V paničnem preštevanju strupov na nebu, v vodi in v hrani mnogi pozabljajo, da največjo količino strupov že nosijo v sebi.

Zgodba o amalgamu je ena tipičnih zgodb o zmotah stroke, za katero bomo plačali visok davek. Nevladne organizacije o nevarnosti amalgamov opozarjamo že desetletja. In ves čas smo slišali le to, da so amalgami tako dolgo v uporabi (165 let), da so za zdravje varni, naša opozorila pa pretirana in neutemeljena.

V zadnjih desetletjih se je nabralo že na stotine študij, ki so neposredno dokazovale povezavo med povečano koncentracijo živega srebra v telesu in resnimi okvarami ščitnice, multiplo sklerozo, demenco, Alzheimerjevo boleznijo in mnogimi drugimi težavami. Kot ste lahko brali v knjigi Uravnajte ščitnico, so v različnih državah prišli do podobnega sklepa – težave s ščitnico so v zelo visokem odstotku izginile, ko so bolnike „očistili“ amalgamov.

Leta 2008 je bil Ameriški urad za zdravila (FDA) pod pritiskom tožbe 11 nevladnih organizacij prisiljen umakniti trditve o varnosti, sodišče pa je naložilo, da mora FDA do junija 2009 sprejeti novo kvalifikacijo in pravila za uporabo. Kljub temu da FDA tega še ni storila, se je začel dogajati „tihi umik“. Zobozdravnikom se svetuje, da pri novih zalivkah uporabijo kakšen drug material. 

Tudi v Bruslju je Evropska komisija predstavila študijo, v kateri predlaga opustitev uporabe amalgamskih zalivk do leta 2018. Torej bodo amalgami počasi zapustili zobozdravniške ordinacije. Veliko bolj kompleksno pa je vprašanje, kako bodo amalgami (oziroma težke kovine, ki so se v telesu v vseh teh letih naložile) zapustili naše telo. To utegne biti veliko bolj zapleteno, kot se sprva zdi. 

Velikokrat dobivamo vaša vprašanja, kako se lotiti odstranjevanja amalgamov, kje najti dobre zobozdravnike in kako vedeti, da ste v pravih rokah, saj danes vsi trdijo, da znajo varno odstraniti amalgam.

Zato smo izkoristili priložnost in na pred kratkim končanem sejmu Altermed za mnenje povprašali Sebastjana Perka, dr. dent. med., in Mateja Pirtovška, dr. dent. med., ki vodita tudi projekt Ustna Medicina z namenom ozaveščanja javnosti o povezavi zdravja naših ust z zdravjem našega celotnega telesa. Za vse dodatne informacije, vprašanja, nasvete ali mnenje so vam na voljo na 01 23 23 235 ali prek elektronske pošte na info@ustna-medicina.com. Več dragocenih informacij najdete tudi na www.ustna-medicina.com. 

Amalgam ali „črno“ plombo sestavlja 50 % živega srebra, 22–32 % srebra, 14 % kositra, 8 % bakra in v količinah do 1 % še indij, paladij in cink. Brez dvoma je dokazano, da se iz amalgama sproščajo hlapi živega srebra. Koncentracije so še posebej visoke med vstavljanjem plombe v usta in pri njeni zamenjavi. Izdelan amalgam na temperaturi 37 °C sprošča tudi do 43,5 µg hlapov živega srebra na kvadratni centimeter na dan, in sicer kar nekaj časa po obdelavi. Pri brušenju pa se oblikuje kar zajeten oblak vodnih kapljic, pomešan s slino in snovjo, ki se obdeluje. Obdelava s svedri vodi v nastanek zelo majhnih delčkov amalgama, kar močno poveča skupno površino zlitine in posledično poveča izpostavljenost živemu srebru. Če si ogledamo priporočila za delo z amalgamom, hitro ugotovimo, da snov ne more biti tako nedolžna, kot je dolgo veljalo. Osebje ordinacije bi se, če sledi pravilom, moralo skorajda obleči v „skafander“, da bi se lahko izognilo toksičnemu vplivu predvsem živega srebra. Izpostavljenost se lahko pojavi tudi prek dihal. Kot že navedeno, se pri brušenju tvorijo delci, od katerih jih je 65 % manjših od 1 µm. Delci te velikosti se, ko jih vdihnemo, ugnezdijo globoko v pljučne alveole, kjer počasi sproščajo živo srebro. 

Navodila za delo z amalgamom so izredno stroga in predpisana zaščita je zelo podobna vesoljski obleki. Pri odstranjevanju amalgama se zahteva nujno zbiranje ostankov v zato namenjenih zbiralnikih, ki se nato predajo posebni službi za odvoz, saj se ostanki amalgama tretirajo kot zelo nevaren odpadek. S tovrstnim postopanjem tudi preprečujemo vnos amalgama v naravo in okolje. Ironično, ko pa natlačimo ta isti material v usta, naj bi verjeli, da je varen. Morda pred stoletji zares niso imeli druge izbire. Danes pa obstajajo popolnoma enakovredni in boljši materiali in prav bi bilo, da zobozdravniki priznamo „zmoto“ in se čim prej lotimo saniranja škode, ki jo je ta material povzročil.

Amalgamska plomba vsebuje v povprečju od 750 do 1.000 miligramov živega srebra. Če tako količino živega srebra dodamo v jezero, veliko približno 40.000 m2, vam bo zaradi nevarnosti prepovedano jesti ribe iz te vode. Res bi bilo veliko sprenevedanje zatrjevati, da to za človeka ne bo imelo posledic.

Znanstveno je namreč dokazano, da živo srebro ves čas izpareva iz plomb v zrak v ustih, te hlape vdihujemo v pljuča in požiramo v prebavila, prek teh poti pa se razporedi po celotnem telesu, kjer se zadržuje zelo dolgo. Dokazano je tudi, da obstaja povezava med količino živega srebra v možganih ter številom in velikostjo amalgamskih plomb v ustih. 

Vemo, da živo srebro prehaja prek posteljice in prizadene nerojenega otroka, koncentrira pa se tudi v materinem mleku. Tako kot druge težke kovine lahko živo srebro ob vstopu v telo spremeni kemične procese in s tem delovanje različnih organskih sistemov. Morda se to na začetku ne pozna, toda tveganje se povečuje s časom izpostavljenosti.« 

»Ko boste iskali „pravega“ zobozdravnika za odstranitev amalgamskih plomb, imejte v mislih, da se med vrtanjem amalgama sprošča največ živega srebra, zato v nosečnosti in med dojenjem tega nikakor ne počnite. Če je le možno, naj odstranjevanje poteka v ločeni ordinaciji. Dotični zob je treba izolirati s posebno zaščitno opno (Optradam), tako da hlapi živega srebra in koščki amalgama ne prehajajo v usta in naprej v prebavila. 

Od vrste svedrov je odvisno, kako veliki delci se bodo oblikovali. Priporočamo uporabo svedrov, proizvedenih posebej za odstranjevanje amalgama. Pri uporabi običajnih diamantnih svedrov se namreč oblikujejo bolj fini delci, medtem ko se temu izognemo z uporabo karbidnih svedrov, ki so prirejeni za ta namen. Klasični diamantni svedri namreč niso primerni. Uporabljajo naj se posebni in močni sesalci, da gre čim več hlapov v sesalni sistem.

 Priporočamo uporabo vakuumskega sesalca s Clean up sistemom. Gre za posebej prirejen nastavek, ki ga namestimo ob zob. S tem zmanjšamo količino hlapov, ki dejansko pridejo iz ust. Posesani koščki in hlapi potujejo po sistemu cevi v zobozdravniški stol, kjer se nahaja zakonsko obvezen amalgamski separator.

Hlapi in delci amalgama prek nosa dostopajo do pljuč in od tam živo srebro prehaja v krvni obtok. Živo srebro prehaja tudi prek kože. Zobozdravnik mora biti dobro poučen, da to izvede kar najbolj skrbno. Zelo zaželeno pa je, da tudi bolnik v času odstranjevanja amalgamskih zalivk izvaja dodatne ukrepe za razstrupljanje telesa.