Vprašanja/odgovori

Voda, vendar kakšna?
   
VPRAŠANJE:
Veliko se govori o pomenu pitja zadostnih količin vode. Čez dan smo večinoma veliko zdoma in veliko ljudi s seboj nosi plastenke z vodo. Tudi sama sem ena od njih, vendar vode ne kupujem, ampak si jo natočim iz pipe, saj je to veliko bolj prijazno do okolja in tudi voda je kakovostnejša. Kljub temu pa me skrbi, ali je voda vseeno kakovostna, kadar jo prenašamo v plastenkah, saj je skoraj nemogoče dobiti plastenko, ki ni iz PET, ta pa, kot vemo, oddaja številne snovi (ftalati ...). Vem, da naj se plastenk ne bi puščalo na svetlobi, na toplem, vendar se to vseeno dogaja. Kaj bi bila dobra alternativa za prenašanje vode? Aluminijasti bidoni? Koliko ti prepuščajo aluminijeve ione?

ODGOVOR:
Plastenke, ki ne bi vsebovala PET, ne boste našli med »uplasteničenimi« vodami. Res je zloraba besede imenovati takšno vodo ustekleničena.
To zagotovo ni dobra rešitev za prenašanje vode. Že prvo polnjenje vode v takšne materiale je potencialno tvegano, ker iz leta v leto vemo več o škodljivih sestavinah plastike, ki jih po malem uživamo s takšno vodo. Najbolj dvomljive so nonifenol in ftalati, ki učinkujejo kot hormonski motilniki in sodijo na listo 66 najnevarnejših kemikalij, kot je določeno v aneksu 15 evropskega parlamenta.
Včasih je znanost verjela in nam zatrjevala, da dokončno VE, da strupi niso nevarni, dokler ne dosežejo določenih koncentracij. Danes pa za čedalje večje število kemikalij ugotavljajo, da za njihovo učinkovanje ni varnih meja in lahko tudi najmanjše količine sprožajo neželene posledice.

Če bi PET-plastenke tudi pogojno sprejeli kot embalažo za vodo, bi z njo morali ravnati kot z mesom ali s svežim mlekom. Shranjevati in prenašati bi jo morali pri nizkih temperaturah in varovati bi jo morali pred svetlobo. Tega seveda ne počne ne trgovina (ker se ne splača) ne mi, ki jih prenašamo v razgretih avtomobilih in imamo na mizah v pisarnah.

Dodaten razlog za izogibanje vnovični uporabi PET-plastenk za prenašanje vode je morebitna bakteriološka oporečnost. Pri prvem polnjenju bakteriološko čistost večinoma zagotavljajo z UV-obsevanjem. Kadar plastenko spraznite in nosite ure in ure okrog, potem pa stoji še vlažna in zaprta na sobni temperaturi, v njej lahko nastane krasno gojišče različnih mikroorganizmov, ki niso nujno prijetni.

Na prodaj so tudi aluminijasti bidoni. Na trgu jih je veliko in navidezno so enaki. Tisto, v čemer se dobri razlikujejo od slabih, je zaščitna folija na notranji strani, ki ločuje vsebino od aluminijaste posode.
Dobre aluminijaste posode (bidona) prav gotovo ne morete kupiti za malo denarja. Vendar tudi najdražje niso zagotovilo, da bo prenašanje vode in drugih tekočin v njih varno. Ker atesti na temo prepustnosti niso obvezni, lahko le upate, da dobri ponudniki znajo razložiti, kako kakovostno so prevlečene njihove aluminijaste posode. V tujini sem že zasledila takšne certifikate.

Za vodo je najboljše, če jo prenašamo v steklu, vendar to za mnoge ni praktično. Druga dobra rešitev je uporaba plastike, ki ne spušča snovi v vodo. Plastične mase, ki ne oddajajo kemikalij v vodo, so označene s trikotnikom, v katerem je zapisana številka 2, 4 ali 5. Včasih namesto teh številk zasledite oznake HDP, HDPE, LDPE ali PP. Katera koli posoda iz teh vrst plastike je boljša rešitev od uporabe PET-plastike. Izogibajte se plastiki z oznakami 1 (PET/PETE), 3 (V ali PVC), 6 (PS) in 7 (PC/PLA).

Daleč najboljša rešitev se mi zdijo prenosni bidoni z vgrajenim filtrom, ki zagotavljajo, da je vsak požirek, ki ga naredite ta trenutek, prefiltriran. Več o tem lahko preberete tudi na spletni strani www.zazdravje.net. kjer smo se večkrat ukvarjali z vprašanjem, kako si zagotoviti neoporečno vodo na najcenejši in najbolj praktičen način.