2,7 ton obolelega govejega mesa iz Poljske je bilo izvoženega v 14 držav po Evropski uniji, kar ogroža zdravje evropskih državljanov. Krive so nezakonite klavnice, ki so prodajale obolelo goveje meso kot zdravo, kar je v nasprotju s predpisi Evropske unije, ki zahtevajo veterinarski pregled pred in po zakolu živine.

Evropska unija se prepogosto sooča s škandali povezanimi s hrano. Ali je to fipronil v jajcih, kontaminirano otroško mleko Lactalis ali pa konjsko meso v goveji lazanji: ponavljajoči se škandali kažejo na temeljne probleme povezane s preglednostjo in nadzorom (pre)dolgih prehranskih verig. Nevarna hrana nizke kakovosti se prodaja po ceni zdrave, sveže in visoko kakovostne hrane, kar je le dodatni dokaz, da smo pri prehrani pozabili na varnost in zdravje državljanov. Nujno moramo poskrbeti, da se bo zdrava hrana znašla na krožnikih evropskih državljanov, še posebej naših najranljivejših skupin, kot so otroci in starostniki. To lahko spremenimo s krajšimi prehranskimi verigami in bolj dostopno lokalno pridelano hrano. Ne le, da taka hrana krepi in ohranja zdravje, temveč tudi varuje okolje, spodbuja domače kmetijstvo, ohranja podeželje, ustvarja manj zavržene hrane in zmanjšuje nepoštene trgovinske prakse.

• Izvzame hrano iz sistema javnih naročil (direktiva 2014/24/EU) za naše najbolj ranljive skupine družbe, tako da bo imela lokalno pridelana hrana prednost pred živili nizke kakovosti.

• Izvaja obvezno označevanje živil na podlagi tega, od kod prihajajo, v restavracijah, javnih zavodih in lokalnih trgovinah v izogib kakršnih koli goljufij, ki bi predstavljale resna tveganja za zdravje ljudi.

• Spodbuja krajše prehranske verige, ki omogočajo lažji, jasnejši in preglednejši sistem spremljanja kakovosti hrane, saj je tako v prehransko verigo vpletenih manj posrednikov, ki jih je potrebno nadzorovati z EU standardi.

Peticijo lahko podpišete na: https://www.tilt.green/healthyfoodsl

V slovenskih javnih prehranskih obratih (vrtci, šole, bolnišnice, domovi za starejše in drugi) se letno porabi za več kot 200 milijonov evrov prehranskih izdelkov. Samo vzgojno-izobraževalne ustanove na dan pripravijo več kot 680.000 obrokov. Žal ugotavljamo, da velik delež prehrane v javnih ustanovah prihaja iz globalne ponudbe, ki ponuja širok spekter poceni hrane. Ta je pogosto slabše kakovosti in hranilno osiromašena. Lokalno pridelana hrana, ki se ponaša s kakovostjo, svežino, bogato hranilno vrednostjo, visoko vsebnostjo vitaminov in tudi varnostjo za potrošnika, pa se vse preredko znajde na krožnikih.

Zakaj ne bi skrajšali poti do lokalno pridelane hrane, našega zdravja in trajnostne oskrbe? 

To dolgujemo sedanjim in prihodnjim generacijam, zato je dr. Igor Šoltes z Varuhom odnosov v verigi preskrbe s hrano dr. Jožetom Podgorškom predstavil pobudo, da bi čim več lokalno pridelanih živil našlo pot do krožnikov najranljivejših skupin našega prebivalstva. S tem bi vrtcem, šolam, domovom za starejše in bolnišnicam omogočili nabavo čim več zdrave in kakovostne hrane. Zato pa bi morali odločno poseči v zakonodajo javnih naročil, ki včasih predstavlja pravo in pravno prepreko zdravi poti do kakovostne hrane. Vse prevečkrat pozabljamo, da javna naročila niso namenjena samo zagotavljanju konkurenčnosti in najnižji ceni, ampak naj bi pomagala izpolniti še druge cilje – okoljske, demografske, socialne in tudi zdravstvene. Vprašajmo se, ali je ekonomski interes pri tako pomembnem vprašanju, kot je prehrana, zares edino, kar šteje. Če postavimo na tehtnico konkurenčnost in zdravje, preprosto moramo dati prednost zdravju, sicer bo zdravje družbi slej ko prej izstavilo svoj račun za ceno, ki ne bo nizka.

Smo dovolj drzni za odločitev, ki bo pomenila korak k bolj zdravi prihodnosti vseh nas?

Razlogov, da naročanje hrane izvzamemo iz sistema javnega naročanja, je več kot dovolj: 

Z uresničitvijo pobude bi pomembno zmanjšali delež zavržene hrane. V Evropski uniji letno zavržemo 88 milijonov ton hrane, medtem ko si kar 55 milijonov Evropejcev niti vsak drugi dan ne more privoščiti kakovostnega obroka.

Krajšanje prehranske verige pomeni tudi manj nepoštenih trgovinskih praks, s katerimi veliki trgovci manjše in šibkejše kmete pogosto potiskajo v nemočen položaj.

Pobuda za izvzem hrane iz sistema javnega naročanja lahko uspe ob sodelovanju in močnem soglasju vseh. Sprememba se seveda ne bo zgodila čez noč, temveč postopno. Kritiki bodo gotovo trdili, da je lokalno pridelana hrana predraga in da je v Sloveniji ne pridelamo dovolj. A še zdaleč ni nujno, da bi bila njena cena višja, saj bi tudi trdnost pogodbenih odnosov in možnost prodaje in dolgoročnega načrtovanja, ki ga zdaj ni, prispevala k oblikovanju cen in posledično povečanju pridelave.

Kmetje bodo namreč vnaprej vedeli, kakšne so potrebe javnih zavodov in da je odkup njihovih pridelkov zagotovljen. S tem bi se močno povečal tudi interes za obdelovanje zdaj neobdelanih in zaraščenih površin, ki jih je v Sloveniji kar nekaj. Ključ do uspeha je tako predvsem v povezovanju vseh deležnikov, še zlasti pa javnih zavodov in lokalnih pridelovalcev, ki morajo ob ustrezni podpori države iti z roko v roki, da lahko slogan »od vil do vilic« postane resničnost.

Vir: https://www.odvildovilic.si/