Kaj se splača, če ni vitamina ljubezni?    

VPRAŠANJE:

ODGOVOR:

Zelo zanimivo vprašanje, ki zadeva bistvo globalizacije. 

Res je, da so marsikateri izdelki v Sloveniji precej dražji kot v nekaterih drugih državah. V Sloveniji imamo največjo površino prodajnih prostorov na prebivalca v vsej Evropi. Marmor, blišč, parkirišča, klimatizacijo in občutek razkošja je treba plačati in to se pozna v naših cenah včasih tudi kot od 20- do 30-odstotni pribitek v primerjavi z enakimi izdelki v sosednjih državah. 

Drugi del zgodbe pa zadeva tehnologijo in načine pridelave ter predelave, ki jih uporablja današnja industrija – v želji, da bi znižala stroške in še vedno služila  tudi pri takšnih izdelkih, za katere vi menite, da morajo ponudniku povzročati čisto izgubo. 

Vsak izmed nas na neki način primerja, koliko bi ga izdelek stal, če bi ga naredil sam. In tako seštevek kupljenih sestavin pogosto res presega tisto, kar odštejemo za gotov izdelek. Tako je pri tekstilu, hrani, pohištvu.  S tem nas industrija prepričuje, da se nam ne splača kuhati, šivati, karkoli narediti sam. Zakaj, če enako dobimo ceneje? In ravno v tem tiči zmota. Ali res dobimo enako? Če preračunate, koliko sadja in sladkorja morate kupiti, da bi naredili kozarec marmelade, hitro ugotovite, da se to ne splača. Vendar vi premišljujete na naraven način in bi marmelado naredili iz sadja. Industrija pa ima o tem drugačno mnenje. 

Pred nekaj dnevi so mi v gostilni postregli sok znane blagovne znamke, na embalaži pa se je smehljala velika sočna breskev. Seveda sem bila prepričana, da pijem breskov sok. Ker rada berem etikete, sem pokukala tudi na drobni tekst na izdelku. Zgoščena kaša buč, aroma breskve, barvila, sladila in voda – to je bila dejanska sestava tistega, kar so moje brbončice ocenile kot čisto breskev. Enako velja za marmelado, industrija jo zna narediti iz bore malo sadežev, ki so narisani na etiketi. 

Verjetno ste v medijih zasledili vprašanje, okrog katere se je pred enim mesecem dvigal  prah,  ali industrija lahko uporabi mleko, ki mu je že pretekel rok trajanja, in ga ponovno pasterizira. Vse naše inštitucije so odgovorile, da kaj takega ni dovoljeno. A ko smo jih vprašali, ali lahko industrija 29. decembra uporabi mleko ali kakšno drugo sestavino, ki je dan pred iztekom roka uporabnosti,  in iz njega naredi nekaj drugega, kar bo imelo rok trajanja še leto dni, so nam povedali, da je to dovoljeno. Ko smo vprašali, ali obstaja kakšen predpis, ki bi določal, koliko sme biti dejansko stara neka sestavina, ki je v izdelku, so nam pristojni odgovorili, da takšen rok ni določen in da proizvajalec sam odloča, katere sestavine bo uporabil, pod pogojem, da zagotavlja varnost svojega izdelka. Varnost in hranilnost pa sta različni kategoriji. Živilo je varno, če v njem ni bakterij, plesni, strupov … (Te pa lahko odpravimo s toplotno obdelavo in kemičnimi dodatki). Koliko mora biti v živilu koristnih snovi, pa ni nikjer zapisano. 

To v praksi pomeni, da npr. moka stoji na policah skoraj do konca roka uporabnosti, potem jo, namesto da bi jo vrgli v smeti, raje za zelo malo denarja odstopijo kakšnem obratu, ki iz nje naredi piškote ali testenine, in te imajo rok uporabnosti še vsaj leto dni. Če jih v tem času ne prodajo, jih lahko tik pred iztekom roka še enkrat prodajo za drobiž, tokrat npr. proizvajalcu gotovih jedi. Ta bo iz njih skuhal nekaj, kar bo imelo rok uporabnosti naslednje leto dni. Na koncu, ko bo to končalo na vašem krožniku, boste mogoče zaužili sestavine, ki so v obtoku že vrsto let. So pa zeloooo zeloooo poceni in se zato vsem, ki so v tej igri, račun izide in ste celo vi prepričani, da se vam splača to kupiti. 

Poleti je Hrvaško pretresal škandal zaradi deset let starega mesa, ki so ga našli na prodajnih policah. Mislite, da se to dogaja le tam? Še njihovi strokovnjaki so potrdili, da so to ugotovili le zato, ker se je meso prodajalo v surovi obliki. Če bi iz njega naredili paštete, gotove jedi ali kaj drugega, nihče ne bi mogel ugotoviti porekla in starosti surovine. Zelo mamljivo za tiste, ki želijo v globalni trgovini z živili ustvariti čim več dobička. In če se to lahko zgodi z mesom, ki ga poznamo kot eno izmed najobčutljivejših sestavin, kaj naj šele pričakujemo pri drugih živilih?

Strinjam se z vami, da je marsikaj v današnjem sistemu trgovine sprto z zdravo pametjo. Vendar ta monstrum hranimo mi, s svojim denarjem in s svojim zdravjem. Zaradi našega poseganja po lepo pobarvanih in odišavljenih truplih, ki jih prodajajo kot živila, propadajo pošteni proizvajalci, ki želijo delati, kot jim narekuje vest. 

Če želimo ohraniti naravno in kakovostno hrano, jih bomo morali znova prepoznati in podpreti, ker jih drugače ne bo več. Ko ne bomo več nasedali zgodbici o tem, kaj se splača in kaj ne, se bo zgodba zelo hitro obrnila. Zato naj ne bo nizka cena za vas priporočilo, temveč opozorilo, da je treba dobro pogledati, zakaj je nekaj tako poceni. 

Največ denarja boste prihranili, če se boste vrnili k izvorni kodi prehranjevanja. 

Pri izvornih sestavinah so možnosti za goljufijo najmanjše. Če sami skisate mleko, veste, da boste zaužili žive probiotične bakterije in ne takšnih, ki lahko tedne in tedne vegetirajo na policah. Če kupite žito, lahko preverite, koliko je živo, tako da ga namočite in vidite, ali kali. Če iz njega zmeljete moko, zdrob ali naredite kosmiče, boste vedeli, da imate še vedno v njem vse, kar je bilo do pred kratkim v živem zrnu. 

In ko iz tega spečete še svoje piškote, bo v njih nekaj, kar na policah nikoli ne boste našli – vitamin L (ljubezen). To je sestavina, ki je najbolj primanjkuje v naši hrani in življenju nasploh.

 

Mislite, da se ne splača?