Aktualne novice

Vam lahko vzamejo organe dokler ste še živi?

dodano: 8.12.2010

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

Pred kratkim smo v medijih lahko brali o dosežkih naše transplatnacijske medicine. "Stroka" zdaj toži, da je škoda, da nimajo naši izurjeni strokovnjaki ob takšnem napredku več posegov, ker po statistikah zaostajamo po številu bolnikov, ki bi jih napotili na takšno "zdravljenje".

Da pri transplataciji organov ni vse tako, kot si nevedni predstavljamo, priča tudi pismo medijem, ki ga je poslal novinar Damjan Likar. Zelo priporočamo, da ga preberete.

V oddaji Polnočni klub so gostje spregovorili o darovanju organov. Na vprašanje voditeljice ali so darovalci res mrtvi, je direktorica Slovenija Transplant dr. med. Danica Avsec odgovorila: »O tem predvsem razglabljajo ljudje, ki teh postopkov ne poznajo. Za nekoga, ki je v stiku z zdravljenjem možganske travme in krvavitve, ki pripelje do smrti, ni dvoma ali gre tukaj za smrt ali za nekakšno polovično umiranje. Če nam odpovedo možgani, vemo, da ne moremo živeti  brez možganov. Tukaj je smo še vprašanje časa kdaj nam odpovedo ostali organi, potem ko so odpovedali možgani.« 

V knjigi Rdeča zanka avtorica Renate Greinert piše o nekom, ki pozna postopke presaditve, citiram: »Dr. Hill je vodilni anestezist v bolnišnici Adden brook. Pripoveduje: „Od trinajstih anestezistov jih sedem ni hotelo več sodelovati pri odvzemu organov. Z njihovimi pogledi na življenje in smrt ni bilo več združljivo, da so morali dajati darovalcem organov anestezijo, tako kot živim bolnikom, jim celo predpisovali sredstva zoper bolečine, ker se darovalci organov odzivajo tako kot živi bolniki, ki jim je odmerek narkotika pri anesteziji premajhen in občutijo bolečine.“ Obstaja tudi dokumentarni film o diagnostiki možganske smrti, ki ga uporabljajo za izobraževanje v medicinski stroki. Tam se zelo jasno vidi, kako se domnevni mrtvec še premika. Transplantacijska medicina vztrajno označuje „možgansko mrtve osebe“ še naprej kot trupla, kot umrle. 

V najvidnejše nasprotne dokaze zoper takšno definicijo sodi gotovo tudi dejstvo, da možgansko mrtve nosečnice donosijo zdrave otroke in da možgansko mrtvi moški lahko doživijo celo erekcijo in pasivno spočnejo otroke. Dr. Estol je pokazal dramatični videoposnetek človeka, ki se je potem, ko so mu ugotovili možgansko smrt, skušal dvigniti in prekrižati roke. Kljub temu je dr. Estol navzočim zatrjeval, da je bil ta darovalec truplo.«

Obstajajo tudi primeri, ko naj bi bili možgani zaradi dolgotrajnega pomanjkanja kisika brezupno poškodovani, pa so bolniki kljub temu ozdraveli. Svojo izkušnjo o tem opisuje George G. Ritchie v knjigi Vrnitev iz prihodnosti: »Bolničar je spet dirjal k dežurnemu zdravniku. Z oficirjem sta se vrnila, pregledal me je drugič in me proglasil za mrtvega, drugič. Nato pa se je zgodilo nekaj, česar polne posledice sem se zavedal šele leta kasneje. Bolničar se je uprl, ni se strinjal s sodbo svojega nadrejenega oficirja. »Morda«, je predlagal, »bi mu bilo dobro dati injekcijo adrenalina naravnost v srčno mišico.« 
Res je, da je bilo v tistih dneh pred množično prakso masaže srca in električnih šokov že nekaj poskusov z adrenalinsko injekcijo v srce, če se je le to ustavilo. Vendar pa se je to dogajalo samo, če je srce popolnoma zdravega človeka prenehalo biti zaradi kakšnega pripetljaja, na primer pri utopljencih, ko je bila ponovna vzpostavitev srčnega utripa izključno upanje na dokončno oživitev človeka. Če pa se celotni ustroj zruši zaradi bolezni, kot je bila moja, vnetje pljuč, učinkuje  bolj kot mačji kašelj, če pripravimo srčno mišico do tega, da nekajkrat utripne. Tehnično lahko izzovemo srčni utrip za nekaj minut, vendar s tem nismo spremenili splošnega stanja. Mojega stanja ni bilo več mogoče spremeniti, to bi potrdil vsak medicinec, možgani bi bili po tako dolgem času brez kisika brezupno poškodovani. 

In vendar je izobraženi zdravnik sprejel predlog neizobraženega malega vojaka ob njem, čeprav se je popolnoma zavedal nespameti svojega ukrepanja.  Ko se je bolničar spet vrnil, je oficir napolnil iglo z adrenalinom in mi jo zabodel v srce. To je začelo biti, najprej še neredno. Trenutek za tem se je pojavilo dihanje. Moj krvni pritisk se je okrepil. Moje dihanje je postalo močnejše… Seveda pa moja oživitev ni bila takojšnja. Potrebni so bili trije dnevi, da sem se popolnoma vrnil v zavest, pet dni, da so me lahko zbrisali s spiska kritičnih primerov, in dva tedna, da sem lahko vstal. 

Dr. Francy je označil mojo oživitev kot »najpresenetljivejši medicinski primer, ki se mi je dogodil«, leta kasneje je zapisal v uradno overjeni izjavi: »Primer vojaka Georga G. Ritchieja…, priklicanega nazaj iz smrti in povrnjenega v krepko zdravje, si je treba razlagati na nek drug način, ne na naravnega.«

1,513672E-02



<< Nazaj

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: