Skupaj razkrivamo

5.5.2009

ŽIVITE Z UTEŽMI? Tekst: Katja Podergajs
(povzeto po: dr. Joseph Mercola - Five Common Toxic Metals to Avoid, and Where You'll Find Them)

Kako pogosto se vam zazdi, da je na vaše telo obešena tona uteži? Utrujenost, raztresenost, depresivnost, razdražljivost … In to celo ob lepem vremenu! Ste kdaj, pomislili, da se vam ti občutki porajajo zato, ker dejansko prenašate uteži? A ne NA telesu, temveč V njem – v obliki težkih kovin.  

Zakaj pravimo nekaterim kovinam »težke«? Odgovor je povsem preprost: ker so dejansko težke. Njihova gostota je namreč večja od 7 kg/dm3. Resda količine, ki jih »povprečno zastrupljen« Zemljan prenaša v svojem telesu, s svojo težo ne dosegajo praga fizičnega občutja, pogosto pa močno presegajo prag slabega počutja.

Zastrupitev s težkimi kovinami je veliko bolj pogosta, kot pa si dovolimo priznati in če mislite, da za vas to ne velja, ker niste izpostavljeni težkim kovinam, pomislite še enkrat. Če redno jeste ribe, imate v zobeh amalgamske zalivke, ste že bili kdaj cepljeni, pijete onesnaženo vodo, obdelujete zemljo na konvencionalen način, delate v industriji ali farmaciji ipd., je zelo verjetno, da je v vašem organizmu precejšnja količina težkih kovin.

Razlog, da se naše zastrupljenosti pogosto ne zavemo, dokler ni prepozno, je v tem, da se težke kovine v telesu nalagajo počasi in zato simptome ponavadi pripišemo drugim povzročiteljem, hkrati pa nadaljujemo z zastrupljanjem. Pri tem je najhujše dejstvo, da nakopičene kovine v telesu povzročijo nepovratno škodo – telo sicer lahko (z dolgotrajnimi postopki) očistimo, a škode, ki je že bila narejena, ne moremo več popraviti. Preventiva je zato v primeru težkih kovin dobesedno življenjskega pomena.

Da bi se lahko uspešno izognili strupenim kovinam v vašem okolju, vam v nadaljevanju podajamo opis petih najpogostejših.

Živo srebro

Pod tem imenom domuje ena od najbolj problematičnih strupenih kovin z dokazanimi in splošno znanimi nevrotoksičnimi učinki. In kljub temu si jo ogromno ljudi še vedno pusti vgraditi v svoje zobe, vcepiti v kri, ali pa jo mirne duše pojedo v ribjem kosilu.

Živo srebro predstavlja približno 50 odstotkov amalgamske zlitine za zobne zalivke in se v obliki hlapov sprošča v telo ob vsakem krtačenju zob, žvečenju žvečilk ali celo pitju vročih tekočin. Raziskave so pokazale, da ima kar 95 odstotkov ljudi z obolenji centralnega živčnega sistema (npr. multipla skleroza, epilepsija, paraliza, migrene) v svojih zobeh amalgamske zalivke.

V cepivih se živo srebro uporablja kot sestavina konzervansa timerosala, ki je še vedno prisoten v veliki količini vseh vrst cepiv, tudi v otroških. Ker je otroški živčni sistem še posebno občutljiv za učinke živega srebra, so strokovnjaki začeli s cepivi povezovati skokovito naraščanje avtizma in drugih motenj v razvoju živčnega sistema. Preden pustite svojega otroka cepiti, se zato dobro pozanimajte o sestavi cepiva, saj na trgu obstajajo že tudi takšna, ki ne vsebujejo živega srebra.

Žal se tudi naši oceani pridno polnijo s strupi vseh vrst in živo srebro ni nobena izjema. Njegove kemične ostanke pojedo manjše ribe, ki jih pojedo večje ribe, ki jih … pojemo mi. Torej, večja je riba na vašem krožniku, več živega srebra boste pojedli. Ta podatek naj si še posebno vzamejo k srcu nosečnice in doječe matere, saj se bo živo srebro iz njihovega organizma preneslo tudi na otrokovega.

Svinec

Naše telo je lahko izpostavljeno svincu na veliko različnih načinov. Med glavnimi viri so: barve na osnovi svinca (vdihavanje hlapov), osvinčen bencin, s svincem onesnažena »pitna« voda iz svinčenih cevi, proizvodnja svinčenih baterij, oblaki svinčevega oksida, ki nastanejo pri rušenju starih industrijskih objektov ipd. Svinec se ponekod (večinoma v državah tretjega sveta) uporablja tudi v glazuri keramičnih izdelkov in če iz njih pijemo pijače z veliko kisline (jabolčni ali paradižnikov sok ipd.), bomo hkrati pili tudi svinec. Previdnost je potrebna tudi pri kozmetičnih proizvodih, saj se tudi med njimi najdejo takšni, ki vsebujejo svinec.

Čeprav so bili nekateri od teh virov svinca že pred desetletji prepovedani (npr. barve in osvinčen bencin), pa so njihovi negativni učinki še vedno opazni in občutni. V ZDA na primer ocenjujejo, da so v kar 64 milijonih domov še vedno prisotne barve na osnovi svinca. In če pomislimo, koliko je starih, neobnovljenih hiš in stanovanj na Slovenskem …

Trenutno velja kot varna vrednost svinca v krvi 10 mikrogramov na liter krvi, vendar vse več strokovnjakov s področja medicine ugotavlja, da je strupena že minimalna količina in zato svinca v krvi sploh ne bi smelo biti. Njegovi toksični učinki se pri odraslih kažejo v obliki glavobolov, bolečin v trebuhu, okvari živcev in neredko tudi možganov, zvišanem krvnem pritisku, prizadetosti ledvic … Na svežo zastrupitev pri otrocih pa lahko pomislimo, če nastopijo razdražljivost, zmanjšana pozornost in znaki možganske prizadetosti.

Težava je v tem, da se znaki zastrupitve ne kažejo vedno v burni obliki, še posebno kadar se zastrupljamo postopoma z manjšimi količinami. Še zlasti v ogroženih okoljih (urbana, industrijska) se je zato vredno dobro podučiti o možnih virih svinca in se jim izogniti na daleč, saj po zastrupitvi poti nazaj ni.

Aluminij

Kot drugi elementi tudi aluminij na različne načine prehaja v telo in se v njem kopiči, pri čemer lahko povzroča osteoporozo, izjemno živčnost, anemičnost, glavobole, zmanjšano delovanje jeter in ledvic, pozabljivost, motnje v govoru in izgubo spomina. Strokovni krogi ga zelo pogosto povezujejo tudi z Alzheimerjevo boleznijo (pri obolelih za njo so v živčnih celicah možganov našli tudi do 4-krat večjo količino aluminija od povprečne).

Če se želite izogniti zastrupljanju z aluminijem, lahko najprej odstranite iz vaše kopalnice vse antiperspirante. Aluminij namreč v njih pomaga preprečevati potenje, pri tem pa ga vaša koža brezskrbno vsrkava vase in pošilja dalje v kri. Običajni deodoranti so glede tega boljša izbira, vendar pa se v njih lahko znajdejo druge škodljive snovi, zato bo najbolje, da poiščete certificirano naravne izdelke.

Drugi najpogostejši vir zastrupitev je žal – voda. Če domujete na območjih z večjo verjetnostjo prehajanja aluminija v pitno vodo, je zato priporočljivo, da svojo vodo preverite pri pristojnih inštitucijah (npr. ZZV) ali poiščete kakšen neodvisen laboratorij.

Aluminij pa se lahko v vaše telo pretihotapi tudi iz kuhinjske posode in pločevink, folije za živila, gelov za tuširanje in zobnih past, pecilnih praškov in »obogatene« hrane (npr. peciva, rafinirana moka, obdelani siri in celo navadna kuhinjska sol, ki vsebuje sredstvo proti sprijemanju).  

Arzen

Element, ki ga poznamo iz kriminalk kot zloglasno morilsko sredstvo, se je do leta 2004 tudi pri nas uporabljal v sredstvih za zaščito lesa. Danes je prepovedan (razen v industrijske namene ob izpolnjevanju pogojev Evropske komisije o obveznih zaščitnih ukrepih), vendar ga kljub temu še lahko najdete v odpadnem lesu (npr. stari železniški pragovi) in starejših lesenih objektih in izdelkih. Sprošča se večinoma pri žaganju in kurjenju lesa, iz deponij pa lahko prehaja tudi v podzemne izvore vode.

Je dokazano genotoksičen in rakotvoren in lahko že v majhnih količinah povzroča zmedenost, omotičnost, bruhanje, občutek mravljincev, zmanjšano produkcijo rdečih in belih krvničk, srčno aritmijo in okvare ožilja.

Če ste morda mislili, da je arzen stvar domišljije piscev kriminalk, je torej čas, da stopite na trdna tla in raje preverite, iz katerega vodnjaka pijete vodo, s kakšnimi pragovi je ograjen vaš vrt in na kakšnih igralih se igrajo vaši otroci.

Kadmij

Tudi kadmij je že znan rakotvoren strup, ki deluje na dva načina: neposredno škoduje molekulam DNK in hkrati moti njihov sistem obnavljanja, ki sicer preprečuje raka.

Naše okolje onesnažuje predvsem iz zraka, kamor pride iz industrijskih obratov in rudnikov ter s kurjenjem premoga in gospodinjskih odpadkov. Ko z dežjem pade na tla, se poveže z delci prsti in raztopi v vodi ter tako vstopi v rastlinske in živalske organizme. V majhnih količinah ga zato najdemo skoraj v vsaki hrani, največ pa ga je v mesu školjk, v jetrih in ledvicah ter korenju, solati, pesi, krompirju in pšenici.

Z njim se lahko torej zastrupimo tako preko hrane, kot tudi s pitjem onesnažene vode ali dihanjem onesnaženega zraka (kadmij je tudi v cigaretnem dimu). Povzroča obolenja ledvic in jeter, prizadetost pljuč, okvare možganov, krhkost kosti in povišan krvni pritisk.

Ker je v Sloveniji kar nekaj industrijskih obratov, ki svoje okolje obremenjujejo (med drugim) s kadmijem, je priporočljivo preveriti, koliko ga posrkajo vaše domače vrtnine.  
 
Živeti z utežmi v obliki težkih kovin ni enostavno. Pravzaprav je zelo – težko. Kar vam lahko povedo ljudje, ki živijo na težko obremenjenih območjih. Zato ne čakajte na zdravniške diagnoze, temveč berite deklaracije, sprašujte po pedoloških kartah ter zahtevajte analize vode in zraka. Vse to so javni podatki, do katerih imate vso pravico, ker gre za vaše zdravje.

---

Ključne besede:
težke kovine, zastrupitev, živo srebro, amalgam, cepiva, ribe, svinec, aluminij, voda, arzen, kadmij, zdravje

 

Sorodni članki:

• Razstrupljanje kot dnevna higiena
• Kako se rešiti najhujšega strupa – amalgamov?

1,046875