Skupaj razkrivamo

26.3.2014

Ali lahko?
Zapisal: Jernej Kocjančič
po izobrazbi terapevt naravnega zdravljenja, po duši svobodni raziskovalec življenja,
sicer pa svetovalec tistim, ki si želijo nekaj spremeniti v svojem življenju

Seveda lahko.
Ne bom rekel,
da ni včasih težko.
A če se tako odločimo,
sami ali s pomočjo drugih
mi to zmoremo!
Ja kaj pa?
Spremeniti smer, v katero hodimo v svojem življenju.

V svojem življenju sprejmemo številne odločitve. Ali smo vedno zadovoljni z njimi? Zakaj smo se tako odločili? Dokler ne znamo govoriti in izraziti svojega mnenja, se namesto nas odločajo starši ali pa kdo drug, ki jih začasno ali pa stalno nadomešča. Če so naše potrebe zadovoljene, to na začetku življenja izrazimo s spanjem in z zadovoljnim izrazom na obrazu, če niso, uporabimo jok kot sredstvo za izražanje našega nezadovoljstva.

Se vsega tega spomnimo v odrasli dobi? Velika večina se ne spomni ničesar. Pa so zaradi tega te odločitve manj pomembne oziroma nepomembne za nas? Ali odloča o naši nadaljnji poti samo tisto, kar se dogaja po rojstvu? V svojem prejšnjem besedilu z naslovom Zakaj? sem omenil knjigo Sporočilo vode in dedni vpliv naših prednikov. Posredno vpliva na nas marsikaj, kar se je dogajalo pred našim spočetjem. Neposredno pa vse, kar se dogaja v času našega spočetja in po njem v okolici naših staršev, predvsem pa matere v času nosečnosti, poroda in našega odraščanja.

Zavestni del naše osebnosti hrani v sebi le tisto najnujnejše in tisto, kar največkrat uporabljamo, ter odvisno od naše osebne naravnanosti del lepih ali „slabih“ spominov. Vse, kar se dogaja v naši okolici in naši „notranjosti“, pa pridno beleži naša podzavest, ki je kot črna skrinjica. Na nezavedni ravni hranimo torej vse, kar je bilo kadar koli na kakršen koli način povezano z nami in z našimi predniki. Vse, kar delamo, govorimo, mislimo, poslušamo, beremo ali gledamo, pa tudi vse, kar drugi naredijo nam ali mi njim, beleži naša podzavest. Če je določenih informacij oziroma čustev, povezanih z njimi preveč, se le to lahko odrazi najprej na našem energijskem, nato pa tudi na fizičnem nivoju kot bolezen ali poškodba. Po trenutno uveljavljenem mišljenju je bolezen ali poškodba stanje, ki nas je pač doletelo zaradi nekih razlogov izven nas. Dr. William Glasser, ameriški psihiater, pa je razvil teorijo, po kateri si  to stanje podzavestno, včasih pa tudi zavestno izberemo sami. Torej ne moremo več govoriti, da nas je bolezen ali poškodba doletela, ampak smo si mi to izbrali, podzavestno ali zavestno. To, kar smo si sami izbrali, pa lahko z malo oziroma več vloženega lastnega truda in morda tudi z zunanjo pomočjo, spremenimo. V kolikšni meri nam bo to uspelo, je odvisno predvsem od nas samih, v otroški dobi pa tudi od naših staršev oziroma tistih, ki skrbijo za nas.

Po Glasserju je pomemben trenutek, v katerem se zavemo, da bi radi nekaj spremenili in se odločimo to tudi storiti, ni pa pomembna preteklost in njeno „boleče“ podoživljanje.
Po mojih lastnih izkušnjah in tudi po tem, da sedaj vemo, da je vse „posneto“, je dolgoročno bolj priporočljivo, da razčistimo tudi s svojo preteklostjo, predvsem s čustvi, ki so se ob posameznih dogodkih porajala. Če tega ne storimo, obstaja nevarnost, da naša preteklost enkrat zopet priplava na površje.
Te čustvene povezave pa niso vezane samo na dogodke same, ampak nas povezujejo tudi z osebami, ki so povezane s posameznim dogodkom. Če povežemo to ugotovitev s pregovorom „Enako privlači enako,“ lahko ugotovimo, da dokler ne razrešimo določene čustvene povezave z določenim dogodkom ali osebo, se nam lahko le ta ponavlja v podobnih okoliščinah, z isto osebo ali pa njemu oziroma njej podobnimi. Vsaka taka „čustvena“ povezava je kot nevidna nitka, po kateri nam odteka energija. Na začetku se to morda ne pozna na našem počutju, a ko narašča število teh povezav, se to lahko odrazi na upadu naše energije. Marsikdo takrat začne govoriti o tem, da mu nekdo krade energijo, a mu jo v resnici pošilja sam po nevidnih povezavah.
Kako torej rešiti nastalo situacijo? Samostojno, s pomočjo terapevta ali nekoga, ki mu zaupamo, „poiščemo“ konfliktni dogodek in osebo, povezano z njim. Nato odpustimo, kar nam je oseba storila. Odpustiti moramo tudi sebi, ker smo se jezili nanj, mu zamerili, ga obsojali, bili užaljeni ... Če je bilo več podobnih dogodkov z isto osebo ali različnimi osebami, je priporočljivo poiskati najstarejšega in začeti z njim. Ko bomo razčistili s prvim, se nam bo v zavest „pripeljal“ naslednji po vrsti in tako nadaljujemo vse do zadnjega dogodka in oseb povezanih z njim. Če smo se zadeve resnično lotili s srcem in namenom, da to razrešimo, bomo po opravljenem postopku občutili veliko olajšanje, ki lahko nastopi hipoma ali pa z zamikom. Ker se je ob zaključku postopka sprostila določena količina negativne energije, vezane na vse dogajanje, je priporočljivo nastalo energijsko luknjo zapolniti z nečim pozitivnim, sicer se nam lahko zadeve ponovijo. Včasih zadošča en tak postopek, včasih pa ga je potrebno ponoviti, ker smo morda kaj zgrešili oziroma iz drugih razlogov. Naenkrat se je priporočljivo lotiti le podobnih dogodkov z eno ali različnimi osebami, ali pa različnih dogodkov z eno osebo, saj bo tako možnost za uspeh veliko večja.
Tudi, če enkrat „pridemo k pameti“ in ugotovimo, da smo marsikaj storili narobe ter želimo nadaljevati življenje po lepši poti, je priporočljivo, da odpustimo sami sebi za storjene napake, če je še mogoče, pa se tudi pogovorimo s tistimi, katerim smo storili kaj slabega in jih prosimo odpuščanja. Če to ni mogoče, pa to naredimo v mislih. Ne pozabimo, da tudi obrekovanje, priljubljeni „šport“ pri nas, tke te nevidne niti in nas povezuje s tistim, ki ga obrekujemo. Zato ga raje zamenjajmo s kakšno drugo, tudi za nas boljšo dejavnostjo.
Vrnimo se na začetek k sprejemanju odločitev.
Kaj kmalu začnemo, čeprav tega še ne znamo izraziti z besedami, raziskovati naš vpliv na tiste, ki skrbijo za nas. Če le ti preveč popuščajo našim zahtevam, jim lahko „zrastemo čez glavo“ in če se to nadaljuje, odrastemo v vase zagledano, čustveno nezrelo in razvajeno osebnost, ki lahko kaj kmalu zapade v odvisnost od zunanjih stimulansov kot so droge, alkohol, tvegana spolnost, hitra vožnja, glasna glasba ali kaj podobnega. Ker so čustveno otopeli, rabijo neko močno spodbujevalo, da sploh kaj občutijo.

Če nas zanemarjajo, z nami celo grdo ravnajo, nas ponižujejo, odrastemo v osebo, ki ima težave s samopodobo, je plašna, vase zaprta, nasilna do drugih, lahko pa tudi do samega sebe. Vse to so skrajne možnosti, zato je vzgoja otrok v odgovorne in celovite osebnosti zahteven proces, za katerega pa ni enotnega recepta, saj si niti dva nista povsem enaka. Občutek večvrednosti ali manjvrednosti je lahko izražen pri eni in isti osebi, saj lahko zaradi občutka manjvrednosti, ki mu ga povzroča nekdo s poniževanjem, le tega poizkuša uravnovesiti z občutkom večvrednosti do nekoga drugega. Vse to so posledice naših odločitev in odločitev tistih, ki skrbijo za nas.

V puberteti se eni bolj drugi manj poizkušajo z upiranjem „avtoritetam“ postaviti na svoje noge, kar se tiče odločanja o svojem življenju in iskanju svoje identitete. Kako jo prebrodimo, je precej odvisno od tega, kakšen način vzgoje smo imeli. Otroci, ki so že pred puberteto imeli v svojih rokah nekaj teh vzvodov moči samoodločanja, lažje in z manj konfliktnimi situacijami prebrodijo to obdobje. Odcepitev od staršev ali skrbnikov, vsaj kar se tiče odločanja o sebi, nekaterim uspe prej, nekaterim v puberteti, nekaterim kasneje, lahko pa šele s smrtjo enega od njih.

Vse, kar se nam dogaja v življenju, je posledica nekih odločitev – naših, naših staršev ali tistih, ki so skrbeli za nas, naših prednikov ali pa drugih, s katerimi smo bili v stiku. Koliko časa smo se prepuščali temu, da so drugi odločali namesto nas, je odvisno od več dejavnikov. Ko enkrat odrastemo oziroma tudi že prej, ko začnemo razmišljati s svojo glavo, pa četudi se namesto nas odločajo drugi, na nek način nosimo odgovornost za svoje odločitve in dejanja, pa četudi smo jih sprejeli ali storili na pobudo drugih. Pa resnično znamo in zmoremo prevzeti odgovornost za svoje odločitve in dejanja? Nekateri da, nekateri ne, nekateri pa kakor kdaj. Nekateri žal niti takrat, ko jih zalotijo „s prsti v marmeladi“.

Ali smo torej vedno zadovoljni s svojimi odločitvami in odločitvami tistih, ki se odločajo namesto nas oziroma tudi v našem imenu? Včasih da, včasih ne. In od česa vse so te odločitve odvisne? Človeštvo si že od nekdaj postavlja določena pravila, zapovedi in zakone. Pa se jih držimo? Nekdaj je bilo teh manj, pa jih niso vsi upoštevali. Danes jih je nešteto, pa še ti niso za vse enaki. Ali tisti, ki postavljajo pravila in pišejo zakone, delajo to za to, da bi bil svet boljši, ali zato, da nekateri lažje najdejo luknje v njih? In če niso za vse enaka, ali nas združujejo ali razdvajajo, oziroma razslojujejo, če upoštevamo minule in trenutno družbeno ureditev? Nekatera pravila, zakoni in vzorci, ki so nam jih privzgojili, nimajo več uporabne vrednosti,  a še obstajajo in nas ovirajo pri nadaljnjem osebnem razvoju in razvoju družbe kot celote, če jih ne ozavestimo in izbrišemo tudi iz naše „črne skrinjice“.

Družbene lestvice in vzpenjanje po njih so nam prinesle ogromen napredek na materialnem področju, zopet nekaterim bolj in drugim manj. Po zakonu karme so vse to izkušnje, skozi katere rastemo. A za kakšno ceno? Če bomo z zbiranjem izkušenj nadaljevali na tak način, bomo prej ali slej uničili sebe in svoje življenjsko okolje. Vzpenjanje po lestvici poleg vseh ugodnosti prinaša tudi vedno večjo odgovornost. Pa je tisti, ki se vzpenja, dozorel klinu, na katerem stoji? Je tam zato, da „bolje“ poskrbi za sebe, ali zato, da poskrbi za vse, ki so kakšen klin niže na lestvici?

S strani ohranjanja trenutne ureditve je zanjo veliko bolj primeren tisti, ki gleda dolgoročno in dobro skrbi za tiste, ki so pod njim in jih primerno nagrajuje. Zadovoljni ljudje ne rabijo sprememb. Kratkoročno gledanje, torej čim boljše poskrbeti za sebe in bližnje, pa je lahko po eni strani propad ali pa gonilo družbenih sprememb. Nasilne in tudi krvave revolucije pogosto rodijo še več nasilja. Če torej želimo spremeniti kar koli na boljše, nasilje ni rešitev.

Nekaj o načinu doseganja sprememb sem napisal že v besedilu „Zakaj?“, tu pa lahko dodam idejo, ki sem jo dobil pri prebiranju Glasserjevih del. On je pri svojem terapevtskem delu z zakonci, ki so se znašli v težavah, uvedel krog rešitve. Tistim, ki so želeli ohraniti odnos in ga izboljšati, je svetoval, naj se usedejo v namišljen krog, se v njem pogovorijo o težavah in o tem, kaj lahko kdo prispeva za izboljšanje trenutnega stanja. Za uspešno sklenitev dogovora v korist zakonske skupnosti, je potrebno včasih pozabiti na svoje lastne koristi oziroma interese. Takšen način reševanja težav lahko prenesemo na katero koli področje – družina, društvo, razred, šola, podjetje, občina, regija, država ali kar cel planet.

Družbeno lestvico bi morali torej spremeniti v krog. Lestvica razdvaja in prinaša tudi težke preizkušnje, katerim je marsikdo podlegel. Krog združuje in povezuje ljudi.
Če vzamemo vsa bremena, ki smo si jih s svojimi odločitvami naložili, ali pa smo jih prevzeli nase s tem, ko so se drugi odločali namesto nas, in temu dodamo še družinsko dediščino, pa nismo storili ničesar, ko smo ugotovili, da odločitev ni bila najboljša, se potem še lahko čudimo porastu raznoraznih bolezni in poškodb, tudi tistih smrtnih? Smrt zaradi hude bolezni in posledično tudi trpljenja, ki je s tem povezano, je na nek način čiščenje za dušo. Pa si želimo takšnega očiščenja? Tisti, ki poseže po svojem življenju, s tem ne reši težav, ki so ga pestile, ker jih samo prestavi v naslednje življenje.

O povezovanju vzrokov in posledic si lahko preberete v odlični knjigi Dr. Christine R. Page z naslovom Od zdravljenja do ozdravitve, v knjigah Louise L. Hay, v Karmični diagnostiki in Samozdravljenju s karmično diagnostiko, katerih avtor je Marjan Ogorevc, nekaj pa tudi v knjigah Dr. Williama Glasserja: Teorija izbire, Kontrolna teorija, Realitetna terapija v praksi in Ostati skupaj. V tej literaturi je opisano tudi nekaj načinov reševanja nastalih težav.

Kam nas je pripeljalo prelaganje bremena odgovornosti za naše zdravje na nekoga izven nas in s tem tudi iskanje rešitev izven nas? Podjetja, ki nam ponujajo rešitve, še zlasti farmacevtska, služijo bajne vsote denarja. Pa nam resnično pomagajo? Marsikdo med zdravstvenim osebjem podleže drogam, alkoholu, cigaretam, fizični ali psihični bolezni ... Nekateri pa celo posežejo po svojem življenju, ker ne prenesejo tega bremena, pa čeprav so se zavestno odločili zanj v želji pomagati ljudem v stiski – zgolj zaradi pomoči same, zaradi ugleda, denarja, ali pa moči, ki jo dobijo s svojim poklicem.
In kdo ter kako skrbi za našo dušo?

O prelaganju bremena oziroma prevzemanju le tega nase v imenu zaslužka je pisal Marjan Ogorevc v knjigi Karmična diagnostika in energijsko zdravljenje s podnaslovom Zakaj zbolijo in umrejo bioenergetiki, radiestezisti, razni zdravilci, vedeževalci, zdravniki ... in ostali ljudje?
Kako bomo nadaljevali svojo pot, ko ugotovimo, da smo sprejeli odločitev, ki ni bila najboljša, ali pa smo zaradi „prepolne črne skrinjice slabih vnosov“ celo zboleli, je popolnoma odvisno od nas samih. Lahko trmasto vztrajamo na začrtani poti, lahko kot noj tiščimo glavo v pesek in upamo, da bo problem izginil sam od sebe, lahko pa spremenimo smer, v katero hodimo. To lahko storimo samostojno ali pa zaprosimo za pomoč naše bližnje, nekoga, ki mu zaupamo, zdravnika ali terapevta. Zavedati se moramo, da je vsaka pomoč od zunaj samo pomoč. Koliko bo uspešna, je odvisno predvsem od nas samih, saj le sami lahko nadziramo svoja dejanja, misli, besede, kaj gledamo, beremo ali poslušamo. Ker je vedno več govora o kakovosti hrane, vode, oblačil, igrač in vsega ostalega, kar uporabljamo, vnašamo vase ali dajemo na sebe, je tudi tu odgovornost povsem v naših rokah. Nekdaj smo se strinjali z globalizacijo, danes pa vidimo, kakšne posledice prinaša ta odločitev. Jo bomo podpirali še naprej in zaradi tega trpeli posledice zaradi „mrtve“ hrane, oblačil in igrač, ki nam povzročajo alergije, ter  nosili odgovornost za slabe delovne pogoje, v katerih vse to nastaja? Nekateri so že začeli uvajati spremembe v svoje življenje in spreminjati svoje navade. Začeli so se tudi povezovati in ugotovili so, da so tako močnejši in imajo več možnosti za uspeh ne glede na področje, ki se ga lotijo.
Tudi vi imate možnost narediti korak naprej ali vstran, če ga še niste, in temu bodo sledili novi koraki, samo odločiti se morate.

Ključne besede:
življenje, smer, odločitve, potrebe, zavest, podzavest, bolezen, čustva, osebnost, sprememba

 

Sorodni članki:

3,100586E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: