V odgovor na to vprašanje objavljamo odprto pismo Čebelarske zveze Slovenije.

28. december 2015

Čebelarska zveza Slovenije (ČZS) je z dejavnostmi v okviru projekta »čebelji zajtrk« prebudila zavest Slovencev o nujnosti samooskrbe z zdravo domačo hrano, številne kmete, proizvajalce doma pridelane hrane, pa je pritegnila h gibanju, ki je sprožilo veliko povpraševanje po bolj zdravi in manj škropljeni hrani. Številne trgovine so začele vrtnine, žita in med naročati pri domačih proizvajalcih, kajti povpraševanje po doma pridelani hrani je strmo naraščalo. Po dolgih letih oskrbovanja našega trga z izdelki s Padske nižine ter iz Egipta in Španije se je trg usmeril na domačo grudo.

Z dejavnostmi, ki so potekale ob razglasitvi rojstnega dneva Antona Janše (20. maj) kot svetovnega dneva čebel, je Čebelarska zveza Slovenije pripravila pravi spektakel. Številne diplomacije z vsega sveta so podprle pobudo in se zahvalile ČZS za tako domiselno dejavnost in predlog. Čebelarji smo bili prežeti s ponosom, saj je svetovna čebelarska javnost izrazila spoštovanje naši praksi, znanosti in na koncu še čebeli kranjici kot vrhunskemu dosežku slovenskih čebelarjev. Tako majhna dežela – in toliko znanja, da ne moreš verjeti.

Nekomu smo hudo stopili na žulj. Interesi velikih špekulantov z drugorazredno, v vodi pridelano zelenjavo ter interesi farmacevtskih multinacionalk in njihovih lobijev po dogovorjenem trgu so bili nenadoma ogroženi. Treba je bilo nekaj ukreniti, da bi se ustavilo gibanje za samooskrbo slovenskega prebivalstva. In s tem zaščitilo tuje interese.

Udariti je bilo treba po populistični gonilni sili slovenske samooskrbe – po čebelarjih. Saj v vsej tej zgodbi sploh ne gre za Debevca, ne gre za ostanke dovoljenih in nedovoljenih sredstev v medu. Gre za to, da se zaustavi gibanje.

Veterinarska uprava je dolga leta vedela, da Debevc na Vrhniki proizvaja sredstva za zaščito čebel pred varojo. Slišal sem tudi komentarje, da mu je izrekla več kazni. V čebelarskih krogih se je dolgo, že kakih dvajset let, govorilo o učinkovitem naravnem sredstvu, ki je v odsotnosti veterinarske stroke, v odsotnosti učinkovitega sredstva, ki bi ga ponujala veterina, in ob nenehnem spreminjanju odločitev (danes je nekaj dovoljeno, jutri prepovedano) številne slovenske čebelarje reševalo pred propadom.

Čebelarska zveza Slovenije je na številnih posvetovanjih, tudi z Vursom, zahtevala, naj se preuči, ali Debevčeva sredstva ustrezajo normativom, nato pa naj jih legalizirajo – ali zavržejo. Stroka je mimo tega dopuščala, da je Debevc neovirano nadaljeval s proizvodnjo. Še več, stroka, na katero smo se zanašali, je Auguštinu in drugim predavateljem, ki so po sklepih UO ČZS predavali o sonaravnih ukrepih za zatiranje varoje, prepovedala nastopati med čebelarji. V čebelarstvu si že dolga leta prizadevamo, da bi varojo brzdali z biološkimi metodami, ob pomoči organskih spojin. Žal vsi čebelarji ne ravnajo tako.

Zgodil se je 17. december. Na POP TV je inšpektorica Andreja Bizjak vehementno zatrdila, da je vsaj 30 odstotkov slovenskega medu zastrupljenega. Poročilo, ki ga je izdal UVHVVR, temu ne pritrjuje. Še več, potrjuje, da je v dvajsetih analiziranih vzorcih medu čebelarjev, ki so uporabljali Debevčeve pripravke, štirinajst vzorcev popolnoma neoporečnih, v šestih vzorcih pa so prisotni ostanki amitraza v dovoljenih količinah. Javnosti so vrgli slastno kost, škoda pa je gromozanska. V nezavednem množice ljudi bo besedna zveza »zastrupljeni med« (zagotovo) odzvanjala še dolga leta, še posebno pa zagrete insinuacije Uroša Slaka, češ da smo slovenski čebelarji z medenim zajtrkom zastrupljali slovenske otroke.

Pred nekaj več kot tridesetimi leti, ko je v naše kraje prišla varoja, smo bili čebelarji prepuščeni sami sebi. Dolga leta smo čebele očiščevali s tobakom, fluvalinatom, z ušivcem, materino dušico … s sredstvi, na katere se je varoja navadila, zaradi česar čez čas niso bila več učinkovita. Naše težave – in ne samo naše, kajti to se je dogajalo po vsem svetu – je zaznala farmacevtska industrija. Na trg je poslala bolj in manj uspešne izdelke, ki so dosegli, da so čebelarji množično izgubljali svoje čebelje družine. Analize medu, voska in propolisa so pokazale, da je v čebeljih izdelkih veliko razgradnih elementov in tudi veliko ostankov, še posebno kumafosa iz prepovedanega (in pozneje dovoljenega) »zdravila« Check mite. Čebelarji in ČZS smo z grozo spremljali angažiranje veterinarjev pri prodaji kar osemnajstih sredstev proti varoji, ki so jih prodajali na osnovi svoje izbire in ne mnenja stroke. Že dolgo vemo, da so učinkovita samo sredstva, na katera se varoja ne navadi. Menili smo, da treba v vsej državo uporabiti le eno sredstvo, naslednje leto pa kako drugo. Menili smo tudi, da velja močan strup v obliki kumafosa uporabiti le v nujnih primerih. Toda veterina se je iz zaščitnice čebel spremenila v trgovino, ki je podložna močnim interesom tujih proizvajalcev. Ponuja nam raznovrstne pripravke, ki so povečini strupi. Številni čebelarji posegajo (posegamo) po teh sredstvih ter iščemo manj strupene in zlasti manj drage domače izdelke, kot sta mravljinčna in oksalna kislina.

Ker smo se odzvali drugače, kot veleva interes tujega kapitala, je bilo treba na televiziji v tuji lasti sprožiti vojno zoper slovenske čebelarje, ki so neposlušni, škrti in preveč samoiniciativni – ter jih ustaviti.

Spoštovani minister,

povzročena nam je bila strahovita škoda. Inšpektorica Andreja Bizjak je 20. decembra 2015 na sestanku UO ČZS v navzočnosti dr. Posedija izjavila: »Uroš Slak je pritiskal name, pa sem mislila, da je to šov.«

Če je za direktorat za zdravo prehrano nastop na televiziji šov, ne oziraje se na dolgoletne posledice njene izjave in njenega oglaševanja uživanja medu tujih grosistov, in še to popolnoma neupravičeno, takega državnega urada ne potrebujemo, saj oglašuje tujo proizvodnjo in tuj dohodek. Čebelarji znatno prispevamo v državni proračun, tudi za vašo in za plačo Andreje Bizjak, zato upravičeno pričakujemo najmanj pošteno obravnavo problema, in to na strokovni ravni in z upoštevanjem argumentov vseh strani. Ne pa izključevanja, blatenja in sejanja nezaupanja v javnosti.

Na svetu še ni bilo vojne, v kateri ne bi izgubili vsi vpleteni.

Ivan Atelšek, predsednik komisije 
za ocenjevanje medu pri ČZS ◆