Dolgo, svetlo poletje je za nami. Iz dneva v dan postaja tema daljša od svetlobe. Pa naj to ne zveni kot politični napovednik – govorimo le o ritmih narave.

Naši predniki, ki so bili še kako vpeti v naravna dogajanja, so zelo dobro čutili priložnosti različnih obdobij. S temo ni nič narobe, če jo izkoristite za počitek, notranje pospravljanje, um-mirjanje. Svetloba in tema se podpirata. Sta eno! 

Naši predniki so 31. oktober proslavljali kot Samhain (konec poletja). Rekli so mu tudi „dan med svetovi“, ko zakonitosti časa in prostora začasno prenehajo veljati. Takrat je tančica med našim svetom in onostranstvom najtanjša, zato so ta čas uporabili, da svojim umrlim prednikom povedo tisto, kar je ostalo neizpovedanega, povprašajo za nasvet ali dobijo vpogled v prihodnost. To je bil praznik povezovanja duš, ki bivajo, ne glede na to, ali trenutno živijo med nami. Dušam umrlih, ki še niso našle svojo pot, pa so v tem obdobju pomagali pri prehodu med svetovi. Temu so bile namenjene tudi bakle in sveče, ki so jih postavljali v linijah, da so duhovom kazale pot. Svetloba sveč naj bi duše popeljala v deželo večnega poletja, istočasno pa bi hišo varovala pred tem, da bi se v njej znašli zli duhovi. 

Praznik je skozi tisočletja velikokrat „dodelan“ s strani tistih, ki so bili na oblasti. Zanimivo je, da so vsi, ki so imeli moč, zelo dobro čutili obdobja v letu, ki vplivajo na naša življenja, in so svoja praznovanja vedno postavljali na enake dni. Tako so v prvem stoletju Rimljani Samhain „prekrili“ s svojim praznikom Feralia (dan mrtvih) in Pomona. S prevlado krščanstva pa so vsem poganskim praznikom želeli dati pomen zla in čarovništva. Tako je bil tudi Samhain označen za zlo, tiste, ki bi ga proslavljali, pa so razglasili za čarovnice in jih preganjali. Ker pa so bile poganske korenine premočne, da bi jih lahko popolnoma zatrli, je Cerkev Samhain pretvorila v Noč čarovnic, ki se je s svojimi maškarami, z otroki, ki zbirajo sladkarije, in s tekmovanji v rezljanju buč, popolnoma oddaljila od svojega bistva. V zadnjih desetletjih pa ga je potrošniška družba spreobrnila v popolno farso. 

In kaj naj bi bil praznik „Vseh svetih“, „Dan mrtvih“, ali dan „vseh duš“, ki ga danes poznamo in obeležujemo? Tudi takšna paleta imen pove veliko o interesih vladajoče ideologije, da se polasti določenih trenutkov. 

Katoliška cerkev je imela veliko posameznih datumov, ki so bili posvečeni temu in onemu svetniku. Sčasoma se jih je nabralo preveč, zaradi česar so se odločili imenovati enotni dan, ki bi bil posvečen vsem svetnikom. Tudi ta datum se je od države do države razlikoval. Vzhodni kristjani so dan svetih mučencev proslavljali v času velikonočnih praznikov. Pod njihovim vplivom so ga proti koncu 6. stoletja sprejeli tudi v Rimu. Papež Bonifacij IV. pa je 13. maja leta 610 rimski tempelj Pantheon posvetil Devici Mariji in vsem mučenikom. Papežu Gregorju III. (8. stol.) pripisujejo, da je določil 1. november kot fiksni dan Vseh svetnikov, ki velja še danes. 

V državah, kjer je po drugi svetovni vojni zmagal komunizem, pa so ta praznik še enkrat preimenovali, češ: Zakaj bi slavili le tiste, ki jih je Cerkev razglasila za svete? In tako je nastal bolj „demokratičen“ Dan spomina na mrtve oziroma Dan mrtvih. Ideološke razprave o imenih, pomenu in različicah med vsemi navedenimi praznovanji pa trajajo še danes. 

Praznik, ki naj bi v svoji osnovi združeval dimenzije in ustvarjal enost, je danes znova praznik delitev. Namesto da bi krepil povezanost in prisotnost, pri mnogih ustvarja še večjo odsotnost.

Kaj bodo sosedje rekli, če ne bomo uredili groba? Kaj bodo rekli, če na „našem“ ne bo dovolj rož in svečk, če se naše ugasnejo prej kot sosedove? itd.

Zgodba o tem, „kdo ima avtorske pravice“ nad prazniki, ki se približujejo, je brez pomena. Kdor je zmožen čutiti, bo začutil. En čas se izteka. Um-miriti se je treba in si nabrati moči za novo rojstvo časa, ki se začne z zimskim solsticijem. Povezava človeka z neminljivostjo duha je pri tem zelo pomembna. Potrebujemo jo, da dojamejo, da smo večni ter da iz tega zavedanja potegnemo voljo in namen za svoje naslednje korake. 

V času, ko se tudi v materialnem svetu, ki nas obkroža, ena doba očitno končuje (četudi eni tega ne bodo mirno sprejeli), je še bolj pomembno, da ne izgubimo svojega notranjega kompasa in svoji vesti pustimo, da nas vodi skozi precej temačno obdobje, ki je nujno pred novim začetkom. 

Če hočete pospraviti hišo, se morate pripraviti na to, da bo v nekem trenutku v njej še večji kaos. Kaj šele, če renovirate kopalnico, menjavate okna itd. Zdaj pa si predstavljajte, da je tudi ta planet treba temeljito pospraviti. Zato vzemite prehodni kaos v zakup.

Brez strahu! Vsakič ko stopimo v temo, se nam sprva zdi, da nič ne vidimo. Ko pa se oči navadijo, začnemo gledati drugače. Vidimo širšo sliko. Uporabimo več kot le vid. Zdaj ko bo zunanje svetlobe manj, bo postala bolj pomembna tista notranja. Bistvo je očem prikrito, zato glejte z zavedanjem v srcu!

Bazilika ni dobila statusa kraljevske in svete rastline slučajno. Pravijo, da ima valovanje čiste božanske ljubezni in zato pomaga, da tudi sami ohranjamo v sebi dobro voljo in čisto glavo. 

Da se patogeni organizmi pred njo zares umikajo, tako kot tema pred svetlobo, priča tudi neverjetno dolg seznam različnih bakterij in virusov, za katere sodobne raziskave dokazujejo, da jim bazilika »ne pusti dihati«.

Res je, da je občutljiva na mraz, vendar je dobra novica ta, da precej dobro prenaša tudi gojenje na okenski polici. 

In če bi si želeli temačne dneve krajšati v njeni družbi, je še čas, da kupite sadiko. 

V novembru bodo ekološke sadike bazilike na voljo v "Zelenem kotičku" supermarketov TUŠ. Več o tej krasni začimbi pa si lahko preberete tudi v knjigi  Ščepec rešitve.