Pri nesreči jedrske elektrarne v Fukušimi je nesporno dvoje: da je bila grajena (kot vseh petdeset drugih na Japonskem) na orjaški planetarni tektonski prelomnici, na t. i. ognjenem krogu planeta, kjer domujejo potresi in vulkanizem, ter da so bili generatorji zgrajeni na prenizki nadmorski višini, kjer je veliko tveganje za cunamije. Japonci so s tem naivno prikazali iluzijo o premoči človeške tehnike nad naravnimi silami in to se jim je maščevalo. Ob tej strahoviti naravni katastrofi, ki je zahtevala več kot 20.000 življenj, so se seveda vnele tudi zagrete polemike o smiselnosti jedrskih elektrarn, tudi naše v Krškem. Odgovor je v analogiji. Lahko se premikamo peš, s konjem, z avtomobilom ali z letalom, zadnje je statistično najvarnejše prevozno sredstvo. Lahko dobimo električno energijo z drvmi, s premogom, z nafto ali pa z jedrsko elektrarno, zadnja je po statistiki najvarnejša. Toda če strmoglavi letalo, je mrtvih največ potnikov, prav tako je žrtev največ pri nesreči nuklearke.

Z razvojem znanosti in tehnike se povečuje tudi tveganje. Poseg v jedro celice je porodil ambicije genskega inženiringa, poseg v jedro atoma pa je porodil ambicije jedrske tehnologije. Vsaka nova tehnologija je kot meč, ki ima nabrušeni obe strani rezila. Prva polovica rezila je namenjena obvladovanju narave, druga polovica pa je nastavljena človeku naravnost na vrat. Človek je vsako novo tehnologijo najprej zlorabil in šele pozneje uporabil. Genski inženiring prinaša popoln nadzor nad svetovno prehrano ali pa znanje, ki bi ga uporabili za izboljšanje te prehrane; z jedrsko tehnologijo izdelamo atomske bombe ali gradimo jedrske elektrarne. Obstaja pa še en zelo pomemben dejavnik tveganja, in sicer prehitra komercializacija novih, še ne dovolj preizkušenih tehnologij, kar velja za oba posega v jedro. Združitev tehnoznanosti in korporacijskega kapitala je danes najnevarnejši detonator, ki lahko razstreli eksplozivno telo človeške družbe.

Vrnimo se k tveganju po jedrski nesreči v Fukušimi, zaradi katerega je zaskrbljenih toliko ljudi. Lahko vam povem le, da nimate razloga za strah, kajti dnevno ste dobili, in še dobivate, tolikšen odmerek sevanja, da lahko na radioaktivni oblak iz Fukušime takoj pozabite. Vir tega sevanja so eksplozije jedrskih bomb, ki so jih velesile, v prikazu svoje vojaške moči, odmetavale po vsem planetu. Od leta 1945 (Hirošima in Nagasaki) pa do leta 1975 je po svetu eksplodiralo 2.053 jedrskih bomb s skupno močjo 500 megaton, kar je enako moči 12.000 AB, kakršna je padla na Hirošimo. Ali ste kdaj prebrali novice o posledicah teh eksplozij in sevanja, ki še danes preplavlja ves planet? Najbrž ne! Ali so vam povedali, koliko ljudi je doslej zbolelo in umrlo zaradi posledic tega sevanja in koliko jih še bo? Ne, zato preberite naslednje podatke! Ne mislite si, da je konec poskusov z jedrskimi bombami prinesel tudi konec sevanja. Ne bodite naivni!

Po ocenah ICRP (International Commission on Radiological Protection) je do leta 1989 za posledicami sevanja za rakom umrlo 1.173.600 ljudi. Bistveno višje so ocene ECRR (European Committee on Radiation Risk), ki govorijo o 61.600.000 umrlih zaradi raka, med njimi je 1.600.000 otrok in 1.900.000 zarodkov! ECRR dodaja še, da je kakovost življenja ljudi zaradi motenj zdravja padla za 10 odstotkov. Znane so tudi ocene za ZDA, in sicer je do leta 2000 tam za rakom zbolelo 80.000 ljudi, 15.000 pa jih je za rakom tudi umrlo. Ob vsem tem se je število mutacij človeškega genoma podvojilo! Te se dedujejo, zato bo slika posledic genetskih poškodb vrste Homo sapiens izostrena šele čez nekaj generacij. Kakšna bo izraženost teh mutacij, ne zna napovedati nihče! Naj dodam še nadvse neprijetno resnico, da je doslej za rakom zbolela in umrla šele polovica žrtev, drugo polovico pa bomo začeli preštevati od danes naprej! Izotopi stroncija imajo v naših telesih dolgo razpolovno dobo, preden se spremenijo v itrijeve izotope in ti v cirkonij. Sevanje kot posledica eksplodiranih jedrskih bomb je še vedno okrog nas in v nas. Zaradi prikaza jedrske moči? V imenu napredka znanosti zaradi moči?

Ob obletnici nesreče v Fukušimi lahko ugotovimo le naslednje. Ko težava postane resnično neobvladljiva, mediji utihnejo, znanost pa ugotovi, da je treba varne količine sevanja dvigniti na raven izmerjenih. Uničena reaktorja, ki sta že stopila svoje temelje in se pogrezata v neznane globine, bosta vir sevanja še za veliko prihodnjih rodov. Na tisoče kilometrov radioaktivnih odpadkov, ki jih je cunami odplaknil v morje, zdaj onesnažuje otočja in kopna, ki so jim na poti. Kaj nam ribe prinesejo s popotovanja okrog sveta, nihče več ne ve.

Resnični odgovor je, ne vemo! Koliko obsevane hrane pojemo po Fukušimi in drugih radioaktivnih izbruhih, za katere niti ne vemo?

Ali se lahko že jutri pripeti še kaj hujšega? Tudi tega ne moremo vedeti. 

Tisto, kar vemo, pa je, da v dosedanjih katastrofah, kljub temu da so bila določena prebivalstva izpostavljena zelo visokemu sevanju, niso vsi zboleli. Torej nas zanima, kaj so počeli tisti, ki so ostali zdravi. 

Vse kaže, da ima pri tej zgodbi močno desnosučno valovanje zelo zaščitno vlogo. Zato so si Japonci v takšnih primerih uspešno pomagali z miso pasto, Rusi pa z mlečnokislinskimi napitki. 

Močno varovalno vlogo ima tudi naravni kalcij – o tem je pisal že A. Vogel.