Pri človeku ne opazimo, koliko stane »vzdrževanje bolezni«, stroški se namreč prevalijo na zavarovalnico. Zato bomo morda prav na primeru zdravljenja živali hitreje ugotovili, kako veliko finančno breme so alopatski načini dolgoročnega vzdrževanja kroničnih bolezni z zdravili in da bi tudi pri človeku lahko ubrali drugačne metode. 

Pri živalih gre v vsakem primeru za samoplačniško zdravljenje – če se odločimo za klasično zdravljenje ali pa če jim želimo pomagati z drugimi metodami. Naravnih metod pri obolenjih gibalnega aparata je več. Poglejmo si nekaj najpomembnejših. 

Akupunktura je del tradicionalne kitajske medicine, ki ima večtisočletno tradicijo. Osnova akupunkture je stimulacija akupunkturnih točk za doseganje normalnega pretoka či-ja in energetskega ravnovesja v telesu. 

Dvoletna retrospektivna analiza je pokazala, da ko gre za storitve integrativne medicine na malih živalih, se najpogosteje za zdravljenje z njo odločijo lastniki živali z mišično-skeletnimi (26,7 %), v drugi vrsti pa nevrološkimi težavami (16,8 %). Akupunkturo so uporabili v kar 95,4 % primerov, zdravilne rastline so bile na drugem mestu (76,4 %) (Shmalberg, J., Xie, H. in Memon, M. A., 2019). 

Tehnično se akupunktura izvede s pomočjo tankih igel, ki se jih vstavlja v telo na specifičnih akupunkturnih točkah, nanizanih na meridianih. Med samo terapijo je terapevt ob živali in skrbi, da je žival umirjena. Slednjega pogosto ni težko doseči, žival se namreč med samo terapijo pogosto umiri ali celo zaspi. Podobna akupunkturi je akupresura, ki namesto igel uporablja dovajanje pritiska na iste točke. 

Ustanovitelj osteopatije Andrew Taylor Still je trdil, da leži zdravilo bolezni v samem telesu in da je možno bolezen ozdraviti z mehanskimi korekcijami telesa. Obstaja povezava med prisotnostjo neke bolezni in nepravilnim položajem kosti. Osteopatija ima zato svoje osnove v anatomiji in fiziologiji. Od vseh kosti naj bi bila najpomembnejša vretenca, ki tvorijo hrbtenico in so tesno povezana z živčnim sistemom, saj obdajajo in ščitijo hrbtenjačo. Osteopat uporablja kot glavno orodje za postavitev diagnoze svoje dlani. Z nebolečim tipanjem zazna motnje delovanja v posameznih delih telesa. 

Enako znanje in enak pristop sta se izkazala kot učinkovita tudi pri živalih, pri katerih težave izhajajo iz težav s hrbtenico. Osteopatija najbolj pomaga pri težavah z gibalnim aparatom. Živali pogosto tudi to terapijo sprejmejo bolje od ljudi in čas do izboljšanja je pogosto krajši. Vendar, če je žival zaradi svojega stanja v bolečinah, je na začetku nezaupljiva in mora terapevta vložiti nekoliko več truda, da pridobi njeno zaupanje in dovoljenje za delo. 

 

V človeškem telesu in okoli njega so elektromagnetna nihanja. Pacientova lastna nihanja (fiziološka in patološka) lahko posnamemo s površine telesa, jih preko kabla vodimo v terapevtski aparat, ki iz njih s pomočjo moderne elektronike naredi terapevtska nihanja (brez dodajanja drugih ali tehnično izdelanih frekvenc), ta pa se preko aparata nato privedejo nazaj v telo pacienta. Terapevtski učinek se torej ne odvija v terapevtskem aparatu, ampak v pacientu samem. Terapevtska nihanja povzročajo v telesu pacienta terapevtski učinek z brisanjem oz. reduciranjem patoloških nihanj po eni strani, po drugi strani pa spodbujajo oz. krepijo fiziološka nihanja. 

Kako se bioresonančna metoda obnese pri živalih? Učinki terapije so pri naših štirinožcih zelo vzpodbudni, saj so le-ti zelo dovzetni za elektromagnetna nihanja. Za žival je terapija prijetna in pomirjujoča, zato med samo terapijo naš kosmati prijatelj pogosto tudi zaspi. Uporaba bioresonančne terapije je mnogovrstna in praktično nima omejitev. Zelo pogosto jo pri živalih uporabljamo pri bolečinskih stanjih, ki so pogost spremljevalec obolenj gibalnega aparata.

Prožilna ali trigger točka je zakrčen vozel mišičnih vlaken, ki je lahko posledica poškodbe mišice ali skeleta, stresa idr. Točke se lahko otipajo kot delno skuhani deli makaronov ali grah globoko v mišičnem tkivu. Taka točka povzroča čvrsto zakrčenje mišičnih vlaken, v katera je vpeta, in stalno napetost na mestih mišičnih pritrditev, kar pogosto povzroča simptome na bližnjih sklepih. Te točke so običajno zelo boleče, ko se vrši pritisk nanje, njihova občutljivost pa ni sorazmerna s pritiskom. Ko terapevt točke locira, obravnava zajema različne pritiske nanje. S temi pritiski dosežemo sprostitev znotraj mišičnih vlaken ter zagotovimo njeno normalno aktivnost. Obravnava teh točk je pogosto boleča, na kar nas lahko žival opozori. Če terapevt njeno opozorilo spregleda, se lahko zgodi, da mu žival ne bo več dovolila nadaljevati s terapijo. Izkušen terapevt s srcem in mislimi na pravem mestu s tem verjetno ne bo imel težav. 

Že Hipokrat je nagovarjal, naj dobro skrbimo za hrbtenico, kajti vzrok številnim boleznim je njena dislokacija. Pes ima 27 vretenc, ki so povezana s preko 150 sklepov. Vsakršna napačna postavitev kateregakoli od teh sklepov lahko vodi v zožitev medvretenčnih odprtin in zmoti potek hrbtenjačnih živcev. Kiropraktik želi zopet vzpostaviti normalno biomehaniko hrbtenice. Najpogosteje naravna žival v stoječem položaju. Nežno pritiska na vretence enega za drugim, da najde sklep, ki se ne premika ustrezno. Ko ga najde, ga s hitrim in natančnim premikom popravi. Redko se sliši pokanje, kot je značilno pri kiropraktiki ljudi. Kiropraktiki svetujejo redne obiske pri njih za omogočanje mobilnosti naše živali. 

V Sloveniji homeopatija postaja vse bolj zanimiva možnost zdravljenja tudi med živalmi, še najbolj pri domačih ljubljenčkih, kot so psi in mačke. Bistvo homeopatije je načelo podobnosti oz. da se podobno zdravi s podobnim. Homeopatska zdravila so pripravljena po posebnem postopku redčenja in močnega pretresanja. Homeopatska zdravila za veterinarsko in humano uporabo so enaka. 

Najpomembneje je izbrati pravo zdravilo, za kar je potrebno dobro ujemanje z izraženimi simptomi. Zdravljenje zahteva veliko opazovanja in dobrega opazovalca ter pridobivanje informacij o stanju živali s pomočjo natančnega in vodenega izpraševanja lastnika. Zdravljenje je zelo individualno. V določenih primerih lahko lastniki sami pomagajo svojim ljubljenčkom, sicer pa je zaželen posvet s strokovnjakom – veterinarjem homeopatom. Homeopatskih zdravil ne dajemo po nepotrebnem. V primeru ortopedskih težav so lahko živali v pomoč arnika, ruta, šentjanževka, ognjič, gabez in druge. 

Pogosta dilema lastnikov živali z ortopedskimi težavami je, ali se lahko njihova žival še naprej giblje oz. v kolikšnem obsegu, kakšnega gibanja naj se izogiba in katero je priporočljivo. Pri artritisu je stalno, ponavljajoče in zmerno gibanje dobrodošlo. Pomaga namreč okrepiti mišice okrog sklepa in mu omogoča, da postane bolj stabilen in prožen. Za vzdrževanje zdravja sklepov je ustrezno gibanje najboljše zdravilo, vendar lahko pretirana vadba stanje poslabša, še zlasti pri živalih s preveliko telesno težo. Aktivnosti, kot so skakanje in gibanja, kjer žival hitro spreminja smer, niso zaželene. Priporočljiva tipa vadbe sta npr. kontrolirana, ustrezno dolga hoja in plavanje. Pri plavanju bodimo pozorni na površino, preko katere vstopa in izstopa iz vode. Slednja mora biti varna (npr. nedrseča). 

Glede vaj se lahko posvetujete s strokovnjakom za rehabilitacijo živali ali fizioterapevtom za živali, ki vam lahko pomaga narediti plan vaj, s pomočjo katerih lahko svoji živali pomagate tudi sami doma. Sicer pa fizioterapija ali rehabilitacija živali uporablja več različnih tehnik, ki lahko živali z ortopedskimi težavami zelo lepo pomagajo: kontrolirano gibanje po podvodni tekalni stezi (angl. underwater treadmill), ultrazvočna, laserska terapija, masaže, razgibavanje in drugo. 

Na podlagi opisanih metod in s pomočjo vaše nadaljnje radovednosti boste lahko sami presodili, katera rešitev je najboljša tudi na dolgi rok za vašega psa ali vašo muco, ki trpita zaradi obolenja gibalnega aparata.

Mozaik zdravja, Mateja Lobe Prebil s.p., Celostni pristop k zdravju človeka in živali; mozaikzdravja@gmail.com