Skupaj razkrivamo

26.11.2009

Vse je res, posebno pa to, kar ni ali »Zakaj koprive ne upoštevajo navideznega sveta«;

Tekst: Dario Cortese

Naj nam ne bo nerodno, ampak v tem času je vsega preveč. Obilje na kubik ali še kakšno potenco več. In ko se zgodi, da katera od multihipermegasupernacionalk (a ne brez podpore bank) reče, da se začenja pomanjkanje presežkov, je čas za paniko. Ampak saj presežkov sploh ne potrebujemo, ne zdaj ne kadarkoli. Tako je kriza, ki je v resnici ni, pravzaprav priložnost obilja. Ne le zdaj, priložnost je vedno tu, le iz okvirov, ki jih začrtava sistem in ki se zdijo vseobsežni in zavezujoči, je priporočljivo stopiti.

Kajti obilje pomeni predvsem to, da nimamo prav vsega kar hočemo, imamo pa tisto, kar potrebujemo. Zato smo lahko prav zdaj, bolj kot kdaj koli, hvaležni družbeno-politično dogovorjenim in vse bolj prozornim mimobežnostim, ker so nam vzele del materialnega bogastva in nam tako pomagale dojeti, česa vse zares ne potrebujemo. Tisto, kar najbolj potrebujemo, pa je tako ali tako zastonj, saj se »ponudba« naravnih danosti, ne le v naravi, ampak tudi v nas samih, že od nekdaj preliva čez rob. Ker pa se ne znajde v nobeni reklami, ni odveč, če jo oglašujemo in se z njo uglasimo kar sami. Možnosti ne manjka, dokler je le prave lakote in radovednosti kaj. Če je zraven še žeja, še toliko bolje, saj je že Heinrich Böll, Nobelov nagrajenec za literaturo in avtor številnih imenitnih razsvetljujočih  romanov, vedel povedati, da potrebuje državo samo za to, da mu postavi ulične svetilke, ko se ponoči pijan vrača domov.

A vseeno ne poglejmo pregloboko v kozarec, saj prav na tovrstnem pogledu temelji eden bistvenih načinov nadzora, da bi ne mislili preveč s svojo glavo, kaj šele delovali na osnovi svojih naravnih potreb. K temu sploh zelo pripomorejo reklame in mediji z ustvarjanjem potreb, ki jih v resnici ni, kajti potreb za naše resnično bogastvo ni mogoče oglaševati in celo če so naprodaj, je njihova cena zanemarljiva.

Tako je na področju prehrane med drugim prišlo do tega, da sredi zastonjskega prehranskega obilja drago kupujemo industrijsko hrano in nismo nikoli siti, ker niti lakota ni prava. Zdravo lakoto namreč enostavno potešimo, ker se je veselimo, saj vemo, da pride spet, medtem ko kronično lakoto, ki izvira iz pomanjkanja hranil (v današnjem času posebno rudnin), tešimo kar naprej, ker se bojimo, da ne bi prišla spet.

Zato kar naprej siti stradamo sredi obilja, ki ga drago plačujemo, saj ga ne potrebujemo.

Ali pa smo srečno lačni, t.j. zdravo siti, sredi obilja narave, ki nas zadovoljuje prav toliko, kolikor rabimo, saj ni treba vzeti več. Poleg tega ne smemo pozabiti, da se hranimo tudi z zrakom in vtisi, ki niso nič manj pomembna hrana kot »navadna« hrana in pijača. So zastonj, vendar zelo različne kakovosti in »najokusnejši« tam, kjer rastejo in zorijo še drugi zakladi nepokorjene narave. Torej stopimo ven, na zrak, in zadihajmo. Sami ali v prijetni družbi. Brez »pomoči« lovk sistema, ki nas v obliki raznoterih ustanov, še najbolj pa s sodelovanjem nas samih, ki se mu zaradi navidezne gotovosti tako radovoljno prepuščamo, dušijo z vseh strani in servirajo en virtualni obrok za drugim.

Ampak v zimskem času razglašanje obilja narave ne vzdrži dejstev, saj nikjer ne raste nič uporabnega. Pa vendar – zrak, vtisi in gibanje. Slednje je temeljnega pomena za to, da prebavimo, kar zaužijemo na vseh ravneh. Ker hrani nas le to, kar prebavimo, pa čeprav zaužijemo še takšne presežke hrane in pijače, kopičimo gore vtisov in dihamo kot parna lokomotiva. Seveda, tudi hrana, tista divja, pride prav kmalu, ker niti pozimi nikamor ne gre, a njen najimenitnejši čas je vseeno (in to v samih presežkih) od konca zime do poletja, pa nato spet jeseni in vse do zime. Kar pomeni, da še marsikje lahko naberemo koprive in naredimo tole, kar ni nič drugega kot koprivna omaka s čebulo.

Kup koprivnih vršičkov, ki zavzamejo približno pol srednje velike košare, damo v mešalno posodo, prilijemo 1dl jabolčnega kisa in približno enako količino vode. Malo posolimo in postopoma zmešamo s paličnim mešalnikom. Naš namen je, da dobimo kašasto zmes, torej med mešanjem po potrebi prilijemo še malo vode. Glede na omenjene količine nastane približno pol litra koprivne kaše, morda malo več. V to zatem zamešamo tri drobno zrezane čebule in naša zelo krepka temeljna omaka je gotova. Z njo lahko naredimo marsikaj.

Lahko jo zapremo v kozarec za vlaganje in jo nekaj dni hranimo v hladilniku ter uporabljamo, po želji z dodatkom še malo kisa, kot solatno polivko ali za zabelo dušene ali drugače pripravljene zelenjave.

Ali jo zmešamo s kilogramom in pol skute, po želji še malo posolimo, vsekakor izdatno zabelimo z bučnim ali oljčnim oljem in uporabimo kot namaz oziroma prilogo h kateri koli zelenjavi, pripravljeni na kateri koli način.

Na podoben način, le da namesto skute uporabimo skuhano in zmleto čičerko ali druge stročnice, pripravimo še drugače okusne namaze in priloge.

Nič drugače si ne pomagamo z zmletimi orehi, lešniki ali drugimi oreški.

Še kaj se spomnimo, saj je kopriv vedno kaj pri roki. In če svežih, kljub temu, da ne pozebejo, ne najdemo, lahko za tovrstne umetnije uporabimo posušene.

Zato ob primernem apetitu niti sredi zime ni odveč, če bi seveda radi kaj spremenili, da to storimo kar zdaj in privzamemo gibanje kot osnovni del prehrane, pri tem pa smo pozorni še na ostale neodvisne, zelo nevirtualne vire energije, seveda z gozdom in gorami vred. Kajti čas za spremembe je vedno, v dnevih okoli zimskega sončevega obrata pa še posebno. Ne smemo namreč pozabiti, da smo kot seme, ki je vzklilo, a ga v imenu zaščite vsi mogoči herbicidi tiščijo k tlom in preprečujejo njegov razvoj. Ne vemo namreč, kakšno seme smo, in nam niti ni znano, v kaj bomo zrasli, dokler nimamo možnosti razvoja svojih potencialov. Kdo ve, lahko zrastemo v drevo, a kaj, ko nismo prišli više od prvih kličnih listov in morda še kakega pravega lista. Razvita, nezastrupljena krošnja jih ima toliko, da še sama ne ve, koliko!

---

Ključne besede:
kriza, obilje, potreba, prehrana, industrijska hrana, lakota, zrak, gibanje, divja hrana, koprive

 

Sorodni članki:

• Divja samopostrežba
• Bogati z naravo ali od kod pride vse, ko ni ničesar več?
• Divje na alergije

0,0625