizira, usklajuje in uravnava tok duše in razuma s hierarhijo, ki vedno in vselej temelji na nadrejenosti duše nad razumom. Pomeni, da tedaj, ko se ravnamo po svoji vesti, razum brezkompromisno izvrši zahtevo duše, kar spodbuja celovito, prisotno in vsemogočno energijsko pretočnost, s tem pa tudi zdravo delovanje srca. Navzven se pri takem dejanju zazna srčnost, iskrenost, poštenost in harmoničnost; brezpogojna ljubezen z vso svojo močjo tedaj nezadržno polni VSE. 

In obratno, ko nismo usklajeni s svojo vestjo, ko se ravnamo po razumu in ignoriramo vest, pademo v odsotnost in disharmonijo. Ob tem, ko človek ustvarja namišljeno dimenzijo svojega razuma, torej ko se namesto po vesti ravna po razumu, ustvarja svojo zgodbico; sproža se ločen, samostojen razumski proces, za katerega sta odgovorna možganski in srčni center. Ker srčni center harmonizira, usklajuje in uravnava tok duše in razuma, ob taki ločenosti zazna disharmonijo ter nima kaj usklajevati in uravnavati. Ne more usklajevati, ker smo ločeni od sebe in obstaja samo razumska zgodba, samo razum. Srce tedaj deluje moteno, zaznajo se srčni nemir, aritmija, močno pospešeno delovanje in ostale za obstoj življenja zelo nevarne anomalije. Navzven pri takem človeku zaznamo superiornost, nad-moč, grobost, hladnost, cinizem, vehemenco, aroganco itd. 

Pohlep prizadene srce predvsem zaradi ločenosti od samega sebe. Pohlep temelji na zgodbi navideznega zadovoljstva in sreče. To pa dosežemo z navezanostmi, z ustvarjanjem želja in pričakovanj, ki se ob dosegu cilja stopnjujejo na še več navezanosti, na še močnejše želje in na večja pričakovanja. Če cilja ne uresničimo, smo prav tako razočarani, kot če cilj dosežemo, kajti ko cilj dosežemo, je to le vmesna točka do naslednjega. Ločenost od sebe pa je vse večja. Prav ta ločenost se izvrši v srčnem centru. Ločenost, ki silovito trga, para in uničuje v srcu, v točki, kjer se ločenost prične, in prav ta silovitost razkola posledično prizadene najprej srce, nato pa sistematično vse, kar je še ostalo.

Ker pohlep temelji na ločenosti, je posledično jasno, da smo ločeni od edine energije, ki nas poganja - univerzalna energija oziroma brezpogojna ljubezen. V svojem toku je izjemno pomembna tudi za sprejemanje in predelavo vseh hranljivih snovi, ki jih vnašamo v organizem s hrano. Če smo se torej tej energiji umaknili in je telo ne sprejema, je logično, da tanko črevo s svojim zgornjim in spodnjim delom ne more opraviti osnovnih funkcij, ki so tako pomembne za obstoj človeka samega. Pri pohlepu torej ob srčnih težavah nastopajo močne prebavne motnje, prebavni zastoji in posledično izjemno visoke toksične obremenjenosti in akumulacije, ki posledično ustvarjajo neposredno in posredno veliko število znanih bolezni. 

Vzhodne holistične medicine kot temeljni vzrok vseh bolezni navajajo pet strupov: jeza, strah, skrb, žalost in pohlep. Pohlep je torej vzrok za bolezen? Da. 

Vsakega od petih strupov na tej Zemlji lahko primerjamo s sprožilcem na puški. Ko sprožimo puško, poči. Ko sprožimo katerega koli od teh petih strupov, podobno poči odsotnost, odsotnost duha, ločenost od samega sebe. S tem je sprožen pogoj za bolezen …

 

Hudo je, če se sproži hkrati ali zaporedoma več strupov, ko smo počasni pri ozaveščanju stiske, v kateri se nahajamo in v katero tonemo. 

Najbrž si zastavljate vprašanje, kako preprečiti pohlep? Odgovor bi potreboval tri ravni, ki bi obsegale: preprečevanje vzroka za pohlep, nadalje preprečevanje pohlepa, ki je že v svojem procesu, in nazadnje preprečevanje razvoja nastalih posledic zaradi pohlepa. Vse tri ravni pa bi vsebovale eno-edino, osnovno in univerzalno srčiko, ki bi ji rekli ozaveščanje samega sebe in svojih misli ter dejanj. Kdaj? Takoj zdaj.