Slovenija je že peto leto v finančni krizi. V medijih neprestano poslušamo o morebitni pomoči „trojke” in dokapitalizacijah bank, prav nič pa ne slišimo o tem, kako monetarni sistem v resnici deluje. Nekateri bi namignili na zaroto, toda sam sem mnenja, da gre predvsem za nepoznavanje dejanskega delovanja. Nepoznavanje sistema in možnih reformnih alternativ (tudi med akademiki) je glavni razlog, da ohranjamo očitno nepravični in nestabilni sistem.

Zraven nerazumevanja zgodovinskega izvora denarja in nepoznavanja monetarne zgodovine se to kaže tudi v nerazumevanju ustvarjanja denarja danes in delovanja bank. Sedanji centralno-bančni sistem je star približno 300 let, vendar pa se je skozi zgodovino spreminjal. Centralne banke so bile ustanovljene z namenom financiranja vojne porabe in večina jih je bila do druge svetovne vojne v zasebni lasti. Danes opravljajo funkcijo nadzornika in posojilodajalca v skrajni sili. 

Kako nastaja denar danes? V nasprotju s splošnim mišljenjem ga ne ustvarjajo centralne banke ali vlade. Denar, ki ga vsakodnevno uporabljamo, ustvarjajo poslovne banke skozi izdajanje posojil. Večino denarja je v elektronski obliki (zgolj 3–10 % je gotovine v obtoku) in ta denar nastaja „iz nič” na računovodskih knjigah bank. Pri ustvarjanju novih posojil pa ne potrebujejo začetnih depozitov, preden jih lahko izdajo. Torej banke ne posojajo prihrankov drugih ljudi (kot to trdijo učbeniške razlage), temveč denar ustvarjajo same. In kako to poteka? Banka preprosto v obe strani računovodske knjige (tako v „aktivo” kot tudi v „pasivo”) vpiše znesek posojila – na ta način ima obe strani bilanc izenačeni (kot to zahtevajo računovodska pravila). Ne verjamete? To potrjujejo tudi sami centralni bankirji. Viceguverner angleške centralne banke Paul Tucker pravi:

„[Banke] lahko preprosto posojajo tako, da razširijo obe strani računovodske knjige naenkrat ter na ta način ustvarijo (širši) denar.” (Shadow banking: thoughts for possible policy agenda)

Bank v današnjem dereguliranem finančnem okolju ničesar ne omejuje pri ustvarjanju novega denarja (ne obvezne rezerve, ne kapitalske omejitve). Glavni faktor pri posojanju je zaupanje (v druge banke, kreditojemalce, gospodarstvo, ...). Zraven tega banke same odločajo, kam bodo usmerjale to novo kupno moč. In prav to je bistvo današnjih težav. Danes gre večina novega denarja v špekulacije, hipotekarna posojila in za osebno potrošnjo, ne pa v produktivno gospodarstvo. Bančni sektor je privilegiran tudi v tem, da je ponavadi zavarovan s strani države, če zaide v krizo (seveda z davkoplačevalskim denarjem: privatizacija dobička in socializacija izgube).

Če ste pravilno razumeli bistvo, potem je jasno, da igrajo banke takšno vlogo, ker smo jim jo dovolili mi, obenem pa smo dovolili tudi, da služijo na našem zaupanju. 

Denar namreč ni ne dober ne slab, je zgolj orodje za doseganje določenega cilja – lahko ga uporabimo tudi za dobro. In prav na tem spoznanju temeljijo številni alternativni pristopi, ki ponujajo drugačne in bolj trajnostne rešitve od tistih, ki nam jih naši voditelji nenehno ponavljajo in skušajo vsiliti (seveda predvsem boleče varčevanje na škodo širše skupnosti). 

Banke morajo postati socialno koristne, kajti če že imajo privilegij ustvarjanja denarja, naj ga ustvarjajo v dobro skupnosti. Najlaže bi bilo uvesti robustne regulacije, ki so pred letom 1980 že bile v veljavi in so delovale dobro: usmerjanje kredita v trajnostno gospodarstvo, omejitev višine obrestnih mer, prepoved določenih finančnih produktov, omejitev bonusov, popolna transparentnost sistema in striktno kaznovanje neodgovornosti. 

Druga možnost je, da se bankam vzame moč ustvarjanja denarja, to pa se prenese na državo. Po tej reformi, ki jo predlaga skupina Positive Money iz Velike Britanije (www.positivemoney.org.uk), bi neodvisna centralna banka določala količino novega denarja, ga ustvarjala kot dolga prostega in ga nakazovala vladi. Ta bi ga porabila neposredno v gospodarstvu v skladu s programom, na podlagi katerega so jo državljani izvolili. Vse transakcije bi bile javne. Tak sistem bi bil bolj razumljiv, bolj produktiven in bolj stabilen. 

Najbolj znan primer v zgodovini so ameriški „zelenci”, ki jih je dolga proste v ameriški državljanski vojni izdajala severna stran. Delovali so dobro, tako kot Bradbury bills v Angliji med prvo svetovno vojno. Otok Guernsey pa še danes sam uspešno izdaja lastno dolga prosto valuto. 

Tretja možnost so javne banke, kot jih zagovarja Public Banking Institute ZDA (www.publicbankinginstitute.org). Te so v državni ali občinski lasti in morajo po statutu služiti v javno dobro. Zaposlujejo javne uslužbence, ki ne prejemajo bonusov, večina dobička pa se vrne nazaj v skupnost. Poleg tega lahko posojajo z majhnimi obrestmi. V ZDA ima javno banko država Severna Dakota, 20 drugih zveznih držav pa razmišlja o njeni ustanovitvi. Med javne banke bi lahko šteli tudi zelo močen javno-bančni sektor v Nemčiji, katerega namen je financiranje gospodarstva. 

Četrta možnost so lokalne valute, ki jih lahko lokalna skupnost ustvarja dolga proste. Po svetu jih je že nekaj tisoč in delujejo dobro, vendar pa z njimi ne moremo plačevati davkov, zraven tega jih lahko oblasti prepovedo. Vodiči uvajanja lokalnih valut so dostopni na spletu. Med najbolj znane, med drugim, spadajo: Ithaca Hours (časovni dolarji, ZDA, www.ithacahours.org), Local Exchange Trading System – LETS (lokalni izmenjevalni sistem, www.lets-linkup.com), Chiemgauer (usihajoča valuta, Nemčija, www.chiemgauer.info), Berkshares (vzporedna valuta, ZDA, www.berkshares.org) in Lewes Pound (vzporedna valuta, Velika Britanija, http://thelewespound.org). Veliko informacij o lokalnih valutah boste dobili tudi na spletni strani: www.complementarycurrency.org.

Seveda bi lahko oblikovali tudi mešani sistem, saj je monetarni sistem pravzaprav eksperiment v živo in če ne deluje dobro, ga seveda lahko spremenimo. Najprej pa moramo poznati njegovo delovanje in alternativne možnosti. Brez tega nobena reforma ne bo zadovoljiva. 

Vendar se ne gre slepiti: hitrih in magičnih rešitev ni. Lahko pa se seveda že zdaj podpremo med seboj, delamo na svoji samozadostnosti (npr. permakultura, izmenjava semen, urbano vrtnarjenje) in si delimo dobrine (npr. skupina „Delimo si” na Facebooku, Izmenjevalnica, Oskrbovalnica, Coworking, ...). Sistemske spremembe seveda potrebujejo čas, pospešimo pa jih lahko s širjenjem informacij o delovanju sistema.

Zdaj, ko veste, da gre le za zaupanje, začnite zaupati drug drugemu in banke bodo vse manj potrebne. 

Odlična zbirka celostnih informacij o sistemu predstavlja knjiga DENAR – Nedolžna prevara?, ki kot prva v slovenščini združuje vse pomembne informacije na enem mestu in jih podaja na bralcu razumljiv način. Napisana na podlagi kar 350 virov vam s pomočjo 100 slik in tabel podaja vpogled v monetarno zgodovino, v delovanje sistema danes, pa tudi v možne reforme. Kazalo in odlomke iz knjige si lahko ogledate na njeni spletni strani:  www.izvor-denarja.si.