Ob Svetovnem dnevu voda, 22. 3. 2018, je pod naslovom »Ali ustava drži vodo?« potekala okrogla miza, ki jo je priredil evropski poslanec dr. Igor Šoltes (Skupina Zelenih/ESZ). Zbrani so se strinjali, da je bil vpis pravice do pitne vode v ustavo pomemben zgodovinski trenutek z jasnim sporočilom o trajni zaščiti vode kot javne dobrine. A kaj se je premaknilo naprej od takrat, je bilo ključno vprašanje dogodka. Rok za uskladitev zakonodaje se namreč nezadržno približuje, napredka pa ni zaznati.

Evropski poslanec dr. Igor Šoltes je uvodoma opozoril na globalne trende, ki potrjujejo, da voda postaja ključna surovina 21. stoletja. »Medtem ko se je svetovno prebivalstvo v preteklem stoletju potrojilo, se je uporaba vode povečala kar za šestkrat. Tudi zato je vse bolj jasno, da ko govorimo o vodi, v resnici govorimo o naši prihodnosti, prihodnosti naših otrok in vnukov, blaginji in razvoju, pa tudi o položaju, ki ga bomo kot država imeli v svetu,« je izpostavil. Kritičen je bil do tega, da slovenska vlada v skoraj letu in pol ni uspela narediti nobenega bistvenega napredka pri uskladitvi zakonodaje z ustavo. »Ob vpisu pravice do pitne vodo v ustavo se je pokazalo, da voda teče čez politične prepreke, a od takrat je to tudi žal vse, kar se je zgodilo. V Sloveniji smo že prevečkrat videli, da ustava prenese vse, a pitna voda je preveč pomembna, da bi dovolili, da tudi ta ustavni člen postane mrtva črka na papirju.«

Dr. Šoltes je spregovoril tudi o vsebini 70.a člena, kjer je izpostavil, da sta ključna vidika člena trajnost vodnih virov in njihova prednost za preskrbo pitne vode prebivalstva in gospodinjstev: »Prednost je izjemnega pomena, saj pomeni, da bodo viri pitne vode in oskrba prebivalstva z njo imeli prednost pred gospodarsko rabo, recimo za stekleničenje in prodajo pijač.« Izpostavil je, da so razumevanja, da bo zdaj voda zastonj, napačna. »Bistveno je, da zgradimo ustrezen odnos do vode, ki terja ustrezno vzdrževanje, ustrezen infrastrukturni sistem in nadzor nad kvaliteto, vse pa seveda stane. Je pa zelo pomembno, da se dostop zagotovi prav vsem prebivalcem, to od nas terja ustava, in to pomeni tudi to, da zmore ceno zagotovljene pitne vode vsakdo tudi plačati. To je odgovornost narave.«

Opozoril je tudi na primere iz prakse, kjer vse prevečkrat vidimo, da se mora zaščita narave, tudi vode, umakniti drugim interesom, kot je bilo tudi pri Magni. »Zato je zelo pomembno, kako bodo detajli in malenkosti zapisane v zakonskih aktih, da ne bo manevrskega prostora za manipulacije in različne interpretacije,« je še povedal dr. Šoltes.

Predsednica Društva vodarjev Slovenije dr. Lidija Globevnik je izpostavila, da vodarska stroka ocenjuje, da vpis pravice do pitne vode predstavlja velik poseg v sedanjo ureditev na področju voda, a pri tem opozarjajo, da lahko spremembe, v kolikor ne bodo narejene premišljeno in strokovno, povzročijo negotovosti. Opozorila je na težave pri interpretaciji: »Žal še vedno ne vemo, kaj je vodni vir. Tukaj nimamo enotnega razumevanja. Smo ga sicer zapisali v ustavo, a ga različno interpretiramo, definicija pa ni nikjer zapisana. Je to samo izvir, je to cel vodni krog?«

Izpostavila je, da pri usklajevanju z ustavo, potrebujemo čim širši pristop: »Kot primer naj omenim, da 90 % vode za oskrbo v Sloveniji prejmemo iz podzemnih voda. Zato je zelo pomembno tudi to, kaj delamo z gozdovi, mokrišči in našimi rekami. Pri prenosu v zakonodajo in podzakonske akte je treba mobilizirati vse te vidike. Predvsem pa moramo spreminjati tudi zavest ljudi in vedenje o tem.«

Leon Behin, generalni direktor Direktorata za vode in investicije z Ministrstva za okolje in prostor je predstavil dogajanje na zakonodajnem področju. "Vlada je z namenom kar najbolje implementirati določbo 70.a člena ustave imenovala komisijo, v kateri so med drugim predstavniki občin, zunanji strokovnjaki, predstavniki civilne iniciative. Do danes zakonodaja, ki bi ta člen udejanila v praksi, še ni pripravljena in implementirana, odprtih je še veliko vprašanj, ki jih je treba uskladiti," je pojasnil.

"Pravica do pitne vode izvira iz evropske pobude Right2Water, ki temelji na koncesijski direktivi, slovenski zapis v ustavo pa je širši, govori tudi o tem, da je to človekova pravica. Zapis je mogoče urediti tudi s spremembami zakonodaje o gospodarski javni službi, ki je stara že 25 let in jo je treba popraviti, z zakonom o podelitvi koncesij ter zakonom o varstvu okolja, in urediti vprašanje, ali je to izvirna pristojnost občin, ali se poveča vloga države. Zatakne se pri podrobnostih, saj je treba oblikovati veliko premišljenih aktivnosti, pri čemer Ministrstvo za okolje in prostor to nalogo resno jemlje, saj smo z vpisom v ustavo postavili varovanje pitnih voda za človeka nad nekatere druge pravice," je zaključil.

Brane Golubović iz Civilne iniciative Za Slovenijo in svobodo je dejal, da je bil osnovni namen neformalne skupine posameznikov, ki so delovali kot prostovoljci, pozitiven pritisk na odločevalce za spremembo ustave. »Trajnostno upravljanje z vsemi vodami je odgovornost Vlade, vodooskrba ne sme postati tržno blago in koncesije se ne smejo podeljevati zasebnim podjetjem. Bistvo uspeha civilne iniciative je bila želja po strpnem dialogu z vsemi deležniki, z javnostjo, s politiko in stroko.

Sprememba ustave je bila velik korak, na vrsti je politika, ki mora vključevati stroko, da se določba ustrezno implementira v praksi. Če smo v ustavo zapisali, da bomo trajnostno upravljali z vodami, ali je politika mislila z zapisom iskreno, ali je to naredila le zato, ker je bilo všečno? Država je namreč že povozila ustavno določbo z izdajo dovoljenja za gradnjo na ožjem vodovarstvenem področju,« je zaključil.

Naravovarstvenik in pisatelj Anton Komat je dejal, da je voda preveč pomembna za naše preživetje, da bi jo prepustili zgolj politikom, pravnikom in ekonomistom: »Okolje je naša prihodnost. Naravovarstveniki nismo zaviralci napredka in nismo ekoteroristi. Zavzemamo se za regulacijo in zaščito tistega, kar nam je še ostalo. To da vse gledamo samo skozi ekonomsko logiko, je napačno. Ne pozabimo, da je voda ključna za naše preživetje, zato se ne pustimo peljati žejne čez vodo.«

Opozoril je na to, da v Sloveniji nujno potrebujemo organ, ki bo imel celovit vpogled v vodni krog: »Trenutno tega nimamo, niti ne vemo, kaj se s tem sploh dogaja. Vodni krog je trenutno razbit na nešteto koščkov, ki ga vsak po svoje upravlja. Z vodnim krogom se upravlja kot s podjetjem v stečajnem postopku, kar je kriminal.« Kritičen je bil tudi do protipoplavne politike: »Tako imenovani borci proti poplavami uničujejo reke, izsekavajo bližnjo vegetacijo, s čimer se v resnici še povečuje pojavnost poplav. Kapital je tisti, ki je to povzročil, da se nato pojavi kot rešitelj tega stanja. To je past, ki se dogaja na slovenskih rekah.«

Zbrani so se strinjali, da je uskladitev ustavne določbe pravice do pitne vode samo en del zgodbe, drugi prav tako pomemben vidik je izgradnja odgovornega odnosa vsakega posameznika do vode. Področje upravljanja z vodami je kompleksno, zato terja celovite rešitve, ki niso le administrativne, temveč segajo v našo zavest, so zaključili.

Vir: www.igorsoltes.eu