Skupaj razkrivamo

8.9.2014

GSO - Igre brez meja  
Pripravila Anamarija Slabe, Inštitut za trajnostni razvoj

V EU se nadaljuje „usklajevanje“ glede pristojnosti za prepoved gojenja gensko spremenjenih (GS) rastlin med državami, ki gojenju nasprotujejo, in tistimi, ki ga podpirajo. Slednje so v manjšini, ki pa je dovolj velika, da npr. svet ministrov držav članic praviloma ni zmožen zavrniti (ali potrditi) predlogov Evropske komisije za odobritev posameznih GS rastlin. Res je sicer, da je trenutno še vedno dovoljeno gojiti le eno GS rastlino, tako rekoč „prastaro“ koruzo MON810, vendar je tako politično stanje sramotno za (demokratično?) EU, v kateri velika večina prebivalstva z GS hrano ne želi imeti opravka.

12. junija letos so okoljski ministri EU potrdili predlog novega zakona, ki naj bi posameznim državam omogočal prepoved gensko spremenjenih (GS) rastlin, ki pa po mnenju civilne družbe (in tudi dveh držav članic, ki sta se glasovanja zato vzdržali) vzbuja nove skrbi. Predlog sicer državam omogoča pravne podlage za prepoved gojenja (v EU odobrenih) GS rastlin na svojem ozemlju, vendar pa obenem daje nesorazmerno moč proizvajalcem GS semen (Monsanto, Syngenta idr.), saj bi lahko odločali o tem, ali je zahteva države članice ustrezna ali ne. Če država mnenja ne bi upoštevala, bi jo proizvajalec lahko tožil. 

To pa je že samomor suverene (demokratične) države, ki naj bi delovala v interesu svojih državljanov – le zakaj bi se neka vlada strinjala s tem, da svoje interese postavi na isto raven kot multinacionalna podjetja, ki delujejo v interesu ustvarjanja dobička za svoje lastnike? Na ITR smo o tem povprašali našo vlado oziroma pristojno Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (čigar predstavnica je prav tako glasovala „za“), pa tega (vsaj po našem mnenju) niso znali prav dobro razložiti. 

Ker mora o predlogu zakona odločati tudi (novoizvoljeni) Evropski parlament, pričakujemo, da bo v njem več zdravega razuma. Evroposlanci, ali nas slišite? (Našim poslancem bomo zagotovo poslali izvod tega eko vodiča!)

Slovenija
Čeprav nam je pristojno ministrstvo v zvezi z zgoraj navedenim glasovanjem zagotovilo, da Slovenija pri GSO ohranja „previdnostno načelo“, pa je pismo prof. dr. Martine Bavec vladi vzbudilo hude dvome v to. Bavčeva je namreč predsednici vlade Alenki Bratušek dne 14. 7. poslala dopis z vprašanjem, zakaj je Vlada RS v potrjenem dokumentu „Program razvoja podeželja do 20114–2020“ (PRP) sprejela umik osnovne zahteve „Prepoved setve gensko spremenjenih rastlin“ za kmetije, ki so vključene v kmetijsko-okoljski in podnebno-okoljski program (KOPOP) v okviru novega PRP, čeprav je bila ta zahteva v gradivu za sejo še navedena. Povedano drugače, nekdo je tik pred sejo ali na sami seji spremenil zahtevo, po kateri je pogoj za pridobivanje sredstev iz okoljskega programa, da kmetija ne bo gojila GSO. 
M. Bavec je prosila odgovor, na čigavo pobudo (ime in priimek) ter zakaj je prišlo do te odločitve.
Po naših informacijah odgovora do danes ni bilo. Se je pa (nekdanja) predsednica vlade danes, ko pišem ta prispevek (31. 7.), predlagala za evropsko komisarko. Ne, to ne ustreza.

Boj za označevanje GS hrane v ZDA 
Tudi ZDA niso več obljubljena dežela za GSO. Zahteve po uvedbi označevanja GS hrane so vse glasnejše, zaradi česar je predlog za uvedbo tovrstne zakonske obveze v nekaterih zveznih državah že prišel med volivce. Skoraj povsod so ga multinacionalke s finančno bogato podprtimi akcijami uspele preprečiti, ni pa jim uspelo v zvezni državi Vermont. Ta za ZDA majhna, vendar nadpovprečno „trajnostno-kmetijska“ zvezna država je nedavno sprejela zakon o obveznem označevanju GS hrane. Nasprotniki bodo Vermont tožili, država pa že pripravlja obrambo. 

Vendar se označevalna zgodba verjetno ne bo končala z Vermontom. Duh „brez GSO“ je namreč tudi v ZDA ušel iz steklenice.

Slovensko kmetijstvo in hrana do leta 2020 še vedno „brez pretresov“ – ali pa tudi ne?
Slovensko ekološko kmetijstvo je v zadnjih dveh letih le doživelo nekatere pozitivne premike: obseg eko zemljišč in število kmetij se je povečalo bolj kot v prejšnjih letih (tako v 2012 in 2013 je bila rast 13-odstotna), nekoliko se je tudi izboljšala struktura rabe (nekaj manj travinja). Še zlasti pozitivni so posamezni primeri skupnega tržnega organiziranja kmetov, kar se že nekoliko pozna pri dostopnosti slovenskih ekoloških pridelkov (jabolka, žita, …), čeprav je uvoz ekohrane še vedno nesorazmerno visok. Pričakovali smo torej, da bodo oblikovalci kmetijske politike z novimi ukrepi okrepili ta trend. Pa smo se zmotili …
Skoraj pod streho je namreč nacionalni Program razvoja podeželja 2014–2020 (PRP), ki kljub prizadevanjem maloštevilnih aktivnih predstavnikov civilne družbe bolj ali manj nadaljuje pot po doslej dobro uhojeni stezici: čim bolj spreminjajmo, da se ne bi res kaj preveč spremenilo!

Po mnenju okoljskih NVO, ki smo skušale sodelovati v procesu priprave programa, ta vsebuje premalo jasnih prednostnih nalog, preveč „starih„ plačil in celo vrsto kmetijsko-okoljsko-podnebnih ukrepov, katerih učinke bo težko meriti, njihovo izvajanje pa bo nadvse težko in drago nadzorovati. 

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je po drugi strani presenečalo pri ekološkem kmetijstvu. Sredi leta 2013 je bil prvi predlog PRP temu dokaj naklonjen, že jeseni pa so cilje in sredstva za ekološko kmetijstvo prepolovili. Ko smo v roko vzeli svinčnike (pardon, kalkulatorje) in izračunali, kaj bi to pomenilo, smo ugotovili, da je novi predlog praktično smrt za nadaljnji razvoj ekološkega kmetijstva v Sloveniji. Svoje izračune smo nemudoma predstavili MKO in predlagali, da naj okrepijo vsaj preusmerjanje njiv in sadovnjakov v ekopridelavo, saj imamo travinja že tako nesorazmerno veliko. Pa očitno ni pomagalo, saj smo morali ponovno opozoriti na to še junija letos, tik preden naj bi predlog PRP potrdila vlada, in na srečo je tokrat uspelo. Skoraj ne upamo pomisliti, kaj bi se zgodilo, če bi obveljal prejšnji predlog.

Sprašujemo se tudi, kako bo MKO upravičevalo poziv potrošnikom „kupujmo lokalno pridelano“, ki je glavna „strategija“ programa promocije slovenske hrane. Oglas MKO med drugim pravi: „Hvala, ker uživate lokalno pridelano in predelano hrano … Slovenski kmet zagotavlja kakovostne surovine predelovalni industriji, obenem pa je hrana in surovina, ki jo dobimo od slovenskega kmeta, kakovostna, proizvedena na naraven in okolju prijazen način.“ Očitno v novem PRP „naraven in okolju prijazen način“ za MKO ne pomeni le uporabe sintetičnih kemičnih pesticidov in gnojil (kot doslej), temveč tudi krmljenje (in morda kmalu tudi gojenje?) GSO!

Pa veste, koga „nategujejo“? Ne le potrošnikov, temveč tudi kmete! Zavajanje na dolgi rok škoduje vsem vpletenim.

Ključne besede:
GSO, GS semena, označevanje GSO, GS hrana, ekološko kmetijstvo, ekohrana, okoljske NVO

 

Sorodni članki:

0,03125

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: