Glivice se hitro bohotijo preko vseh meja, naravna zdravila proti glivicam, ki jih imamo na voljo, pa morajo na žalost upoštevati veliko omejitev in meja.

 

Ker tudi stroka priznava, da sintezni antimikotiki niso dolgoročna rešitev v boju z glivicami, je smotrno pogledati, kaj ponuja narava med naravnimi zdravilnimi pripravki. 

Kljub temu, da poznamo zelo veliko rastlin s protiglivičnim delovanjem, nimamo na slovenskem trgu niti enega registriranega naravnega pripravka s preverjeno učinkovitostjo na tem področju. V drugih državah je tega veliko. 

V luči zakonodaje, ki jo sistematično raziskujemo na teh straneh, smo se tokrat podali v iskanje odgovora, ali si lahko Slovenci pomagamo tudi z naravnimi zdravili, ki jih ponujajo v tujini, ter kako je urejena zakonodaja na tem področju. 

Da na kratko spomnimo (več smo o tem pisali v januarski številki): pri nas je v veljavi pravilnik, ki razvršča zdravilne rastline v posamezne kategorije varne uporabe. Za kategoriji »Z« (zdravilo) in »ZR« (zdravilo na recept) je zahtevana registracija pod pogoji, o katerih smo že pisali v prejšnjih številkah. Pri »H«-ju, ki pomeni rastlino, ki se obravnava kot hrana, si nekoliko oddahnemo, vendar lahko JAMZP tudi pri pripravkih, narejenih iz rastlin s seznama H, zahteva registracijo, če ponudnik pripravka iz te rastline navaja kakršnekoli zdravilne učinke, ali če stroka oceni, da je razmerje koristi in tveganja pri določeni zdravilni rastlini vprašljivo, ali če rastlina, spet po mnenju stroke, ni primerna za samozdravljenje.

Povedano drugače, cimet, čemaž, česen, origano, timijan … delujejo protiglivično, vendar če želite svojim kupcem to sporočiti, jih morate registrirati kot zdravilo. Registracijo lahko JAZMP zahteva tudi, če je količina učinkovine v pripravku tolikšna, da se že obravnava kot terapevtski odmerek. Torej, če je v šamponu dovolj nimovega olja ali čajevca, da nas reši luskavice ali glivic na lasišču, bi to že lahko bil znak, da je učinkovina terapevtsko odmerjena in da jo bo treba registrirati. Če pa je učinkovine premalo, ne bo delovala ali bo za učinek potrebovala zelo veliko časa in vztrajnosti (ki jo današnji potrošniki, željni hitrih rešitev, ne premorejo). To nam res daje misliti, da je namen takšne zakonodaje dobesedno izriniti iz zdravljenja vse, kar ni registrirano zdravilo, ostalo pa že z omejitvami v sestavi onemogočiti, da bi zares delovalo. 

Podobno se zgodi, če obstaja najmanjši sum, da je ena od komponent neke zdravilne rastline potencialno škodljiva, ali da sicer uveljavljena tradicionalna uporaba zdravila ni primerna za samozdravljenje pri določenih bolezenskih stanjih. Povsod so tveganja, vendar očitno kriteriji niso enaki. Če pogledamo, koliko registriranih zdravil je ne samo toksičnih, temveč so tudi dokumentirani povzročitelji smrtnih primerov, ne moremo mimo pomisleka, ali je res kriterij varnosti povsod enak. Posebej, ko spoznamo, da beseda varnost ne pomeni nekakšne objektivne resnice in se njeno razumevanje od države do države precej razlikuje. 

V Novi Zelandiji, Avstraliji, na Japonskem ali v Južni Afriki uradne ustanove menijo, da je rastlina horopito (začimba iz družine poprovcev) varna in učinkovita proti glivicam. Njena učinkovitost sloni na naravnem obrambnem mehanizmu, ki ga je horopito razvil skozi milijone let, da je lahko v deževnih gozdovih preživel neprestane mutacije gliv in plesni. Tudi Angleži, Nizozemci in Italijani so horopito sprejeli kot sestavino prehranskega dopolnila, ki je dovolj varna in najmanj enako učinkovita v primerjavi s sistemskimi sintetičnimi antimikotiki (bolj učinkovit je od amfotericina B in le 10 % manj od flukonazola) – s to razliko, da ob pravilnem jemanju in doziranju nima stranskih učinkov v primerjavi s precejšnjimi neželenimi učinki kemije.

Poleg zelo dolge maorske tradicije kaže v prid varnosti te rastline tudi skoraj 30 let raziskovanj in najmaj 16 vidnih študij, vendar smemo v Sloveniji uporabljati le kremo iz horopita, jemanje v obliki prehranskega dopolnila pa ni dovoljeno, oziroma bi bilo možno le pod pogojem, da se pripravek registrira kot naravno zdravilo. 

Zgodba je podobna tudi, če vzamemo pod drobnogled kakšno arabsko, tibetansko ali ajurvedsko naravno zdravilo proti glivicam. 

Recimo, da se po takšen ali podoben pripravek odpravite v spletno prodajalno. Ta ne pozna meja. Če veste točno, kaj iščete in kateri pripravek naj bi bil vreden zaupanja, ni ovir, da ga naročite in plačate. Sledi vprašanje, ali ste s tem, da naročate nekaj, kar se ne sme prodajati pri nas, v prekršku. 

Vsa zdravila in prehranska dopolnila, ki jih boste kot fizična oseba kupili znotraj EU (pozor, sem ne spadajo Švica, Andora, Norveška itd.), so carine prosta. Uvažate lahko tudi od drugod, a ker gredo te pošiljke preko carinske pošte, je uvoz možen le za osebno oziroma družinsko uporabo. (Carina presoja od primera do primera, vendar naj en karton še ne bi bila prevelika količina). Drugače se obravnavajo le ogrožene vrste ali rastlinske droge, kot je konoplja. Če pošiljka prihaja izven EU in je vredna do 22 evrov, je oproščena dajatev. Če pa je vrednost pošiljke med 22 in 150 evri, vas čaka samo plačilo DDV. Podoben režim je pri uvozu zdravil v osebni prtljagi, vendar tisto, kar imate za osebno uporabo, ne šteje v omejitev za plačilo dajatev. Torej ste na boljšem, če zdravilo osebno prinesete. 

 

Če pa želite, denimo, škatlo zdravil naročiti kot podjetje, je bolj zapleteno. Carina v takšnih primerih preveri, ali ima podjetje neko zdravilo že registrirano in če lahko opravlja takšno dejavnost. Zdravila in prehranska dopolnila, ki v Slovenijo prihajajo iz držav članic EU, pa imajo status notranjega prometa in niso predmet carinskih formalnosti. Vseeno ne gre brez nadzora, ki ga za zdravila med Slovenijo in EU opravlja JAZMP.

Če sklenemo: trenutno veljavna zakonodaja precej otežuje registracijo nekaterih naravnih pripravkov v Sloveniji, vendar na srečo to lahko korigira »prosta trgovina«. Seveda le pod pogojem, da ste se pripravljeni angažirati, pozanimati, obvladati jezike, ločiti dobre od slabih ponudnikov na internetu in, seveda, za vse to odšteti tudi denar. 

Dovolj ovir, da mnogi odnehajo.