Naša civilizacija svoje dosežke zelo rada meri v doseženem »roku trajanja« človeka. Ker nam želijo daljšo življenjsko dobo prikazati kot samodejni dokaz bolj kakovostnega življenja, nam na vsakem koraku dopovedujejo, da človek še nikoli ni dosegal takšne starosti, kakršno jo danes. 

To naj bi dokazovalo, da je zdravstveni sistem boljši kot kadar koli v preteklosti. Obenem pa bi to morali sprejeti tudi kot dejstvo, ko gre za nujnost pokojninskega sistema. 

Že večkrat sem navedla znani rek, da obstajajo tri stopnje laži: mala laž, velika laž in statistična laž. Naše merjenje starosti sodi v tretjo. V revijah, knjigah in celo učbenikih pogosto zasledimo trditve, da so ljudje v srednjem veku živeli v povprečju 30 let, da je povprečna življenjska doba na prehodu v 20. stoletje znašala okrog 50 let, danes pa v povprečju živimo okrog 70 let. Torej bodo kmalu stoletniki postali prej pravilo kot izjema. Tako kot se na vsakih olimpijskih igrah premakne kakšen rekord, naj bi podirali rekorde tudi pri doseganju starosti. Preden začnemo aplavdirati vsem zaslužnim, ne bo slabo, da si ogledamo, na katerih trditvah sloni vse zapisano. 

Ni podatkov, da bi pred našim štetjem merili povprečno življenjsko dobo prebivalcev. Tudi število prebivalcev do 15. stoletja znanstveniki ocenjujejo bolj na osnovi predpostavk, nekaj cerkvenih zapisov in nekaj dokumentacije tedanjih gradov. Za veliko kugo, ki je doletela Evropo v 14. in 15 stoletju, pravijo, da je vzela približno tretjino življenj oziroma 25 milijonov ljudi. Seveda se je potemtakem povprečna življenjska doba generacije, ki jo je doletela kuga, s tem močno zmanjšala. Razlog, da je bilo povprečje nizko (če ga sploh lahko izračunamo), je bil tudi v tem, da je bila umrljivost otrok višja ter da so veliko življenj vzele vojne in občasni izbruhi drugih epidemij. Tako kot Slovenec nima 1,16 otroka (razen v statističnih izračunih), tudi ljudje niso živeli v povprečju 30 let. Kdor ni umrl na bojišču ali v prvih letih življenja, je zelo pogosto dočakal zelo globoko starost, in sicer brez kopice zdravil in pripomočkov, brez katerih si danes večina starejših ne zna zamisliti življenja. 

Biografij večine ljudi, ki so živeli v prejšnjih tisočletjih, ne poznamo, tisti, katerih življenjska doba pa je ostala zapisana, pa dokazujejo, da visoka starost ni posebnost našega časa. 

Pri pisanju knjige o začimbah mi je v roke prišla zelo zanimiva knjiga, in sicer »Nei Ching – knjiga Rumenega Cesarja o interni medicini«, v kateri se Rumeni cesar Huang Ti (ki je vladal od 2697 leta pred našim štetjem) pogovarja z velikim učenjakom in zdravnikom Chi Pojem. 

»V starih časih so ljudje živeli čez sto let, danes pa smo izčrpani že pri petdesetih. Ali so se spremenile okoliščine, ali pa je to napaka človeka?«

Preberite še enkrat. 2700 let pred našim štetjem cesar sprašuje zdravnika, zakaj ljudje ne dosegajo VEČ starosti nad 100 let. Torej so jo pred tem časom dosegali. Govorimo o času, ki ga naši učbeniki zgodovine opisujejo skoraj kot čas življenja v jamah in kolibah, ko naj bi živeli v plemenih in se ogrevali le ob ognju. Brez zdravstvene oskrbe, centralne kurjave, tekoče vode in drugih dosežkov, katerim naj bi dolgovali svojo današnjo dolgo življenjsko dobo.

Verjetno vas zanima, kaj mu je veliki zdravnik odgovoril. »V starih časih so ljudje živeli v skladu s Taojem – v skladu z osnovnimi življenjskimi načeli. Opazovali so zakonitosti jina in janga, bili so trezni in so živeli preprosto. Na takšen način so v ravnovesju telesa in duha dočakali stoletno starost. Danes ljudje popivajo, alkohol uživajo, kot da bi bil voda, iščejo vse vrste zunanjih zadovoljstev in sebe zanemarjajo do skrajnosti. Modreci učijo, da mora človek živeti preprosto in umirjeno. 

Tako ima vso energijo v sebi in bolezen ne more napasti njegovega telesa. Če bi ljudje živeli na takšen način, bi še vedno lahko dočakali sto let.« 

Morda navadnemu zahodnjaku besede Tao ali jin in jang ne povedo veliko. Morda bomo lažje razumeli besede, s katerimi življenje naših prednikov opisuje Vladimir Megre v knjigah o Anastaziji. Do zdaj je prevedenih osem knjig, ki so tukaj, da nas spomnijo, kdo v resnici smo in kaj je preprosto življenje v skladu s seboj in stvarstvom. Ko je človek živel v prisotnosti, tukaj in zdaj, je imel vsa znanja in vso moč. Ni potreboval vladarjev, ozemelj, simbolov in bogov, ki bi mu zapovedovali, kaj je prav. Boga je čutil v sebi in ga udejanjal v svojih delih.

Začetek zgodovine velikih religij in držav je bil dejansko konec življenja v prisotnosti, zdravju in blagostanju. Strahovi, skrbi, jeza, žalosti in pohlep so iztisnili Prisotnost. S tem pa so zaprli tudi pot do energije, ki hrani in zdravi naše telo. 

Res je, danes smo manj (fizično) lačni. Res je, danes imamo zdravila, ki zmanjšujejo umrljivost zaradi hudih bolezni. Danes medicina lahko pri življenju vzdržuje tudi takšna telesna stanja, ki brez te pomoči ne bi preživela. In danes živimo v delu sveta, kjer mineva 66 let od zadnje velike vojne. Zato statistika našega življenja, vsaj na papirju, deluje dobro. 

Ali si lahko zamislite, da je danes vaš zadnji dan življenja? Vprašajte se, koliko dni, ur in minut ste do zdaj dejansko živeli zavestno. Povedano drugače, odštejte vse dneve in ure, v katerih delate nekaj, kar morate, saj čakate, da bo prišel trenutek, ko mislite, da boste resnično živeli. Odštejte trenutke, v katerih premišljujete o tem, kako je bilo, ali vas skrbi, kako bo. In zares poiščite le tiste trenutke, v katerih ste bivali tukaj in zdaj. Če bi svojo življenjsko dobo merili s trenutki, ko smo resnično prisotni v lastnem življenju, bi bila statistika verjetno zelo drugačna … In samo ta je tista, ki šteje.