Vprašanja/odgovori

VPRAŠANJE:

Hvala za vaše tekste, ki nam dobesedno pomagajo preživeti v tem norem svetu, v katerem je zdravje navadnih smrtnikov vse manj vredno. Najbolj me skrbi gensko spremenjena hrana. Odločno sem proti njej in je ne želim kupovati, vendar ne vem, katera hrana je zares varna in ali je danes sploh mogoče najti popolnoma neoporečna živila.

ODGOVOR:

Živimo v svetu, v katerem nenehno poudarjajo našo svobodo in pravico do izbire. V resnici pa je imamo vse manj in gensko spremenjena hrana je le eden izmed najbolj perečih zgledov izprijenosti demokracije.
Potrošniki so zelo slabo obveščeni in večinoma pozorni le pri nakupovanju izdelkov iz soje. Na sojinem mleku, zrezkih, tofuju iščemo napis, da so brez gensko spremenjenih organizmov. Ti izdelki so tudi nenehno pod nadzorom inšpekcij, ki, lahko vas potolažim, že dolgo niso našle nič neustreznega. Ali to pomeni, da smo varni pred gensko spremenjenimi organizmi? Nikakor, le vemo ne, kje so skriti.

Tihotapljenje GSO v sladice
Najnevarnejše  so sestavine, o katerih navadni smrtniki ne vedo, da so nastale iz koruze ali soje. Proizvajalci gensko spremenjenih poljščin se zavedajo, da jih je pod nazivom soja ali koruza vse težje pritihotapiti v prehranjevalno verigo.
1. Fruktoza in gustin iz koruze
Ali ste kdaj pomislili, da se gensko spremenjeni organizmi lahko skrivajo v čokoladi, pudingu, kremah? Ravno sladkarije skrivajo vrsto sestavin, ki so potencialno narejene iz gensko spremenjenih poljščin. O fruktozi mnogi zmotno menijo, da je pridobljena iz sadja, ki je narisano na embalaži. V  resnici jo večinoma pridobivajo iz koruze. Da bi lahko šlo za gensko spremenjeno koruzo, ne pride na misel niti inšpektorjem. Podobno velja za dekstrozo, drugo obliko sladkorja, ki je pogosta v sladicah, energijskih pijačah, energijskih ploščicah in podobno.
Druga pogosta sestavina v sladicah je gustin, kar je le druga beseda za fini koruzni škrob.
Kadar kupujete pudinge, peciva, omake ali kremne sladice, v resnici lahko kupite gustin gensko spremenjene koruze, a se tega sploh ne zavedate. Če ne morete kupiti koruznega škroba iz ekološko gojene koruze, raje zgostite kreme, omake in pudinge s proseno ali riževo moko.
2. Lecitin iz soje
Pri sladicah morate biti posebno pozorni na čokolade. Posebej mlečne vsebujejo precej lecitina, ki ga pridobivajo iz soje. Največji proizvajalec sojinega lecitina so ZDA. Ker v ZDA gensko spremenjene soje namenoma ne ločujejo od konvencionalne, proizvajalci lecitina preprosto ne morejo zagotoviti čistega lecitina. Izjema je le lecitin iz ekološko certificirane soje, ki je precej dražji in si ga lahko privoščijo le ponudniki ekoloških izdelkov.
Lecitin je tudi v zdravilih, margarinah, kozmetiki in številnih drugih izdelkih, ki jih je treba zgostiti.
3. Skrivnostne beljakovine
Zelo pogosto boste na izdelkih prebrali »rastlinske beljakovine«, v resnici pa je zelo verjetno vir teh beljakovin soja.

Gensko spremenjeno olje
Podobno velja za splošno označevanje maščob. Če je na olju napisano »olje za cvrtje« ali »mešanica rastlinskih olj«, ne morete vedeti, ali je narejeno iz koruze, ogrščice ali soje. Naši laboratoriji še vedno niso v celoti opremljeni za ugotavljanje prisotnosti spremenjenih genov v maščobah, kar proizvajalci vedo in zato tovrstnih izdelkov pogosto ne označujejo, čeprav bi jih morali. Zato je varneje posegati po sončničnem in olivnem olju.

Aditivov ni treba označevati
Zveza potrošnikov opozarja, da razen skritih derivatov, ki so pogosto neoznačeni, obstaja vrsta oblik GSO, ki jih po zakonu sploh ni treba označevati, kar pomeni, da smo kot potrošniki brez možnosti, da bi odločali, kaj kupujemo.
Aditivov v prehrani (t. i. E-je), četudi jih je danes vse več pridelanih z gensko tehnologijo, ni treba označevati. To v praksi pomeni, da se pod enako številko lahko skriva aditiv, ki ga pridelajo naravno, aditiv, ki ga sintetizirajo, ter aditiv, ki je produkt genske tehnologije.
Še večja težava so encimi, ki jih uporabljajo v pekovski industriji in v predelavi mleka. To so  bakterije za jogurte in encimi za sire. Encimi so beljakovine, te pa so lahko tudi alergene. Pekovske encime naj bi začeli označevati  leta 2009, druge  leta 2010. Kje pa je naša pravica do izbire dotlej?

Dvojno nevarna krma
Gensko spremenjena krma za živali povzroča dvojno tveganje. Prvo tveganje so še neznane posledice gensko spremenjene krme na meso, mleko in jajca. Poskusi multinacionalk, s katerimi so dokazovale, da so taki mleko, meso in jajca enakovredni gojenim s klasično krmo, so bili sprejeti za dokaz varnosti in
nas tako prikrajšali za pravico, da sploh vemo, kako je bila žival, od katere so nastali izdelki, ki jih kupujemo, hranjena. Novejše raziskave neodvisnih znanstvenikov opozarjajo na to, da gensko spremenjena krma zelo vpliva na zdravje živali (posredno pa tudi na naše) in da nikakor ne moremo govoriti o enakovrednih živilih. Tudi potrošniške organizacije zahtevajo označevanje vsega, kar vsebuje GSO ali je nastalo z njimi.
Še večja je nevarnost zlorabe gensko spremenjenih poljščin v prehranski verigi. Gre za »ilegalno« uporabo tovrstne soje v salamah, paštetah in drugih izdelkih, ki je predelovalci ne deklarirajo in zato inšpekcije niso posebej pozorne nanjo. Testiranje pred nekaj leti je ravno v hrenovkah domačega proizvajalca pokazalo rekordno veliko gensko spremenjene soje.

Če se boste izogibali naštetim živilom, s katerimi je tveganje največje, oziroma v teh kategorijah živil posegali po ekološko certificiranih izdelkih, boste lahko precej prepričani, da ne uživate gensko spremenjenih izdelkov.

Več o tej problematiki lahko preberete na www.ajda-vrzdenec.si pod naslovom Genska tehnika.
Na spletni strani www.zazdravje.net pa lahko najdete strnjen pregled pred kratkim končanega strokovnega srečanja, na katerem smo prvič poslušali znanstvenike, ki ostro nasprotujejo gensko spremenjeni hrani.